Marksist v sporu z marksističnimi estetikami

Estetikov atelje: Lev Kreft si v knjigi zastavi vprašanje, kako je z marksistično estetiko danes in kaj bi se dalo z njo početi.

tor, 08.03.2016, 18:00

V najnovejši knjigi Estetikov­ atelje: od modernizma k ­sodobni umetnosti (Filozofska fakulteta, 2015) Lev Kreft v obliki esejev in študij obravnava umetnike in filozofe, kot so Jacques-Louis David, Jean-Marie Guyau, Benedetto Croce, Andy Warhol, Terry Eagleton in Paul Mattick.

Hkrati se loteva širših tem, kot so »umetnik na delu«, transumetnost, današnja estetika ipd. Tematsko in zgodovinsko jedro njegovih razprav je modernost, prek nje pa postmodernost in sodobnost.

Kreftova knjiga je zanimiva in duhovita sestavljanka, ki zaradi raznolikosti snovi sicer nikjer ni zaključena, jo pa uporabljena metoda tako povezuje, da učinkuje kot enovita celota. Tematika knjige se giblje v trikotniku estetika (filozofija umetnosti) – umetnost – kulturna zgodovina, pri čemer zlasti prvo določa marksističen pristop.

Kreft se v teh esejih osredotoči na določeno ključno vprašanje, nato pa okrog njega iz drobnih pomenskih niti splete kontekstualno mrežo, ki zaradi učinkovitega povezovanja »občega« in »posamičnega« osrednje vprašanje ali temo konkretnega eseja umesti v ­zgodovinski tok.

Na začetku knjige se avtor opredeli za marksista ter si zastavi vprašanje: »Kako je z marksistično estetiko danes in kaj bi se dalo z njo početi?« To vprašanje si zastavi tudi zato, ker je sam, kot pravi na tem mestu, z »marksističnimi estetikami navkljub [svoji samo­opredelitvi kot marksista] ves čas v nekakšnem sporu in napetosti, ki bi si ju rad vsaj malo pojasnil; in zastavlja se zato, ker se s preprosto progresistično, emancipacijsko ali revolucionirajočo logiko zgodovine zadnjih dvesto petdesetih let ne da pojasniti« (str. 10). V nadaljevanju nas zanima vzrok za ta »spor in napetost«, o katerih govori Kreft; in nakazali bomo, da temeljita v objektivnih pogojih tovrstne estetike kot marksistične estetike.

Pogubna moč odločanja

V zadnjem desetletju se je marksizem ponovno vzpostavil kot upoštevanja vredna teorija. Kako pa je z estetiko in njeno marksističnostjo? Zdi se, da je Kreftov pristop med produktivnejšimi: ne se omejevati na eksplicitna stališča Marxa in njegovih somišljenikov ter na tem graditi specifično estetiko, pač pa estetiška stališča oblikovati enakovredno na osnovi izpeljav, saj zlasti tu marksistična teorija lahko doda kaj izvirnega in zanimivega.

V preteklosti je nastal problem največkrat zato, ker so mnogi avtorji, ki so hoteli iz Marxa »iztisniti« estetiko (npr. Henri Lefebvre) ali najti sožitje s kulturno politiko raznih marksijanskih komunističnih partij, bili na koncu sami »iztisnjeni« iz komunističnega gibanja, kar je hočeš nočeš delegitimiralo tudi njihova estetiška stališča.

Marksistična estetika se je tako pogosto osredotočala na obrambo umetnosti in estetike pred skrajnimi stališči vladajočega marksizma in vladajočih partij. Dober primer tega je bil v šestdesetih letih francoski marksist Roger Garaudy, ki je zagovarjal realizem kot »brezbrežen« slog, v katerega naj bi sodila tudi celotna abstraktna umetnost.

Zdi se mi torej, da je tovrstna »samoobramba« marksizma pred marksizmom (in uradnim komunizmom) tisto, zaradi česar je avtor z »marksističnimi estetikami navkljub [lastni samoopredelitvi kot marksista] ves čas v nekakšnem sporu in napetosti« – ta »spor in napetost« sta namreč lastna omenjenemu notranjemu antagonizmu marksizma samega: povsod, kjer so obstajale močne komunistične partije (Francija, Italija ali Jugoslavija), so se marksistični avtorji srečali s podobno stisko.

Te ne srečamo pri frankfurtski šoli, ne pri Fredricu Jamesonu in ne v siceršnjem »zahodnem« marksizmu, pa so je polne polpretekle »uradne« razprave o realizmu, buržoazni umetnosti, teoriji odraza ali avantgardi, kjer se je moč odločanja vse prevečkrat pokazala za pogubno, ko je šlo za umetnost.

Marksizem je torej teoretsko produktiven, ko ni na oblasti in mu z njo niso potrebni kompromisi. Od tod razlika med njim in sodobno »radikalno teorijo«, ki kot »teorija« sama po sebi razkriva, da zavzema sicer radikalno, a hkrati tudi še vedno kontemplativno stališče do stvarnosti.

To nam prikliče v spomin tudi povezavo in simpatije med filozofi umetnosti (estetiki) in zagovorniki avantgardne umetnosti, ki jo je ortodoksni marksizem nenehno kritiziral: »Vsem tem [neuradnim] marksističnim estetikam je skupno, da umetnosti ne vidijo kot dela vsakdanjega življenja, ampak jo razumejo kot posebno območje estetske ustvarjalnosti, od koder je mogoča kritika kapitalističnega sistema in celo zavračanja, da, z avantgardno umetnostjo tudi aktivistični poseg v revolucijo, ki ruši kapitalizem« (str. 216). Mark­sizem hoče spremeniti svet, a kadar se odreče distanci med svetom in seboj, pade v nevarnost »deformacij« in »deviacij«.

Odgovor na spraševanje o vzrokih za »nekakšen spor in napetost z marksističnimi estetikami« bi sam tako iskal v specifični naravi marksizma: v tem, da posega zunaj okvirov teoretske kontemplacije v prostor političnega boja, kar iz njega naredi predmet političnih spopadov. Ti vodijo do »sporov in napetosti«, ki pa se jim ne le stežka izognemo, pač pa jih tudi le stežka presežemo.

Povezane novice

Polet: »To so starci, ki vladajo svetu mladih«
8. avgust ob 12:00
S filozofom športa dr. Levom Kreftom o iskrenosti vrhunskega športa.
Prijavi sovražni govor