Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenci smo se zdaj že navadili, da je 26. avgust rojstni dan Borisa Pahorja. Ker je bil lani stoti, ni težko izračunati letošnjega, pri tem pa je treba dodati, da se pri slavljencu eno leto razlike sploh ne pozna. In zakaj bi se? Poleg tega Pahor ne kaže slavnostnega razpoloženja, to bolj potrebujemo mi.
V resnici je bil danes pomemben dan, povezan z najstarejšim slovenskim pisateljem, z njegovim nekoliko mlajšim prijateljem Alojzom Rebulo in s slovensko literaturo na Tržaškem sploh. Ko se je namreč Pahor lani otepal časti, da bi dobil v Ljubljani še za življenja trg, imenovan po njem, je predlagal, naj se Ljubljana, ki ji tako in tako že leta očita, da se za Trst in tamkajšnje Slovence ne briga, raje posveti tržaško-zamejski literaturi in vsem mrtvim in živim avtorjem, ki so k njej prispevali – od škofa Bonoma v 16. stoletju do, recimo, Evgena Bavčarja, ki je, paradoksalno (ali pa tudi ne!), odkril Pahorja Francozom, da so ga lahko potem spoznali tudi Italijani in na koncu še Slovenci.
Rečeno – storjeno, županstvo je lani prikimalo, MOL je prevzela pokroviteljstvo, Mladinska knjiga in Cankarjeva založba pa organizacijo in enodnevni znanstveni simpozij, posvečen slovenski tržaški literarni šoli na splošno ter Pahorju in Rebuli posebej, je stekel danes.
Na ljubljanskem Magistratu se je zbralo nekaj literarnih zgodovinarjev in drugih poznavalcev iz Trsta, Ljubljane in Nove Gorice (Marija Pirjevec, Elvio Guagnini, Dragan Živadinov, Katja Mihurko Poniž, Miran Košuta, Evgen Bavčar, Tatjana Rojc in Ana Toroš, da o samem Pahorju ne govorimo).
Šlo je, skratka za pogled na slovensko literarno ustvarjanje v Trstu nekoč in zlasti danes. Kako velika je v resnici vloga (slovenskega) Trsta v slovenski literaturi in kulturi, je velika učna ura, ki je Slovenci še nismo vzeli in bogve, ali jo bomo kdaj učakali – s Pahorjem vred; en enodnevni simpozij je seveda premalo.
A simpozij ni bil vse. Pred njim je bila v ljubljanskem Konzorciju jutranjica, na kateri sta si MK in CZ »prisvojili« oba slavljenca, Pahorja in Rebulo. Zadnjemu je založba ponatisnila njegov z nagrado Prešernovega sklada nagrajeni roman V Sibilinem vetru, ki je v resnici eden največjih slovenskih povojnih romanesknih tekstov. Pošel je takoj po izidu (1968) in nanj se do danes ni spomnil nihče – na nenadno veliko začudenje vseh.
Roman pripoveduje o sužnju slovanskega izvora, ki se s pomočjo znanja osvobodi in konča svojo pot na ozemlju današnje Slovenije; tudi s stališča 2000-letnice Emone je to atraktivna snov. Spremno besedo v ponovno izdajo je napisala Tatjana Rojc, Rebulova dijakinja in sedanja Pahorjeva literarna razlagalka.
No, Alojza Rebule na slavje ni bilo, najbrž zaradi bolezenskih tegob, dodatno pa je njegovo odsotnost osvetlil tudi Pahor, ki je povzel zgodbo njunega dolgoletnega druženja pa tudi po njegovem nepotrebnega nazorskega razhoda po letu 1975 (torej po skupni objavi Kocbekovega pričevanja o povojnih pobojih v tržaškem Zalivu). Na koncu je dejal, da ostajata prijatelja, in mu zaželel »da bi se mu vse telesne težave omilile«.
