Tiskane izdaje
Desetega maja 1940 je nemški Wehrmacht napadel Francijo in v vsega nekaj tednih zlomil odpor francoske armade, ki je sklenila kratko upiranje z dvojno kapitulacijo – pred nemško in italijansko vojsko. Francoski zgodovinar Marc Bloch, udeleženec obeh velikih vojn 20. stoletja, v knjižici Nenavadni poraz (založba Sophia, prevod Jasmina Žgank) razčlenjuje razloge za ta »najhujši polom v zgodovini«.
Iskanje razlogov za »poraz, ki se prej nikomur ne bi zdel verjeten«, poteka v vse prej kot običajnih okoliščinah. Vodi ga roka velikega francoskega medievalista in soustanovitelja slovite analovske šole zgodovinopisja Marca Blocha (1886–1944), ki pa to pot ne piše z varne zgodovinske distance več stoletij, temveč neposredno po travmatičnem porazu – kapitulaciji – in v vlogi priče, ki je bila udeležena v dogajanjih, o katerih poroča. Prav tako poročilo, čeprav je analiza sodobnosti, ni namenjeno sodobnikom, ampak zanamcem.
Zgodovinar Bloch, zavedajoč se dejstva, da v razmerah okupacije njegovo pričevanje ne more ugledati luči dneva, tokrat piše dobesedno »za zgodovino«, za dobo, ki bo nastopila z dnem, »ko bo Francija [...] spet videla cveteti svobodno misel in presojo«. Nenavadni poraz, analizo vojaškega in družbenega zloma Francije ob agresiji Hitlerjeve Nemčije, je Bloch napisal med julijem in septembrom 1940, prvič je bila objavljena posthumno, leta 1946.
Kopje proti puški
Najbolj neposreden razlog za francosko katastrofo je bila odpoved, nesposobnost vojaškega poveljstva. To je vojno izgubilo, še preden je bil izstreljen prvi strel, ker je ni znalo doumeti in razčleniti, ugotavlja Bloch. Zaradi tega je »zmagoslavje Nemcev v prvi vrsti pomenilo intelektualno zmago, in mogoče je prav to na njem najhujše«.
Francoski vojaški poveljniki, večina jih je doživela ognjeni krst v prvi svetovni vojni, so »leta 1940 nameravali ponoviti vojno iz let 1915–1918. Nemci pa so se preprosto borili v vojni iz leta 1940.« Zaradi tega sta se na bojišču spopadla nasprotnika, ki sta pripadala drugačnima obdobjema človeštva. »Mi smo obudili vrsto bojevanja, kot ga poznamo iz naše kolonialne preteklosti – kopje proti puški. S tem da smo bili tokrat mi tisti, ki smo igrali vlogo divjaka.«
Francosko poveljstvo je zlasti prezrlo, da je ob začetku 20. stoletja pojem razdalje dobil radikalno nov pomen. Zmožnost prodora motoriziranih vojaških sil, ki so nadomestile nekdanjo konjenico, ter nova vloga letalstva sta dobesedno »pojedli razdalje«, ugotavlja Bloch, in Hitlerju omogočili Blitzkrieg, bliskovito vojno, s katero je v prvih letih vojne drugo za drugo zasedal evropske države.
Bloch, francoski Jud, se je bojeval že v prvi svetovni vojni, v kateri je bil večkrat odlikovan za hrabrost in je končal vojskovanje s činom stotnika. Zadnje dni avgusta 1939, ko je bila tesnoba pred skorajšnjim Hitlerjevim napadom na Poljsko že vseprisotna, se je navzlic starosti 54 let in očetovstvu šestih otrok prostovoljno javil k orožju.
Kot član različnih vojaških poveljstev je najprej mesece dolgo doživljal Sitzkrieg oziroma lažno vojno, med katero sta bili Francija in Nemčija pravnoformalno v vojni, a brez sovražnosti, zaradi česar so si vojaki v nasproti si skopanih jarkih izmenjevali cigarete in druge prijaznosti, zatem pa še kratkotrajen Blitzkrieg, ki se je končal s francoskim polomom.
Po Blochu ni zakrivilo poraza pomanjkanje poguma v strelskih jarkih. Nasprotno, po njegovih izkušnjah – zlasti iz prve svetovne vojne – pri zdravih ljudeh ni bolj razširjenega duševnega stanja, kot je pogum. »Ne poznam boljših borcev, kot so bili v letih 1914–1918 rudarji iz departmajev Nord in Pas-de-Calais. Razen enega človeka.
