Majcen literarni ključ za velikanska vrata duha
Didier Decoin, pisatelj in scenarist, pravi, da je Francija strastni prostor literature, »kjer se knjige bujno razraščajo kot cvetje v angleškem vrtu«
Odpri galerijo
Knjige je treba brati in kupovati. FOTO: Reuters
Brati, brati, brati ..., pravi pisatelj in scenarist Didier Decoin, generalni sekretar prestižne Goncourtove akademije, ki z bujnega vrta literarnih del vsako leto odtrga najboljši francoski roman in podeli nekaj nagrad še z drugih področij. Kdo bi lahko oporekal velikemu navdušencu nad književnostjo, da branje in pisanje nista kot čarobna paličica – za vzgojo duha in srca.
Aprila je bil na povabilo Francoskega inštituta v Sloveniji dobrodošel na Nodierovih dnevih v Ljubljani, da bi kot generalni sekretar Goncourtove akademije lastnoročno podelil goncourta 2016 po izboru slovenskih študentov avtorici Catherine Cusset in razglasil še lavreatinjo 2017: mladi s Filozofske fakultete so izbrali roman Bakhita, ki ga je napisala Véronique Olmi. A ker ni mogel priti v Ljubljano, sem ga poklicala v čudovito Normandijo, v obmorski Cap de la Hague nedaleč od Cherbourg-Octevilla, da bi razložil, kako podobna študentska glasovanja organizirajo po svetu in se zdaj dogovarjajo s Kitajsko. »Projekt, kot je Goncourtov seznam/Slovenski izbor, je pomemben za širjenje frankofonije, kakor tudi za promocijo francoske književnosti. Marsikje jo še vedno povezujejo z Rousseaujem, Voltairom in Hugojem, kar je fino, toda v ospredje moramo potiskati sodobne pisce, saj ti pripovedujejo o aktualnih problemih današnjega časa v modernem jeziku.« Didier Decoin (1945), ki je nekdaj delal kot novinar, je eden izmed njih.
Posebno lepo govori o žurnalizmu in literaturi skupaj, češ, kako tesno prepleten par sta. »Novinarstvo je profesija za zmeraj.« Poklican novinar težko zamenja poklic, zato ga tudi Decoin ni. »Verjamem, da je romanopisec po svoje novinar.« Kdor piše roman, prav tako preiskuje in presprašuje svoje junake. »Sam se do lastnih protagonistov vedem podobno, kakor sem se kot žurnalist do intervjuvancev. Karseda največ poskušam izvedeti o njih, kdo so in kaj so, o čem sanjarijo. Pristop je isti. Novinarstvo je skupni temelj.« Seveda se od književnosti tudi ključno razlikuje. »Pisatelj se rad egocentrično opazuje v ogledalu, analizira, koliko je zaljubljen in morda nesrečen. Novinar, drugače, motri druge, gleda mesto, v katerem živi, spremlja dogodke v bližini. Njegov pogled je pogled drugih – zato je pomembnejši, kajti po pristopu je radodaren, odpira se k drugemu.«
Če je pisanje igra, odgovorna in resna, jasno, naj zapišem, da se je Didier Decoin začel novinarsko igrati z besedami najprej za France Soir, pozneje je pisal za Le Figaro, Les Nouvelles littéraires in druge naslove. Romanopisec je iz njega odrasel spontano, kakor se zgodi mnogim, ki veliko berejo od malih nog: branje se kar prelije v pisanje. Občutenje literarnega sladokusja v ranem obdobju, ko se mladi bralec potaplja v skrivnostne in magične svetove, pozneje porodi bogate in izbrane poglede. »Če danes ne bi mogel brati, bi bil mrtev človek.«
Njegovo prvo okolje, v katero se je rodil v zahodnem pariškem predmestju Boulogne-Billancourt, je bilo poudarjeno ustvarjalno. »Oče je bil filmski režiser Henri Decoin, ki je napisal tri ali štiri romane. Zdeli so se mi dobri. Tudi kot filmar je pripovedoval zgodbe ... Imel je obsežno knjižnico, iz katere sem lahko jemal po mili volji brez cenzure.« Družinska literarna energija se lepo pretaka naprej iz roda v rod, kajti piše tudi najmlajši izmed njegovih treh sinov.
