Tiskane izdaje
Od treh velikih polotokov, ki se raztezajo v Sredozemsko morje, je samo Balkan prislovično »sod smodnika«. Zakaj nista tudi Pirenejski in Apeninski polotok kljub njuni burni in bogati zgodovini?
Predvsem zato, ker ju od osrčja kontinenta ločijo gorske verige, ki tudi v preteklosti niso bile nepremostljive, kakor sta dokazala med drugimi Hanibal in Napoleon, so pa vendar ovirale prepogoste vdore in zavojevanja.
V nasprotju z njima Jugovzhodna Evropa, kot Marie-Janine Calic imenuje Balkanski polotok, nima jasno začrtanih kopenskih meja, saj z ravnicami v Posavju in Podonavju prehaja lagodno v Srednjo Evropo.
Poleg Bolgarije, Grčije, Makedonije, Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Albanije, Hrvaške in Dalmacije, Marie-Janine Calic na primer zaobjema v svojo pripoved tudi Romunijo, ob strani pa pusti Madžarsko in Slovenijo. Prvo povsem, drugo skoraj v celoti.
Marie-Janine Calic je hči znanega istrskega zgodovinarja Eduarda Čalića, ki je po vojni živel in delal na Zahodu in umrl v Salzburgu. Njegova knjiga o atentatu na kralja Aleksandra Karađorđevića leta 1934 v Marseillesu je še vedno temeljno delo o tem krvavem dogodku, ki je tako usodno zaznamoval prvo Jugoslavijo.
Marie-Janine je šla po očetovih sledeh in se v zadnjih dveh desetletjih uveljavila v nemško govorečem prostoru kot odlična poznavalka Jugovzhodne Evrope. V času vojn, ki so sledile razpadu Titove Jugoslavije, je s članki, predvsem pa s knjigo Krieg und Frieden in Bosnien-Herzegowina (1996), zaradi znanja srbohrvaščine odigrala pomembno vlogo pri obveščanju nemškega, avstrijskega in švicarskega občinstva o zapletenem dogajanju in si tako ustvarila velik ugled.
Kot redna profesorica zgodovine Vzhodne in Jugovzhodne Evrope na Univerzi v Münchnu ter avtorica Zgodovine Jugoslavije v 20. stoletju (2010) danes velja za vodilno strokovnjakinjo v nemški akademski in diplomatsko-politični srenji. Svoje enciklopedično poznavanje in razumevanje balkanskega polotoka je lani še potrdila s knjigo, ki je predmet tega zapisa.
V njej je zaobjela več kot tisoč let zgodovinskega dogajanja, pri čemer se je lotila tematike na zahteven in nov način. Ni se namreč osredotočila le na zgodovino posameznih narodov, ki so danes prisotni na Balkanu s svojimi državnimi enotami, temveč jo je prikazala v njeni raznoliki globalnosti in jo obenem umestila v kontekst evropskega, celo svetovnega socio-gospodarskega, kulturnega in političnega razvoja.
Z neprikritim namenom zavreči stereotip o Balkanu kot gluhi lozi, ki »ni vredna kosti enega samega pomeranskega grenadirja«, da rečemo z Bismarckom, in poudariti njegovo sozvočje z dogajanjem mednarodnih razsežnosti.
Aleksander Veliki
Nihče tudi ni simbolično tako poosebljal njene ideje o vpetosti Balkana v okvir transnacionalnih civilizacijskih procesov, saj ni pretirano reči, da je bil makedonski kralj prvi globalist v težnji, da spoji v harmonično celoto Evropo in Azijo. Po nesmrtni Aleksandrovi epopeji je preteklo veliko vode pod mostovi balkanskih rek.
