Maja Šučur: »Naloga kritike je spreminjati svet na bolje«

Komisija, ki ji je podelila Stritarjevo nagrado, jo je označila za enega najvidnejših in najprepoznavnejših mladih kritiških glasov.

sob, 01.07.2017, 06:00

Stritarjevo nagrado, priznanje,­ poimenovano po kritiku in svetovljanu Josipu Stritarju, ki ga podeljuje Društvo slovenskih pisateljev najperspektivnejšemu mlademu literarnemu kritiku od leta 1998, je letos ­žirija namenila Maji Šučur. Kritike objavlja v Dnevniku, Literaturi in Dialogih, je pa tudi zelo aktivna koordinatorica pri Društvu slovenskih literarnih kritikov.

»Njeno kritiško delo odlikuje široko poznavanje domače in tuje literature, kar ji omogoča vsakokratno postavljanje dela, ki ga pretresa, v najširši literarni kontekst, predvsem pa velja izpostaviti lucidnost in ostrino njene misli, vselej podprte s tehtnimi argumenti in na ustreznih mestih včasih podložene s pravo mero duhovitosti,« je zapisala komisija, ki ji je podelila nagrado.

V eni od vaših predstavitev sem prebrala, da 'od častitljivih nagrad najraje prejmete čokolado s celimi lešniki'. Ste bili Stritarjeve nagrade vseeno bolj veseli kot čokolade z lešniki?

Odvisno od dnevne forme. Ko se včasih sklanjam nad kritiškim zapisom in sem v dvomih, ali naj v družbi, v kateri je kritika tako nezaželen žanr, sploh še vztrajam pri pisanju, ima čokolada s celimi lešniki nemara bolj neposreden, takojšen pozitivni učinek.

Po drugi strani Stritarjeva nagrada kot priznanje nekoliko širše literarne javnosti deluje kot nežna spodbuda, da se kritik vsakič znova loti nove knjige, dobil je namreč dokaz, da ga nekdo vendarle bere, sliši. Četudi so to nemara 'samo' pisatelji, nagrado namreč kritiki za zdaj prejemamo od DSP, torej svojih najljubših zoprnikov.

A dokler se kritiki ne zganemo in ne začnemo podeljevati lastne stanovske nagrade, kar se utegne zgoditi že prihodnje leto, je to šala na naš račun. Ne nazadnje prav Stritarjeva nagrada pomaga kritikom pri podaljševanju statusa samozaposlenih v kulturi, s čimer ni šale. Na splošno razpoloženje pozitivno vpliva tudi finančni del nagrade, sladkosnedi kritičarki da namreč slutiti, da si bo lahko to poletje privoščila kakšno tablico čokolade več.

Pravite, da je pisanje literarnih kritik za vas družbenoangažirano delo, da z dobro literarno kritiko največ naredite za sočloveka. Pojasnite še malo podrobneje to svoje zanimivo stališče.

V poplavi mnenj si tudi kritika, ki hoče biti slišana, ne more več dovoliti biti omledna ali polovičarska. Zahteva jasna vrednostna stališča kritika, ne le do literarne kakovosti, temveč tudi do upodobitve neke družbene realnosti v knjigi, ena njenih nalog je tudi opozarjati na literarno utrjevanje škodljivih družbenih vzorcev.

Če me torej kot kritičarko nagovarja reprezentacija spola v literaturi, to pomeni, da je roman lahko spisan še tako bravurozno, a ne bo dobil odlične ocene, če avtor ženskim likom namenja le postranske vloge in jim ni sposoben posvetiti enako tehtne karakterizacije kot moškim. Nereflektirano tematiziranje zgodb družbeno šibkejših je danes, ko je večina podatkov oddaljena le en klik, prvi begunec pa dva koraka stran, lahko le posledica lenobe.

Naloga kritike je torej spreminjati svet na bolje. V najširšem smislu imam v mislih sooblikovanje, ostrenje miselnega sveta okolice, izpodbijanje prakse nerazmišljanja. V bolj intimnem zgolj skrb za to, da bo nekdo preživel večer v družbi dobre in ne slabe knjige.

Vem, da taka drža ob informaciji, da ima kritika minimalen vpliv na kupovanje in izposojo knjig v državi, kjer več kot štirideset odstotkov državljanov minulo leto ni prebralo niti ene knjige, deluje naivno. A prav tovrstna zaverovanost je motivacija za vztrajanje pri pisanju. Če ne verjameš več, da ima tvoja kritika neki učinek, lahko prenehaš pisati.