Kot pravi avtor, besede zahtevajo veliko dela, »napora, ubesedovati je skoraj kot fizično delo«. Slog mora vedno služiti zgodbi, katere ogrodje je lažje domisliti, kot potem napisati zgodbo, ji izbrati primerno intonacijo, zaigrati dobro melodijo. »Neumorno popravljam vsako stran, dokler nimam občutka, da mi je resnično uspelo. Svojo najnovejšo knjigo [Le Bureau des jardins et des étangs] sem pisal kar dvanajst let, kajti postavil sem jo v Japonsko 12. stoletja. Nisem Japonec, a sem se hotel po slogu približati japonski literaturi, kar zahteva ogromno poglabljanja.«
Pisanje je po svoje urjenje v vztrajnosti, zato piše vsak dan, in sploh ob koncu tedna, kajti takrat nima sestankov in drugih obveznosti. »Začnem zjutraj ob kakih osmih ali devetih in končam zvečer, prav tako ob osmih, devetih.« Nikdar ne dela ponoči in »vselej pisateljuje v svoji hermetično zaprti sobi. Telefon je izklopljen, vrata so zaprta in ključ v ključavnici obrnjen.« Tako je še iz časov, ko so bili otroci majhni in so vdirali v njegov svet ... Tudi svetloba v njegovi sobi je na neki način posebna, kajti samo skozi stropno okno se ga sme dotikati okolica, iz katere ga včasih požgečka ptič, ki preleti nebo, ali oblak, ki se prižene čezenj.
»Potrebujem popolno intimo, da sem res sam s svojo zgodbo, zaprt vanjo.« Nič ga ne sme zmotiti in da bi se lahko osredotočil do konca, se včasih ogradi od zunanjega hrupa s še hrupnejšo lastno glasbo. Tako se počuti udobno kot v kapsuli ... Iz nje seveda redno izstopa, kajti kolikor se med pisanjem nepredušno odmika v nepremičnost, se – ko še v glavi snuje zgodbo – prostrano odpira ter veliko in rad potuje. Odpravi se v kraj dogajanja svojega novega romana, išče morebitne očividce, ki bi mu lahko povedali čim več, deluje kot novinar. »Potovanje je eden izmed mojih največjih užitkov«, prav tako se navdušuje nad filmom: kot scenarist je leta 1991 za Hors-la-vie prejel posebno nagrado na festivalu v Cannesu. »Tudi ko pišem scenarij za film, se zaprem v pisarno ... Med filmom in knjigo je strašanska razlika: pri prvem se kakih petdeset ali sto ljudi poveže okrog scenarija in ga spreminja, popravlja, medtem ko je pri literaturi avtor do izdaje knjige popolnoma sam. Rad povezujem oba načina ustvarjanja: samost in skupinsko delo. Všeč mi je lovljenje ravnotežja med njima.«
Didier Decoin se je podpisal pod približno trideset romanov, ki jih je, posamezne, mogoče brati v kakih petnajstih jezikih. Pravi, da je imel srečo, da je že mlad (leta 1977) prejel kraljico vseh nagrad – Goncourtovo nagrado – za roman John l'Enfer, v katerem pripoveduje zgodbo o newyorškem čistilcu oken na nebotičnikih. Prestižna nagrada, »ki je subjektivna odločitev desetih članov Akademije in ne nujno kazalec kakovosti knjige«, na stežaj odpira vrata, prinaša pozornost in tudi finančno je zanimiva. »A težko je reči, da so knjige, ki jih nagradimo vsako leto, res najboljša literatura. Vrhunske se zdijo deseterici, ki so jih, ker so po njihovem okusu, očarale bolj kot druge. V določenem trenutku so se najbolje prilegle ustroju sveta.« Pred več kot štiridesetimi leti je pritegnil pozornost s pisanjem o »vidnem in nevidnem« New Yorku, kajti pomivalci oken vstopajo v notranjost stanovanj in jih čistijo od zunaj. »Takrat je imelo mesto ogromno težav, bilo je precej propadlo, John l'Enfer (po naše Pekel) je čistil katastrofalni New York.« Lahko je videl, kaj se dogaja po ameriških domovih in kaj zunaj njih.
