Adrian Searle: »Londonski agenti že lovijo škotske avtorje«

V okviru Založniške akademije bo na sejmu nastopil škotski založnik Adrian Searle s predavanjem 101 način rabe mrtvega­ kindla ali kako preživeti kot neodvisni založnik. Soustanovitelj vodilne škotske literarne­ revije Gutter in založbe Freight­ Books zagotovo nekaj ve o tem.

Adrian Searle je urednik nekaj škotskih literarnih antologij, z ilustratorko Judith Hastie je soavtor tudi v Sloveniji popularne knjižice 101 Uses of a Dead Kindle (101 način rabe mrtvega kindla), ki jo je britansko združenje knjigotržcev v božični sezoni leta 2012 uvrstilo med pet najbolj uspešnih knjig, z Davidom Barbourjem je podpisal fotografski monografiji o Glasgowu­ in Edinburgu, objavlja v številnih časnikih in revijah – je umetnostni kritik časnika Guardian –, trenutno pa piše knjigo o spletnih zmenkih.

'Založništvo malega naroda na robu neodvisnosti' – ta stavek sem si zapomnil, ko sem guglal vaše ime. Kako je ta hip s škotskim založništvom?

Škotsko založništvo je v dobri kondiciji. Ob ekonomskih krizah, eno od njih zadnjih šest let gledamo v Evropi, vznika vse več novih malih podjetij. Razmere, v katerih ljudje živijo, se spreminjajo. Izgubili smo več večjih založb, požrl jih je londonski veliki kapital, dobili pa niz novih – Freight Books, Cargo, Sandstone, Back Page in Saraband.

Vsi se ukvarjamo z odličnimi projekti in se učinkovito kosamo z londonskimi rivali, imamo vse več bralcev in naše knjige dobivajo vse več nagrad. Ker se je londonsko založniško prizorišče skrčilo, je veliko laže kupiti dobre knjige, številnim avtorjem, ki niso ravno z vrha seznamov prodajnih uspešnic in so pri londonskih založbah izdali po dva ali tri naslove, so se odpovedali in iskali novega založnika.

Če že omenjate neodvisnost oziroma neuspešno kampanjo zanjo, lahko pripomnim, da moramo počakati in videti, kakšne vplive bo imela. Vsekakor je nespregledljiv na novo poživljen občutek škotske identitete, opažamo tudi živahno kulturno vrenje. Napovedi pravijo, da škotski laburisti, ki so na Škotskem dominirali pet desetletij, ne bodo zmogli obdržati škotskih sedežev v Westminstru – to bo kazen, ker so zagovarjali 'ne'. Zanimivo bo videti, kakšne knjige bo prinesla prenovljena kulturna samozavest.

O čem razmišljajo škotski založniki? Seveda o tem, kaj naredi dobro knjigo – da je preprosta, a prepričljiva zamisel čudovito prikazana v knjigi –, pripravljeni pa so trdo delati, da bi jo prodali­ bralcem. Po nespregledljivem uspehu moramo ceniti škotski talent, londonski agenti in založniki z velikimi proračuni že lovijo škotske avtorje. Pisatelja, ki smo ju prvič objavili v naši literarni reviji, sta v Londonu podpisala pogodbi, vsak po okrog 180.000 funtov.

Kako se založba Freight Books razlikuje od drugih?

Kot mala neodvisna založba ima Freight Books nekaj posebnosti, zrasla je iz vodilne škotske literarne revije Gutter, ki sem jo leta 2009 ustanovil s pesnikom Colinom Beg­gom. Ne oklepava se ravno svoje škotskosti, vendar je moč založbe v tem, da je temeljito usidrana v škotsko pisateljsko pokrajino.

Seveda se lahko pohvalimo z odličnim uredniškim nosom in znamo prvi zavohati dobrega avtorja. Ker se je založba razvila iz podjetja, ki se je ukvarjalo z oblikovanjem in marketingom – to je moj drugi posel –, poskušamo izdajati knjige, ki jih po kakovosti ni mogoče ločiti od izdelkov veliko večjih založb.

Bralci pričakujejo najboljše, zato ne bi smeli delati slabših knjig kot drugi, pa čeprav smo mala založba. Pisatelji, ki so prej objavili knjigo pri kateri od londonskih založb, vedo povedati, da je naš uredniški proces veliko bolj pozoren. Verjamem, da mora založnik zmeraj narediti svoj del posla kar se da dobro.

Kaj bi lahko svetovali slovenskim založnikom in avtorjem, ki poskušajo vstopiti na angleško pišoči trg, ki se za prevode ne zmeni kaj prida?

S prevodi je bilo na britanskem trgu od nekdaj težko, a zmeraj so se našli naslovi, ki so se prebili, med leposlovnimi knjigami lahko omenim roman Hansa Fallade Vsakdo umre sam in delo Jonasa Jonassona Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, obe knjigi sta bili več kot uspešni, verjetno zaradi kakovostnega koncepta, univerzalnih tem, odličnega sloga in dobrega prevoda.

Brez energičnega in predanega posrednika ne gre, eno od uspešnic naše založbe – delo ­Tendaia Huchuja Frizer iz Harareja­ – smo na primer kupili od strastnega zimbabvejskega založnika. Če upoštevamo velikost svetovnega knjižnega trga v angleščini, ne vidim ovir za slovenske založnike pri sodelovanju z britanskimi založniki.

Letos ste izdali Mazzinijeve Drobtinice. Se roman dobro prodaja?

Od nekdaj me privlačijo prevodi. Mazzinijevo knjigo mi je priporočil omenjeni Tendai Huchu, všeč mi je bila, ker ni le zabavna, jezna in nihilistična, ampak tudi zato, ker z nekaterimi temami nagovarja ljudi, ki si želijo tisto, česar nimajo, ljudi z željo po samostojnosti ... Drobtinic nismo po naključju izdali ravno v letu, ko so Škoti odločali o neodvisnosti, je pa to tudi knjiga, v kateri najdete precej podobnosti z najbolj slavnim sodobnim škotskim naslovom, Welshevim Trainspottingom.

Knjigo so lepo sprejeli, Miha je bil povabljen na edinburški mednarodni knjižni festival, največji na svetu, s prodajo sem zadovoljen, največje odkritje, ki mi ga je prinesel projekt, pa je bila Ljubljana. Zdaj sem – od januarja – tu že tretjič. Obožujem Ljubljano.