V času, ki nas loči od njega, je ta vezni prostor med Podonavjem, Jadranom, vzhodnim Sredozemljem, Malo Azijo in Črnim morjem doživel vrsto burnih zavojevanj, naselitvenih valov, migracij, religioznih preobrazb, imperialnih vplivov in gospodarstev, nacionalnih prebujanj, socialnih eksperimentov, ki so mu dali pečat najbolj raznolikega in razgibanega dela Evrope.
Začetnik tega procesa je bil cesar Teodozij, ki je leta 395 po Kr. razdelil rimski imperij med sinova. S tem je začrtal na Balkanu mejo med Bizancem in Rimom, ki ga je razklala na dve kulturno-religiozni polovici: pravoslavno in katoliško. To bipolarnost je dodatno razgibala turška ekspanzija od 14. stoletja dalje, ki ni samo uničila srednjeveške, večinoma slovanske države, nastale na polotoku, temveč je poleg svojega gospostva vnesla vanj tudi mohamedansko vero in islamsko kulturo.
Sovražni cesarstvi
To travmatično dogajanje je z druge strani prisililo »reliquiae reliquiarum«, kot pravijo Hrvati tistemu, kar je ostalo od njihovega z Madžari združenega kraljestva, da se zatečejo pod okrilje Habsburžanov. Posledica tega je bila, da sta se v Jugovzhodni Evropi oblikovali dve med sabo sovražni cesarstvi, na obali Jadrana pa še pomorski imperij Benetk. Ustvarjeno ravnovesje, sloneče na medsebojnem nasprotovanju velikih sil, je leta 1683 podrl ponesrečen poskus velikega vezirja Kare Mustafa Koprülüja, da zavzame srce Srednje Evrope, se pravi Dunaj, ki naj bi bil odskočna deska za nadaljnja osvajanja.
Ko so krilati konjeniki poljskega kralja Jana Sobieskega s Kahlenberga planili na osmanske oblegovalce, jih razbili in pognali v beg, so prizadejali sultanu Mehmedu IV. udarec, od katerega si turško cesarstvo ni več opomoglo. Zašlo je v krizo, ki je tudi poskusi reform niso mogli odpraviti, in postalo »bolni človek Evrope«. Pri tem je bilo treba čakati več kot dvesto let, da se dokončno zruši. Drugo polovico tega dolgega obdobja so v 19. stoletju zaznamovale vstaje podložnih balkanskih narodov, začenši s srbsko 1803–1815, katerih sklepna etapa je bila prva balkanska vojna leta 1912.
Takrat je koalicija Bolgarije, Srbije, Črne gore in Grčije povsem izničila, kar je ostalo od »evropske Turčije«, s tem pa izbrisala štiristoletno oblast, ki sloni na sistemu »milleta«, ki je povezoval prevlado Osmanov nad podložnimi narodi z versko toleranco do »veroizpovedi knjige«.
Do religij torej – židovske, pravoslavne, katoliške –, ki so kakor Koran izvirale iz Biblije. Kako radikalen in hiter je bil prehod iz kolikor toliko tolerantnega verskega pluralizma sultanovega režima v dobo modernega nacionalizma in njegovega ekskluzivizma, priča druga balkanska vojna, ki je izbruhnila leta 1913 takoj za prvo. Povzročil jo je spor med državami zmagovalkami za razdelitev Makedonije, ki se je razvnel na eni strani med Bolgarijo in Grčijo ter Srbijo in Črno goro na drugi. Rezultat konflikta, v katerem je bila Bolgarija premagana, je bilo razkosanje Makedonije na tri dele, vardarsko, pirinsko in egejsko, in obenem vznik nacionalnih sovraštev kakor tudi pojava mejnih in manjšinskih vprašanj, ki do danes niso rešena.