Francija je, kot pravi Decoin, strastni prostor literature, »kjer se knjige bujno razraščajo kot cvetje v angleškem vrtu«, in tako je tudi kraj, kjer podelijo ogromno nagrad, tako v Parizu kot na podeželju, tako denarnih kot simbolnih, pa tudi z zanimivimi zbirkami buteljk, na primer, se znajo klanjati piscem. »Obilje nagrad ni nekaj slabega, saj utirajo knjigam pot do bralcev ... Brezštevilne majhne nagrade, ki smo jih avtorji prav tako veseli, niso nič manj sijajne, čeprav včasih spravijo koga v obup. Ni namreč mogoče, da bi vse knjige enako odmevale, nekatere bodo vedno ostale skrite na zadnjih policah knjigarn, kjer se jih ne bo nihče niti dotaknil. Knjig je enostavno preveč. Od začetka junija do septembra bo spet izšlo od 650 do 700 romanov, kar je prava inflacija.«
A morda v tem ni nič slabega, mogoče pa večinoma še vedno verjamemo – kot se je začelo nekoč, v stari Grčiji in pri Rimljanih –, da mora normalen človek, vsaj v Evropi, ogromno in rad brati, tudi pisati. »Z branjem so vzgajali prince, carje ... V Evropi je literatura od nekdaj ključek, ki odpira največja in najtežja vrata. Še ga imamo v rokah.« Kaj vsakdo naredi z njim, je, seveda, druga zgodba ... Morda kupuje knjige in opremlja lastno domačo knjižnico: ta bo za vedno intimno prečudovita. Lahko da bere predvsem še digitalno ali pa hodi s torbo v knjižnice. Te so, kot se strinja Decoin, rešiteljice premnogih knjig, gotovo pa ne tudi avtorjev.
Aprila je bil na povabilo Francoskega inštituta v Sloveniji dobrodošel na Nodierovih dnevih v Ljubljani, da bi kot generalni sekretar Goncourtove akademije lastnoročno podelil goncourta 2016 po izboru slovenskih študentov avtorici Catherine Cusset in razglasil še lavreatinjo 2017: mladi s Filozofske fakultete so izbrali roman Bakhita, ki ga je napisala Véronique Olmi. A ker ni mogel priti v Ljubljano, sem ga poklicala v čudovito Normandijo, v obmorski Cap de la Hague nedaleč od Cherbourg-Octevilla, da bi razložil, kako podobna študentska glasovanja organizirajo po svetu in se zdaj dogovarjajo s Kitajsko. »Projekt, kot je Goncourtov seznam/Slovenski izbor, je pomemben za širjenje frankofonije, kakor tudi za promocijo francoske književnosti. Marsikje jo še vedno povezujejo z Rousseaujem, Voltairom in Hugojem, kar je fino, toda v ospredje moramo potiskati sodobne pisce, saj ti pripovedujejo o aktualnih problemih današnjega časa v modernem jeziku.« Didier Decoin (1945), ki je nekdaj delal kot novinar, je eden izmed njih.
