Marina Abramović: »Prihajam iz komunistične diktature pod Titom«

Marina Abramović bo konec novembra stara 70 let, malo pred tem pa bo pri založbi Crown Archetype, ki spada k ugledni Penguin Random House, izšla njena avtobiografija. Nedvomno bo za knjigo veliko zanimanje, kajti Abramovićeva je še vedno v središču pozornosti umetniške in širše javnosti.

Marino Abramović je Artnet, portal za prodajo, nakup in raziskovanje umetnin, ki vsako leto izbira najvplivnejšo osebnosti v svetu umetnosti, prejšnji mesec uvrstil na prvo mesto.

Tri pomembna obdobja

Abramovićeva se ukvarja z umetnostjo performansa več kot štiri desetletja in ta čas je mogoče razdeliti na tri velika obdobja. Prvo je beograjsko obdobje, ko je v Študentskem kulturnem centru leta 1975 začela svojo umetniško in življenjsko avanturo z znamenitim performansom Ritem 5, plamteča zvezda. Drugo obdobje je bilo zaznamovano z asketskim življenjem v Amsterdamu in delom z nemškim umetnikom in njenim življenjskim partnerjem Ulayem ter njunim razhodom po performansu Ljubimca, hoja po kitajskem zidu (1988). V tretje obdobje pa je zajeto njeno življenje v New Yorku od leta 2005, ko je vzbujala pozornost z novimi performansi, med drugim s tistim v MoMi z naslovom Umetnica je navzoča. Ta performans, v katerem je 736 ur sedela in molče gledala obiskovalce, ki so se eden za drugim izmenjevali na stolu nasproti nje, si je ogledalo 700.000 ljudi.

Nazadnje so se mediji o njej razpisali septembra, ko je sodišče na Nizozemskem razsodilo, da mora Ulayu plačati 250. 000 evrov. Ulay, ki zadnja leta živi v Ljubljani in o katerem je Damjan Kozole posnel dokumentarni film Projekt rak, je namreč lani proti Abramovićevi vložil tožbo, češ da je kršila pogodbo, ki sta jo sklenila leta 1999 glede njunih skupnih del. Trdil je, da mu ni odštela dogovorjenega odstotka in sodišče je odločilo, da Ulayu pripada 20 odstotkov zaslužka od njunih del, kar znese četrt milijona evrov. Abramovićeva pa mora tudi primerno označiti njuna skupna dela: tista, ki so nastala med letoma 1976 in 1980, z Ulay/Abramović, tista, ki sta jih ustvarila med letoma 1981 in 1988, pa Abramović/Ulay. Sicer so zelo premožni Abramovićevi že v preteklosti očitali grabežljivost in skopuštvo pri plačevanju sodelavcev.

O najtežjih trenutkih

Zakaj se je kraljica performansa ali babica performansa, kakor jo imenujejo mediji, odločila napisati avtobiografijo? Je lahko povedala še kaj o sebi, kar ni bilo povedano v več dokumentarcih in dveh biografijah? Sama pravi, da zato, ker je želela vliti pogum s svojo življenjsko zgodbo vsem tistim, ki jih je strah. Dodaja, da se je odločila brez najmanjših zadržkov predstaviti svoje življenje in da je zato spregovorila o najtežjih in najbolj izzivalnih trenutkih.

Nekateri so knjigo z naslovom Walk Through Walls, ki ima dobrih 300 strani, že imeli priložnost v celoti prebrati, velik odlomek pa je objavil New York Times.Knjiga je navdušila Toma Reissa, ameriškega pisatelja, ki se ponaša s Pulitzerjevo nagrado in nagrado PEN. »To je zgodba o neusmiljeno neodvisni umetnici in njeni nezmožnosti, da ustvari popolno zvezo z eno osebo, jo pa vzpostavlja s tisoči drugih ljudi. Marinina magija izvira iz metod, ki zahtevajo teste vzdržljivosti in deprivacije bolj primerne marincem kot sodobnim umetnikom. Kakor se ne morem upreti Marininim performansom, tako nisem mogel nehati brati te knjige.« Igralec Willem Dafoe pa pravi: »Marina Abramović je znana po tem, da ne prizanaša ne telesu ne duši. Med branjem njenih intimnih spominov sem slišal njen glas, ki priznava, obžaluje, usmerja in inteligentno ter duhovito pripoveduje o svojem težkem, a nenazadnje čarobnem življenju in osvobajajočem delu.«

Jugoslovanska estetika grdote

Svojega otroštva se Abramovićeva spominja takole: »Prihajam iz mračnega mesta. Povojna Jugoslavija, sredina štiridesetih pa vse do sredine sedemdesetih. Komunistična diktatura pod maršalom Titom, trajno pomanjkanje vsega, sivina povsod. V socializmu in komunizmu obstaja neka vrsta estetike, ki temelji na grdoti. Beograd mojega otroštva ni imel niti monumentalizma moskovskega Rdečega trga. Vse je bilo nekako rabljeno, kot da so jugoslovanski oblastniki, ko so gledali skozi povečevalo v tuji komunizem, ustvarili še manj dobro, še manj učinkovito in še bolj zjebano.«

Družina je živela v velikem stanovanju, z njimi tudi babica in živeli so dobro. Veljali so za pripadnike tako imenovane rdeče buržoazije. Medtem ko med Marino in mamo odnosi niso bili ravno topli, pa je bilo z babico povsem drugače. Ta je vnukinjo v vsem podpirala in Marina je večkrat izjavila, da sta se imeli z babico zelo radi.

