Mandale: Labirinti, ki vodijo v vrtove razsvetljenja

Knjiga Zmaga Šmitka je monumentalno delo s tega področja.

Objavljeno
25. oktober 2016 16.29
Peter Rak
Peter Rak

V dobi medmrežja so kljub enormni knjižni produkciji bazične raziskave čedalje redkejše. Bralcem je vse pogosteje serviran zbir z vseh vetrov napaberkovanih okruškov in modrovanj, neredko brez citiranja virov, avtor pa obvelja za erudita, čeprav je večina navedb izposojenih.

To še posebej velja za tematiko tujih, »eksotičnih« kultur, veliko povečanje zanimanja zanje pa je v nekakšnem obratnem sorazmerju s spremljajočo strokovno literaturo. Ker se menda sposobnost fokusa in koncentracije drastično manjša, večina si želi hitrega, instantnega vpogleda v določeno poglavje, prevladujejo neambicio­zne brošure skoraj brez uporabne vrednosti, da o znanstvenem pomenu ne govorimo.

V zadnjih desetletjih je na Zahodu nastala vrsta relevantnih študij tujih kultur, ki se odmikajo od vzvišenega pokroviteljskega tona ali preprostih poenostavljenih formul, pri nas pa je tovrstnih bazičnih ­tekstov zelo malo.

Knjiga Mandale: tajni vrtovi razsvetljenja Zmaga Šmitka (Beletrina) se zato zdi posebno dragocena. Avtor je začel svoja popotovanja po Indiji (in območjih, ki jih je Indija s kulturo, religijami in nauki pomembno zaznamovala) že pred štirimi desetletji, kar nekajkrat je študijsko izpopolnjevanje trajalo nekaj mesecev ali celo let, gradivo pa je stalno dopolnjeval.

In vendar v spremni besedi opozarja, da so dokončne in brezprizivne razlage tako z religioznega, sociološkega kot antropološkega, semiotičnega in zgodovinskega stališča neumestne, saj je tematika zelo obsežna, interpretacije pa odvisne od zgodovinskega obdobja in avtorjevega zornega kota.

Grafični prikazi, fotografije, popotniške observacije ...

Kljub »opravičilu« je to nedvomno monumentalno delo s tega področja, v katerem seveda niso obravnavane le mandale v ozkem pomenu besede (to bi bilo glede na njihov univerzalni simbolični značaj tudi nujno pomanjkljivo), temveč je tematika predstavljena celovito.

To bi lahko potencialnega bralca odvrnilo od branja, vendar Šmitek kompleksna področja predstavi dovolj pregledno, vključno z grafičnimi prikazi in fotografijami, občasno se pojavijo tudi neobvezne osebne popotniške observacije, skratka, to je skoraj idealna sinteza relevantne študije in poljudne ­komunikativnosti.

Izhodišče je razlaga osnovnih geometričnih pojmov ter njihovih simbolnih kvalitet, kozmogoničnih teorij o nastanku sveta, etimološka razlaga pojmov mandala (in jantra) in njunih konstitutivnih elementov, ki se nato razplete v na videz neobvladljiv meander interpretacij različnih vidikov. Vendar nikoli ne zapade v nepreglednost, poglavja si sledijo v dovolj logičnem zaporedju oziroma nekakšnih koncentričnih krogih, ki se postopno širijo navzven.

Skoraj obvezno čtivo

Šmitek se dosledno izogiba mistifikaciji, zato pa dovolj argumentirano kot ilustracije in prispodobe navaja avtorje, ki veljajo za avtoritete na izbranem področju, in v smislu celovite percepcije vpleta tudi sugestivne citate sodobnih mislecev, pri genezi posameznih fenomenov pa neredko vleče vzporednice z na videz nekompatibilnimi orisi kulturne dediščine na drugih koncih sveta, vključno s Slovenijo, s čimer dobi delo univerzalen in zaokrožen značaj.

V času nekritičnega in površnega sprejemanja različnih religioznih in duhovnih principov se zdi Šmitkova knjiga skoraj obvezno čtivo. Ne ker bi negiral tovrstne postulate, temveč ker razkriva vso kompleksno strukturo v ozadju. Morda je knjiga nekoliko preobsežna in prezahtevna za nekoga, ki bi se rad seznanil zgolj z osnovnimi pojmi, je pa skoraj obvezna za vse, ki si želijo vedeti več. Pravzaprav veliko več. Do tajnih vrtov razsvetljenja pač vodijo zapletene poti oziroma – podobno kot pri vzorcih mandal – labirinti.