Krasen par
Posebno lepo govori o žurnalizmu in literaturi skupaj, češ, kako tesno prepleten par sta. »Novinarstvo je profesija za zmeraj.« Poklican novinar težko zamenja poklic, zato ga tudi Decoin ni. »Verjamem, da je romanopisec po svoje novinar.« Kdor piše roman, prav tako preiskuje in presprašuje svoje junake. »Sam se do lastnih protagonistov vedem podobno, kakor sem se kot žurnalist do intervjuvancev. Karseda največ poskušam izvedeti o njih, kdo so in kaj so, o čem sanjarijo. Pristop je isti. Novinarstvo je skupni temelj.« Seveda se od književnosti tudi ključno razlikuje. »Pisatelj se rad egocentrično opazuje v ogledalu, analizira, koliko je zaljubljen in morda nesrečen. Novinar, drugače, motri druge, gleda mesto, v katerem živi, spremlja dogodke v bližini. Njegov pogled je pogled drugih – zato je pomembnejši, kajti po pristopu je radodaren, odpira se k drugemu.«
Sladokusje v otroštvu
Če je pisanje igra, odgovorna in resna, jasno, naj zapišem, da se je Didier Decoin začel novinarsko igrati z besedami najprej za France Soir, pozneje je pisal za Le Figaro, Les Nouvelles littéraires in druge naslove. Romanopisec je iz njega odrasel spontano, kakor se zgodi mnogim, ki veliko berejo od malih nog: branje se kar prelije v pisanje. Občutenje literarnega sladokusja v ranem obdobju, ko se mladi bralec potaplja v skrivnostne in magične svetove, pozneje porodi bogate in izbrane poglede. »Če danes ne bi mogel brati, bi bil mrtev človek.«
Njegovo prvo okolje, v katero se je rodil v zahodnem pariškem predmestju Boulogne-Billancourt, je bilo poudarjeno ustvarjalno. »Oče je bil filmski režiser Henri Decoin, ki je napisal tri ali štiri romane. Zdeli so se mi dobri. Tudi kot filmar je pripovedoval zgodbe ... Imel je obsežno knjižnico, iz katere sem lahko jemal po mili volji brez cenzure.« Družinska literarna energija se lepo pretaka naprej iz roda v rod, kajti piše tudi najmlajši izmed njegovih treh sinov.
Kot pravi avtor, besede zahtevajo veliko dela, »napora, ubesedovati je skoraj kot fizično delo«. Slog mora vedno služiti zgodbi, katere ogrodje je lažje domisliti, kot potem napisati zgodbo, ji izbrati primerno intonacijo, zaigrati dobro melodijo. »Neumorno popravljam vsako stran, dokler nimam občutka, da mi je resnično uspelo. Svojo najnovejšo knjigo [Le Bureau des jardins et des étangs] sem pisal kar dvanajst let, kajti postavil sem jo v Japonsko 12. stoletja. Nisem Japonec, a sem se hotel po slogu približati japonski literaturi, kar zahteva ogromno poglabljanja.«
Zaprt v svoj svet
Pisanje je po svoje urjenje v vztrajnosti, zato piše vsak dan, in sploh ob koncu tedna, kajti takrat nima sestankov in drugih obveznosti. »Začnem zjutraj ob kakih osmih ali devetih in končam zvečer, prav tako ob osmih, devetih.« Nikdar ne dela ponoči in »vselej pisateljuje v svoji hermetično zaprti sobi. Telefon je izklopljen, vrata so zaprta in ključ v ključavnici obrnjen.« Tako je še iz časov, ko so bili otroci majhni in so vdirali v njegov svet ... Tudi svetloba v njegovi sobi je na neki način posebna, kajti samo skozi stropno okno se ga sme dotikati okolica, iz katere ga včasih požgečka ptič, ki preleti nebo, ali oblak, ki se prižene čezenj.