Si mlad literarni kritik pri nas težko najde delo? Na koliko koncev je raztresena vaša kritiška dejavnost, kje vse delujete?

Kljub krčenju prostora za kritiko je v našem medijskem prostoru dovolj priložnosti za objavo dobrih kritiških tekstov. Sama sem začela pridobivati potrebno samozavest na delavnici kritiškega pisanja, ki jo vrsto let skrbno vodi Urban Vovk, in se tako vse bolj suvereno odločala za stik in sodelovanje z uredniki, ki bedijo nad kritiškimi objavami.

Ob odpiranju možnosti za objave v elektronskih medijih, kot sta ludliteratura.si ali Koridor, imajo danes mladi kritiški glasovi še več priložnosti, da dodobra oblikujejo svoj kritiški aparat, če so pri tem le dovolj vztrajni. Bolj kot pomanjkanje priložnosti za objavo me v zvezi z mlado kritiko danes skrbi pomanjkanje angažmaja mentorjev in urednikov za delo z mladimi.

Kritiška pot mlado in vsaj približno zgovorno osebo ob objavljanju v literarnih revijah in na spletu prej ko slej popelje tudi v moderiranje literarnih večerov, prav te dni me denimo čaka vodenje kritiških debat na festivalu Pranger. Od tam ni daleč tudi do organizacije literarnih dogodkov, jeseni­ s kolegi soorganiziramo vsakoletni kritiški simpozij.

Pred dvema letoma sem postala koordinatorica Društva slovenskih literarnih kritikov, kjer ob prijavah na različne razpise skrbim za nemoten potek podeljevanja nagrade kritiško sito. Ob sprotnem angažmaju v časopisni kulturni redakciji je torej ukvarjanje s kritiko kar precejšen del mojih obveznosti in nič manj niso med projekti raztreseni kolegi, ki skušajo preživeti s kritiškim pisanjem, ob tem pa nemara še prevajajo, urednikujejo, pišejo ­romane …

V kakšni kondiciji je Društvo slovenskih literarnih kritikov, katerega koordinatorica ste? Koliko je trenj in koliko kooperativnosti med različnimi strujami in krogi?

Društvo – trenutno ima okoli šestdeset članov, najbolj aktivna pa je v njem mlajša generacija – bo naslednje leto praznovalo deset let, kar ni malo, glede na to, da je Slovenija ena redkih držav s tovrstno stanovsko organizacijo.

Naša ključna projekta sta v tem času vse bolj uveljavljena nagrada kritiško sito za najboljšo slovensko knjigo in Drugo mnenje, s katerim skušamo spodbuditi sodelovanje kritikov in avtorjev še pred izdajo knjig.

Vključeni smo tudi v podeljevanje nove nagrade za kratko prozo in za Prangerjevo mlado kritiko, vsako leto sodelujemo pri organizaciji kritiškega simpozija.

O trenjih bi težko govorila, z DSP že več let uspešno sodelujemo na Slovenskih dnevih knjige in nekaterih drugih projektih, blizu smo si z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov. Želimo si še tesnejšega sodelovanja s kritiki z drugih področij, denimo likovnega in glasbenega.

Literarne kritičarke v slovenskem prostoru očitno brez težav nagradimo, veliko težje pa nagradimo literatke. Menite, da je slovenski literarni prostor seksističen in zaprt za ženske?

Literatke imajo po stoletjih spregledanosti naposled končno enako možnosti za objavo kot njihovi moški kolegi, tozadevno ne opažam razlik.

Četudi je moj pogled zagotovo zaznamovan z letnico rojstva, bi rekla, da se tudi na področju podeljevanja nagrad stanje izboljšuje, vsaj na področju poezije so avtorice v zadnjih letih jasno pokazale moč besede. Težje si seveda razložim, kako je mogoče, da si kresnika zadnjih petnajst let ni prislužila ženska.

Slovenski literarni prostor, skratka, je seksističen, a nič bolj ali manj od polja arhitekture ali likovne umetnosti. Za ženske pač ne more biti zaprt, ker so velikokrat bolj kot moški kolegi pripravljene opraviti več dela za manjše plačilo. Navsezadnje to dokazuje tudi seznam Stritarjevih nagrajenk.

Prijavi sovražni govor