Ljudmil Dimitrov: »Z Ljubeznijo se je začelo in nadaljevalo do danes«

Društvo slovenskih književnih prevajalcev bo nocoj podelilo Lavrinovo diplomo.

čet, 08.06.2017, 12:00

Društvo slovenskih književnih prevajalcev vsako leto z Lavrinovo diplomo nagradi »tihotapca besed«, prevajalca, ki skrbi za pretok literature in kulture med Slovenijo in drugimi narodi. Letos je nagrajenec Ljudmil Dimitrov, posrednik med slovensko in bolgarsko literarno in gledališko umetnostjo. Je redni profesor za rusko književnost v Sofiji, sedaj pa že nekaj časa dela kot lektor za bolgarski jezik, književnost in kulturo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Kako ste prišli v stik s slovenščino?

Ko sem leta 2005 kot lektor za bolgarski jezik prišel v Slovenijo, nisem znal niti besede slovensko. Ker sem tudi gledališki ustvarjalec, sem veliko hodil v gledališče. Tam se mi je odkrila lepota slovenščine. Začel sem brati dramatiko, poezijo, prozo v slovenščini in začel tudi prevajati. Prva stvar, ki sem jo prevedel, je bila drama Zofke Kveder z naslovom Ljubezen. Z Ljubeznijo se je začelo in nadaljevalo do danes.

Koliko vas je trenutno takih, ki se ukvarjate z literarnim posredništvom med Bolgarijo in Slovenijo? Na misel mi pridejo trije prevajalci – vi, Namita Subiotto in Borut Omerzel, kdo še?

Omeniti velja še prevajalce Evo Šprager, Viktorijo Menkadžijevo, Ganča Savova, Ljudmilo Mindovo. Malo nas je, kar je problem, a bolj bistveno je vprašanje, kako kvalitetni prevajalci smo. In mislim, da smo kvalitetni. Sam poučujem bolgarsko literaturo in književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, tam vzgajamo mlade prevajalce, veliko smo že storili, veliko pa še moramo.

Je literarna pretočnost med obema kulturama na zadovoljivem nivoju?

Vedeti moramo, da se od začetka sedemdesetih pa do osamosvojitve Slovenije skorajda ni prevajalo, literarni stik med kulturama je bil zelo skromen. Potem je prevajanje steklo, kar nekaj dela je bilo opravljenega, ampak nikoli ni dovolj.

Koga ste vi prevajali?

Draga Jančarja, Aleša Štegra, Evalda Flisarja, Vinka Möderndorferja, Anjo Golob, Stanko Hrastelj, Matjaža Zupančiča, Simono Semenič, Andreja Blatnika ... Vsi ti avtorji so bili v Bolgariji zelo lepo sprejeti, vendar pa sem ugotovil, da pri nas ni dovolj zgodovinskega konteksta, da bi zares razumeli sodobno slovensko književnost.

Manjkajo prevodi Prešerna, Cankarja, Župančiča, slovenske moderne, Tavčarja in tako naprej. Ker Bolgari natančnega slovenskega konteksta ne poznamo, slovenski literaturi pripisujemo kar bolgarski kontekst, kar seveda ni prav. Antologija sodobne slovenske kratke zgodbe O čem govorimo?, ki sva jo prevedla z Evo Špranger, je imela v Bolgariji ogromen uspeh, v nekaj tednih so jo razprodali, ampak interpretacije so bili pomanjkljive. Zato zadnje čase prevajam predvsem starejšo klasiko.

Prevedel sem Erotiko Ivana Cankarja, Rapsodije bolgarskega goslarja Antona Aškerca, namenil sem se navajati Prešerna. Slovenci ste edini narod iz bivše Jugoslavije, ki ima v svojem jeziku posebno pesniško zbirko največjega bolgarskega pesnika Hrista Boteva, prevedla jo je Katja Špur v sedemdesetih. Bolgari Prešerna še nismo izdali, zato se mi zdi prav, da bi Slovencem vrnili lepo gesto. Če bi izbor iz Prešernove poezije izdali leta 2019 od 170. letnici Prešernove smrti, bi bilo idealno.

Koliko je zanimanja med bolgarskimi založniki za izdajanje prevodov iz slovenske literature?

Zanimanje je veliko, nikoli nisem imel težav najti založnika. Tukaj ne velja pravilo, da je več zanimanja za literaturo velikih kot majhnih narodov. Prevod Cankarjeve Erotike je v knjigarnah denimo takoj pošel.

Predavate študentom na Filozofski fakulteti v Ljubljani bolgarsko literaturo, kulturo in jezik. Koliko je zanimanja za študij?