O partnerjih

Marina v avtobiografiji govori tudi o svojem prvem možu Neši Paripoviću, vidnem srbskem konceptualnem umetniku, s katerim je bila poročena pet let ki je zdaj star 75 let. »Čudna je zgodba o Neši in meni. Med nama je bila velika privlačnost, ves čas sem se želela z njim ljubiti, on pa ni bil sposoben tega dejanja pripeljati do konca. To naju je oba frustriralo, vendar mi je nekako uspelo zanositi med tem neustreznim seksom. Splavila sem. Nikoli nisem želela imeti otrok. Ampak ko je slišal za mojo nosečnost, se je vse spremenilo in Neša je postal potenten.« Drugič se je poročila s 17 let mlajšim Paolom Canevarijem, italijanskim umetnikom in tudi ta ni dolgo trajal. Veliko dlje pa je zdržala zveza z umetnikom Ulayem pred drugim zakonom. Njuna svetovna slava se je s hojo po kitajskem zidu začela ravno takrat, ko je zveza razpadla.

Brat: sestra ne govori resnice

Marinina avtobiografija vsem ne bo všeč, do nje pa je že vnaprej kritičen umetničin šest let mlajši brat dr. Velimir Abramović, univerzitetni profesor, ki živi v Beogradu. Sestri očita neverodostojnost in prikrajanje resnice. Meni, da se je v avtobiografiji odločila ponarediti svoje življenje enako vešče, kot je s starih fotografij brisala ljudi, ki ji niso več všeč. »Nihče od nas v družini nima več nobene njene slike iz otroštva. Vse je pobrala, celo tiste od pokojnih očeta in mame. Marina se zelo sramuje tega obdobja in bi hotela, da bi samo ona lahko povedala, kako se je vse dogajalo in to ne glede na resnico, pripoveduje Velimir Abramović v intervjuju za srbski Newsweek. »Marina rada ponareja. Je kakor Picasso, malo govori resnico, malo si izmišlja. Posebej ko govori o otroštvu, ki ga opisuje kot težko, svinčeno,« nadaljuje brat. Ni res, dodaja, da sta bila starša narodna heroja, kar pripoveduje Marina. Njun oče je bil samo stari komunist in nič več. »Oče Vojo in mama Danica sta bila v partizanih in to je vse. Mama je bila resda rigidna, ampak ne drži, da je Marini uničila otroštvo. Res je, da naju ni ljubkovala, bila je zelo hladna. To sem lahko razumel, Kot bolničarka je prestala Sutjesko, kar ji je pustilo težke brazgotine.«

Marina je večkrat govorila o slabih odnosih med njo in mamo, iz česar je mogoče sklepati, da po Marininem odhodu v tujino nista imeli več stikov. A ni bilo tako, pravi brat. »Marina je odšla, vendar je ostala v stikih z mamo in babico. Ko se je mamino življenje bližalo koncu, jo je Marina namestila v zasebno krilo bolnišnice sv. Sava in ona jih je plačala namestitev in nego. Ko je mama umrla, je iz pogreba naredila performans.«

Članica KP

Marina je pripovedovala, kako je Jugoslavijo morala zapustiti, da se je le tako lahko znebila družinskih in političnih spon. Vendar brat razkriva dejstvo iz sestrinega življenja, ki ga sama ne omenja. "Bila je zelo aktivna članica Komunistične partije Jugoslavije in do leta 1968 celo namestnica sekretarja KP na likovni akademiji v Novem Sadu, kjer je predavala. Toda razočarali so jo študenti, ko so začeli na Terazijah v Beogradu plesati kozarsko kolo. Potem se je za nekaj časa umaknila in ko je leta 1976 dobila nagrado Sedem sekretarjev SKOJ, jo je zajela panika in v njej je spregovorila intuicija. Spoznala je, da bo morala hvaliti državo, namesto da ostane samostojna umetnica. Njen ego je bil večji od KPJ.«

Marina Abramović je vplivna umetnica, ne nazadnje je časopis Time leta 2014 ni zaman uvrstil med stoterico najvplivnejših ljudi na svetu. Pogosto jo uvrščajo tudi na druge lestvice vplivnih ljudi. Brat pa je kritičen tudi do njene umetnosti: »Marina mitologizira svojo osebnost, kar je značilno za starejše ljudi. Hkrati se boji smrti. Njena celotna kariera je nadkompenzacija za mamino ljubezen. Mama ji je dala to močno željo, da se dokaže. Ona je resda končala likovno akademijo, toda ni likovna umetnica niti slikarka, ona je avtentična igralka. Vse ima – igralsko empatijo, izraznost, moč preobražanja in kot takšna avtentična igralka je odigrala konceptualno umetnost. Ker je bila izobražena in je vedela, kaj je duhovnost, je izkoristila vse elemente, ki ji utegnili dati reputacijo in tako je danes tu, kjer je. Ko se enkrat pojavite z dalajlamo, nihče več ne vpraša, ali ste resnični umetnik.«

Marina ne more iz kože performerke, zato je najbrž najbrž tudi njena knjiga performans. Res je nadarjena in pametna.