To me je pri njem čudilo, vse dokler nisem slučajno izvedel, da je bil boječnež 'štrajkbreher', stavkokaz, delavec, ki ni v sindikatu. Ne gre za vprašanje politične pripadnosti. Čisto preprosto je. Kdor v času miru ni poznal čuta za razredno solidarnost, tudi na bojišču ni bil sposoben, da bi se dvignil nad lastni sebični interes.«
Analiza napak, hib in pomanjkljivosti francoske vojske Blocha naposled privede do uničujočega sklepa, da v tej slabo vodeni vojni s še slabšim koncem nemški armadi ni stala nasproti »ena in nedeljiva francoska vojska, ampak več interesnih sfer znotraj nje«. Kot da to ne bi bilo dovolj, se je »nad nami in na naše stroške, oziroma na stroške naroda, odvijal [še] oster spor med generalštabom in [vojaškim] ministrstvom«.
Beda informativnega tiska
Poraz je bil resda vojaški, razlogi zanj pa so daleč presegali vojaško sfero in so bili globoko družbeni. Politični eliti, nedorasli izzivom časa ter delovanju francoskega političnega sistema nasploh, je po Blochu najbolj škodoval »veliki nesporazum« oziroma globoka ideološko-politična razklanost, ki se je zajedla domala v vse pore vsakdanjega življenja. Sovraštvo med pripadniki različnih slojev, svetovnih nazorov in političnih prepričanj je bilo tako vseobsežno, da Bloch navaja primer strastnega ljubitelja slikarstva, ki za nič na svetu ni hotel obiskati Svetovne razstave, ki je leta 1937 potekala v francoski prestolnici, čeprav so bili na njej postavljeni na ogled vrhunci francoske umetnosti. In zakaj si je ni hotel ogledati? Ker jo je odprl njemu mrzki »osovraženi minister«.
Blochova analiza hočeš nočeš sproža vprašanje, kako bi se na morebiten podoben izziv odzvale današnje slovenske politične elite. Bi ponovile sramotno ravnanje etabliranih slovenskih političnih elit na začetku druge svetovne vojne ali bi se bile sposobne složno postaviti po robu zavojevalcu?
Po Blochu je celotnemu vladajočemu razredu manjkalo nekaj »neizprosnega herojstva za domovino«, ki se je znašla v nevarnosti. Mnogi župani so tako prosili, da njihovih mest ne bi branili (tako imenovana politika »odprtih mest«), da bi se tako izognili opustošenju, ki bi ga prizadejali mestu spopadi med napredujočim okupatorjem in branilci.
Blochov odgovor: »Ali za določeno kulturo ali ekonomijo sploh obstaja večja katastrofa, kot da se pusti premagati plenilskemu narodu?« Podobno so dobronamerneži izražali željo, da bi bila mladim francoskim intelektualcem prihranjena morija prve svetovne vojne. Blochov odgovor: »Kaj bi našo intelektualno svobodo, kulturo in moralno preživetje huje zlomilo kakor poraz?«
Med duhovnimi razlogi za poraz Bloch posebej izpostavi stanje francoskega predvojnega informativnega časopisja, ki je služilo skritim, umazanim interesom namesto splošnim in z jasnimi ter zanesljivimi informacijami ni več zmoglo potešiti niti elementarne bralske radovednosti. »Primerjajte dnevnika, ki zvenita skoraj enako: The Times in Le Temps. [...] /K/dor bere prvega, bo o tem, kakšen je svet, izvedel neskončno več kakor naročnik drugega. Enak kontrast lahko ugotovimo med našim najbolj ponosnim časopisjem intelektualnega 'kova' in denimo Frankfurter Zeitung, tistim iz časa pred nacizmom in celo današnjim.«
Ognjevit zagovor upora
Zgodovinar sklene svoje pričevanje septembra 1940, v ponižujočem in grozljivem položaju, v katerem usoda Francije ni bila več odvisna od Francozov. »Kaj bo z nami, če se stvari slučajno obrnejo tako, da bo premagana tudi Anglija?« se tesnobno sprašuje. V tej situaciji vidi Bloch en sam možen izhod: upor, upor in še enkrat upor.
Ognjevit zagovor upora proti okupatorju sklene z besedami: »Odkrito vam povem: upam, da še imamo krvi, da jo lahko prelijemo, četudi je to kri mojih bližnjih (svoje ne omenjam, ker ji ne pripisujem take vrednosti). Kajti ni odrešitve brez žrtvovanj, niti polne svobode naroda, če si je ne poskuša izboriti sam.«
Avtor knjige je ravnal skladno z zapisanim credom. Pridružil se je francoskemu odporniškemu gibanju in postal eden od njegovih regionalnih voditeljev. Marca 1944 so ga kot pripadnika Résistance aretirali, zasliševali in mučili ter ga 16. junija, neposredno po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, s skupino odpornikov izvensodno justificirali na nekem polju.
Bil je ena od žrtev zloglasnega lyonskega klavca, gestapovca Klausa Barbieja, ki se je po vojni zatekel v Bolivijo. Ta ga je v osemdesetih letih izročila Franciji, ki ga je leta 1987 na odmevnem procesu obsodila na dosmrtno ječo, v kateri je štiri leta kasneje umrl.
