Ljubljana je imela punk, Maribor pa ne

Nedavno je pri mariborski založbi Kulturni center Maribor izšla knjiga Simona Ošlaka -Gerasimova Totalna revolucija?

Objavljeno
06. junij 2017 12.44
Pankrti na koncertu leta 1983
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Pojav in vloga punka v Sloveniji in Jugoslaviji sta pogosto predmet strokovnega raziskovanja in dokumentiranja. Kljub temu vloga­ in pomen punka pri širjenju prostorov (politične, družbene in kulturne) svobode pri nas še nista bila natančno opisana­ in predstavljena v monografiji. Knjiga koroškega Slovenca mlajše generacije­ ­Simona Ošlaka - Gerasimova Totalna revolucija? opozarja, da je to treba narediti.

Sprva je kazalo, da bo Totalna revolucija?, ki jo je avtor poimenoval po skladbi skupine Pankrti, referenčna knjiga o vlogi, pomenu in vplivu punka in novega vala na družbene spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji. Vendar je delo ostalo na pol poti oziroma je soliden nastavek za knjigo, ki jo bo šele treba napisati. Podnaslov knjige – Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije – tistim, ki smo bili zraven, morda zveni nekoliko tendenciozno, ali pa se nam takrat naše početje ni zdelo kak poseben boj razen tega, da smo si hoteli izboriti svoj prostor pod soncem in delček svobode.

To, da je avtor koroški Slovenec mlajše generacije, je po svoje prednost zaradi objektivnejšega pristopa, po drugi strani pa pomanjkljivost pri razumevanju temeljnih procesov in dogodkov takratnega časa, ki smo jim bili priča. Pohvalna zanimivost je, da je poudarek knjige Totalna revolucija? na punku, ki se je dogajal na vasi na severovzhodu Slovenije, ne samo v mestnem središču Ljubljane kot poudarjeno urban glasbeni, ­sociološki in kulturni pojav. Takrat je Ljubljana pred Namo imela Johnny Rotten Square, torej Trg pokvarjenega Jožeta, če v šali prevedemo umetniško ime pevca skupine Sex Pistols. V Mariboru pa punka ni bilo. Maribor je bil na liniji. Zato pa so mladci in mladenke, ki jim ni bilo mar za to linijo, našli zavetišče v vaških kulturnih domovih. Biti punker v mestu je nekaj povsem drugega, kot biti punker na vasi. Za slednje moraš biti iz pravega testa!

Niso hoteli biti poklicna mladina

Simon Ošlak - Gerasimov je odraščal v Celovcu, kjer je obiskoval dvojezični vrtec, šolo in gimnazijo, nato je šel študirat slovenščino in ruščino v Gradec. »Ta knjiga je nastala v okviru mojih proučevanj za diplomsko delo. Upravičeno vprašanje je, zakaj sem pisal o punku. Ko v Avstriji odgovorim na to vprašanje, me samo začudeno gledajo. Že to, da bi nekdo napisal knjigo o punku, se jim zdi nenavadno, ker punka v Avstriji skorajda ni bilo. Da pa je v Sloveniji in Jugoslaviji igral tako pomembno vlogo, se jim pa sploh zdi nekaj ­nepredstavljivega.«

Avtorja je tema pritegnila, ker se je vedno, ko se je govorilo o punku, govorilo tudi o povezavi s politiko, o družbenih in političnih spremembah, ki so pripeljale do propada Jugoslavije in osamosvojitve Slovenije. Gregor Tomc, sicer sooblikovalec slovenskega punka in pisec besedil za Pankrte ter recenzent te knjige, je na predstavitvi povedal: »Vse se je začelo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo bili mladi in smo na eni strani imeli radi rock'n'roll, na drugi pa hoteli vstopiti v javni prostor drugače od odraslih. Iskali smo neko vzporedno ali opozicijsko držo, za razliko od velike večine mladine, ki ni iskala svoje identitete, če so jo iskali, so jo našli v svetu odraslih, kot poklicna mladina v Zvezi socialistične mladine Slovenije. Zdelo se nam je, da je punk odgovor na dve vprašanji, ki sta nas takrat zanimali. Prvič, da je to rešitev za rock glasbo, in drugič, da je rešitev tudi za naše vključevanje v javne prostore. V tem smislu je bil takratni avtoritarni socializem dober za naše uveljavljanje, čeprav to zveni paradoksalno. To ni bila totalitarna družba in v taki družbi punk ne bi mogel delovati v javnosti in bi ostal v zasebni sferi.«