To je izbirni lektorat. Zanimanje je kar veliko. Študentje so zelo motivirani, vedno pripravljamo poleg jezikovnega tečaja na še kaj drugega. Imamo recimo prevajalsko skupino. Ta trenutno prevaja bolgarske ljudske pravljice o živalih, kar nam je naročila Mladinska knjiga. Izdala jih bo v slikanici z ilustracijami Jelke Godec Schmidt. Pripravili smo tudi eksperimentalno antologijo bolgarske dualistične proze Med Hudičem in Bogom, mislim, da bo zelo zanimiva za slovenskega bralca in upam, da kmalu izide.

Ko sta z ženo pisala knjigo o bolgarski literarni zvezdi Bagrjani in Sloveniji, sta trčili v zgodbo, ki jo obdeluje Jančar v romanu To noč sem jo videl. Nam lahko opišete, kako sovpadata zgodba o Bagrjani in umoru zakoncev Hribar na gradu Strmol?

Elisaveta Bagrjana je zelo pomembna bolgarska pesnica. V Slovenijo je prvič pripotovala leta 1932, in sicer se je tu dobila s slovenskimi pisatelji, da bi skupaj odpotovali na kongres Pen v Budimpešto. Tukaj je vzpostavila stike z vodilnimi slovenskimi intelektualci, vsi so jo imeli radi, saj je bila ne samo lepotica, temveč tudi zelo odprta, topla, razgledana in talentirana oseba.

V Slovenijo se je redno vračala, spodbudila je tudi prevajanje literature ter sama prevajala. Izidorja Cankarja je spoznala leta 1933, ko je bil kongres Pena v Dubrovniku, med njima se je razvila ljubezen. Prek Izidorja Cankarja in njegove žene Niče Hribar je spoznala Rada Hribarja, Ničijenega brata. Ksenijo je spoznala nekoliko kasneje, takrat je ni bilo v Sloveniji, bila je v Črni Gori s svojim ljubimcem. Tako je Bagrjana večkrat gostovala tudi na gradu Strmol.

Knjigo o Bagrjani sva z ženo pisala ne vedoč, da je vključena tudi v zgodbo, o kateri piše Drago Jančar v romanu To noč sem jo videl. Tudi Jančar ni vedel za naju, to smo ugotovili šele kasneje. Take koincidence po mojem mnenju nikoli niso slučajne, temveč so posledice dejstva, da je dozorel čas za rehabilitacijo Ksenije in Rada Hribarja. Verjamem, da je najina in Jančarjeva knjiga te procese pospešila. Predsednik države se je za ta zločin opravičil, na gradu Strmol so namestili spominsko ploščo, režiser Amir Muratović je posnel dokumentarni film o Izidoru Cankarju, ki je bil prav tako rehabilitiran. Mnogi Slovenci so nama za to hvaležni.

Je Bagrjana po teh dogodkih še prišla v Slovenijo?

V Slovenijo je nazadnje prišla leta 1940, takrat je že bila vojna. Živela je še do leta 1991, umrla je 98-letna, a v Slovenijo se ni hotela več vrniti, tudi zaradi tega dogodka. Do konca pa je imela rada Slovence, v Bolgariji jih je vedno sprejela na obisk, jim pošiljala svoje knjige. Zanjo Slovenija nikoli ni ni bila Jugoslavija, temveč samo Slovenija.

Očitno je bila širokega in odprtega duha, kar je značilno za Bolgare.

Bo držalo, Bolgari smo odprti, radovedni in zelo prilagodljivi, Slovenci pa ste bolj zadržani, zelo resni, pošteni in zanesljivi. Mislim, da se odlično dopoljujemo v svoji različnosti.

Koliko pa sta si blizu slovenščina in bolgarščina?

Skupnih je veliko besed. Še posebej zanimivo pa je, da so določene besede v Sloveniji in Bolgariji iste, vmes pa so drugačne. V Sloveniji pada dež, vmes pada kiša, v Bolgariji pa spet dež, mi čakamo, vi čakate, vmes pa čekajo. Isti so tudi naglasi in še marsikaj. S študenti pripravljamo slovar slovensko-bolgarskih homonimov, tam se razpišemo o teh zanimivih stvareh.

Kako pa napreduje priprava slovensko-bolgarskega slovarja, ki ga še nimamo?

Pred kratkim se je pojavil manjši slovar, ki ga je naročilo bolgarsko veleposlaništvo, vendar pa menim, da bi rabili večji slovar in da ni morali delo začeti znova. Sem optimist, verjamem, da bomo sestavili ekipo in se lotili dela.

Prijavi sovražni govor