Če k temu dodamo ugotovitev, da so velike sile in sosednje države v istem času začrtale meje albanskemu narodu, ki niso bile skladne z njegovim naselitvenim prostorom, hkrati pa odrezale od matice polovico »šiptarskega« prebivalstva, ne bo težko razumeti, zakaj je postal Balkan najbolj nestabilno območje evropskega kontinenta, v katerem so Rusija, Nemčija, Francija, Italija in Avstro-Ogrska lahko izživljale svoje nasprotujoče si imperialne ambicije. Od teh je bila najbolj izpostavljena in ranljiva prav habsburška monarhija, ki se je v 19. stoletju znašla v podobni krizni situaciji kot osmanska, preprosto zato, ker se ni znala modernizirati.
Ni razumela zahtev svojih številnih narodov po uveljavljanju lastne politične identitete ter se preleviti iz fevdalnega konglomerata dežel, kneževin in kraljestev v moderno federacijo, ki bi zadovoljevala vse v njej živeče etnične skupnosti. Kar zadeva tisti del Avstro-Ogrske, s katerim se ukvarja Marie-Janine Calic – to velja predvsem za Hrvaško ter Bosno in Hercegovino –, ki sta postali, skupaj s Srbijo, pijano od nedavnih zmag, najbolj vnetljiv »sod smodnika«.
Ni naključje, da je eksplodiral prav v Sarajevu, 28. junija 1914 z atentatom Gavrila Principa na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Z izbruhom prve svetovne vojne je dogodek pognal v zrak vso Evropo in dvajset let kasneje ustvaril še pogoje za izbruh druge svetovne vojne. Med letoma 1941 in 1945 je bila Jugovzhodna Evropa prizorišče strašnega nasilja nacifašistov in njihovih domačih pomagačev, pa tudi upora partizanov, kakršnega ni poznalo nobeno drugo področje zasedenega kontinenta.
Po zmagi protihitlerjanske koalicije so se razen v Grčiji, ki je ostala pod okriljem Zahoda, v vseh balkanskih državah ustoličili na oblasti socialistični režimi stalinističnega kova, katerih cilj je bil iztrgati lastne narode iz agrarne zaostalosti in jih popeljati v komunistični paradiž industrijske družbe.
Ni se jim posrečilo. Prav tako ne Titovi Jugoslaviji, čeprav je ta po sporu s Stalinom leta 1948 krčevito iskala pot v socializem s človeškim obrazom in skušala tudi v mednarodnem prostoru s svojo neuvrščeno politiko ustvariti pogoje, ki bi preraščali nasprotovanje med blokoma in razkol med bogatim Severom in nerazvitim Jugom.
Dejstvo, da tega razkola Titu in njegovim sodelavcem ni uspelo premostiti niti v lastni državi, je skupaj s podedovanimi in nikoli preseženimi nacionalizmi (predvsem srbskim in hrvaškim) povzročilo ob krvavem razpadu Jugoslavije še tretjo veliko notranjo krizo, ki jo je v zadnjih stoletjih doživela Jugovzhodna Evropa.
Človeška empatija
To je v glavnih potezah zgodba, ki jo pripoveduje Marie-Janine Calic. Že to, da jo je znala ubrati v harmonično celoto, ki jo odlikujeta slogovna eleganca in jasnovidnost analitičnega pristopa, je mojstrski dosežek. Toda s tem se zgodovinarka ni zadovoljila. V kontekst pripovedi je vnesla vrsto flešev, posvečenih posameznim izstopajočim osebnostim ali posebej zanimivim družbenopoltičnim dogodkom, ki dajejo branju dodatno vrednost.
Poglavja, kot so na primer Istanbul 1683, Ragusa (Dubrovnik) 1776, Thessaloniki (Saloniki) 1821, Plovdiv, Sredna Gora in Rodopi 1876, Bukarest 1939, Sarajevo 1984, so skice pomembnih zgodovinskih obdobij in geografskih prostorov, v katerih je v sržu zaobjeta cela epoha. Marie-Janine Calic zna pisati o krajih in ljudeh z avtoriteto zrele raziskovalke, hkrati pa s človeško empatijo, ki raste iz ljubezni do njih.