V Mariboru ni bilo punkovske scene

Bojan Tomažič
, novinar, sicer pa član skupine Center za dehumanizacijo, ki je bila gonilna sila punka na vzhodnem Štajerskem in kluba Trate, je povedal, da so namerno začeli s punkom na vasi, saj se v Mariboru tega nikakor ni dalo. »Ko smo prišli v Maribor, so nam rekli, naj pridemo, da bomo v Katedri dobili prostor, pa je v večini primerov ostalo pri obljubah in manipulaciji. Tistim strukturam v Mariboru nikoli, tako je tudi danes, ne smeš verjeti. To smo se naučili, zato smo bili odvisni sami od sebe. To je bilo naše gonilo in smo ga v klubu na Tratah uresničevali, ves čas pa smo bili bolj povezani z Ljubljano kot Mariborom. Celo z mariborsko ZSMS-sceno se ni dalo pogovarjati, saj so bili tamkajšnji mladci in mladenke pravi podaljšek partije,« je dejal Tomažič.

Glasbeni in kulturni aktivist ter publicist Igor Vidmar je povedal, da je bila njegova izkušnja s punkom nekoliko drugačna, saj ni imel težav z iskanjem identitete. »Bil sem nekakšna sirota gibanja leta 1968, ker sem prišel v Ljubljano malo po tem. Sem se pa našel na radiu Študent in sem prek njega našel identiteto. Bil sem nekakšen zapozneli novolevičar študentske sorte,« je dejal.

»Nato se je zgodil udar Zveze komunistov Slovenije na liberalce in vse liberalne zadeve v Sloveniji in Jugoslaviji, vključno z udarom na radiu Študent. Odstavili so urednika, pa Jaša Zlobec kot eden od študentskih aktivistov je šel, moral sem oditi tudi jaz. Sledilo je nekaj let negotovosti, iskal sem lastno uveljavitev v javnem prostoru. Ta prostor ni mogel biti legitimen v smislu uradnih poti vključevanja v ZSMS, ki je bila naslednica Zveze mladine in bila ustanovljena predvsem zato, da bi ukinili samostojne jugoslovanske in republiške študentske organizacije. To je bilo takrat ključno in zapisa o teh družbenopolitičnih dogodkih, ki so povzročili nastanek punka, v knjigi nisem opazil. Pred punkom sem opazil skupino Buldožer, ki je bila nekakšna predhodnica Pankrtov, saj so provocirali, bili nespoštljivi ... To je kulminiralo v njihovem albumu Pljuni istini u oči. Tu je treba poudariti, da je bil boter delovanja skupine Buldožer študentsko kulturno društvo Forum, ki je skupini dalo prostore za vaje. Tovrstno prepletanje punka s študentskimi in mladinskimi kulturnimi organizacijami, še posebej s Študentskim kulturno-umetniškim centrom (Škuc) in njegovimi pododdelki ter kasneje s tistimi bolj liberalnimi v vodstvih različnih organizacij ZSMS, je omogočilo punku, da je postal javen in vpliven ter vse bolj sprejemljiv v širjenju prostorov svobode.«

Knjiga Totalna revolucija? je izšla v knjižni zbirki Frontier Kulturnega centra Maribor ter sozaložbi s Kulturnim društvom Člen 7 in bo izšla tudi v nemškem jeziku.