»Potrebujem popolno intimo, da sem res sam s svojo zgodbo, zaprt vanjo.« Nič ga ne sme zmotiti in da bi se lahko osredotočil do konca, se včasih ogradi od zunanjega hrupa s še hrupnejšo lastno glasbo. Tako se počuti udobno kot v kapsuli ... Iz nje seveda redno izstopa, kajti kolikor se med pisanjem nepredušno odmika v nepremičnost, se – ko še v glavi snuje zgodbo – prostrano odpira ter veliko in rad potuje. Odpravi se v kraj dogajanja svojega novega romana, išče morebitne očividce, ki bi mu lahko povedali čim več, deluje kot novinar. »Potovanje je eden izmed mojih največjih užitkov«, prav tako se navdušuje nad filmom: kot scenarist je leta 1991 za Hors-la-vie prejel posebno nagrado na festivalu v Cannesu. »Tudi ko pišem scenarij za film, se zaprem v pisarno ... Med filmom in knjigo je strašanska razlika: pri prvem se kakih petdeset ali sto ljudi poveže okrog scenarija in ga spreminja, popravlja, medtem ko je pri literaturi avtor do izdaje knjige popolnoma sam. Rad povezujem oba načina ustvarjanja: samost in skupinsko delo. Všeč mi je lovljenje ravnotežja med njima.«
Nagrade in vrhunska književnost
Didier Decoin se je podpisal pod približno trideset romanov, ki jih je, posamezne, mogoče brati v kakih petnajstih jezikih. Pravi, da je imel srečo, da je že mlad (leta 1977) prejel kraljico vseh nagrad – Goncourtovo nagrado – za roman John l'Enfer, v katerem pripoveduje zgodbo o newyorškem čistilcu oken na nebotičnikih. Prestižna nagrada, »ki je subjektivna odločitev desetih članov Akademije in ne nujno kazalec kakovosti knjige«, na stežaj odpira vrata, prinaša pozornost in tudi finančno je zanimiva. »A težko je reči, da so knjige, ki jih nagradimo vsako leto, res najboljša literatura. Vrhunske se zdijo deseterici, ki so jih, ker so po njihovem okusu, očarale bolj kot druge. V določenem trenutku so se najbolje prilegle ustroju sveta.« Pred več kot štiridesetimi leti je pritegnil pozornost s pisanjem o »vidnem in nevidnem« New Yorku, kajti pomivalci oken vstopajo v notranjost stanovanj in jih čistijo od zunaj. »Takrat je imelo mesto ogromno težav, bilo je precej propadlo, John l'Enfer (po naše Pekel) je čistil katastrofalni New York.« Lahko je videl, kaj se dogaja po ameriških domovih in kaj zunaj njih.
Lepota lastne knjižnice
Francija je, kot pravi Decoin, strastni prostor literature, »kjer se knjige bujno razraščajo kot cvetje v angleškem vrtu«, in tako je tudi kraj, kjer podelijo ogromno nagrad, tako v Parizu kot na podeželju, tako denarnih kot simbolnih, pa tudi z zanimivimi zbirkami buteljk, na primer, se znajo klanjati piscem. »Obilje nagrad ni nekaj slabega, saj utirajo knjigam pot do bralcev ... Brezštevilne majhne nagrade, ki smo jih avtorji prav tako veseli, niso nič manj sijajne, čeprav včasih spravijo koga v obup. Ni namreč mogoče, da bi vse knjige enako odmevale, nekatere bodo vedno ostale skrite na zadnjih policah knjigarn, kjer se jih ne bo nihče niti dotaknil. Knjig je enostavno preveč. Od začetka junija do septembra bo spet izšlo od 650 do 700 romanov, kar je prava inflacija.«
A morda v tem ni nič slabega, mogoče pa večinoma še vedno verjamemo – kot se je začelo nekoč, v stari Grčiji in pri Rimljanih –, da mora normalen človek, vsaj v Evropi, ogromno in rad brati, tudi pisati. »Z branjem so vzgajali prince, carje ... V Evropi je literatura od nekdaj ključek, ki odpira največja in najtežja vrata. Še ga imamo v rokah.« Kaj vsakdo naredi z njim, je, seveda, druga zgodba ... Morda kupuje knjige in opremlja lastno domačo knjižnico: ta bo za vedno intimno prečudovita. Lahko da bere predvsem še digitalno ali pa hodi s torbo v knjižnice. Te so, kot se strinja Decoin, rešiteljice premnogih knjig, gotovo pa ne tudi avtorjev.
