Tiskane izdaje
Pronicljiv je, iskriv in zabaven, zdi se, da mu je politična korektnost, v kateri vse bolj izgubljamo pamet, zadnja briga. Življenje pač ni šminka, ampak gola koža; vsaj nepokvarjeni in svobodni ljudje, ki ohranijo otroka v sebi, ga vidijo tako. Od konca lanskega leta se lahko tudi v slovenščini zabavamo ob literarno-risarski mojstrovini francoskega striparja Riada Sattoufa, ki ustvarja Arabca prihodnosti.
Arabec prihodnosti je Riad Sattouf sam, zdaj živi v Franciji, a odraščal je tudi v Libiji Moamerja Gadafija in Siriji Hafeza al Asada. V slovenščini je pred kratkim v odličnem prevodu Barbare Pogačnik izšel njegov (prvi) Arabec prihodnosti (Odraščanje na Bližnjem vzhodu, 1978–1984), medtem pa je umetnik narisal in napisal že Arabca prihodnosti 2 (Odraščanje na Bližnjem vzhodu, 1984–1985) in Arabca prihodnosti 3 (Odraščanje na bližnjem vzhodu, 1985–1987). Vseh stripov L'Arabe du futur (založba Allary Éditions), ki jih obožuje tako francosko kot širše bralstvo, naj bi bilo pet, za prvega sta v slovenščini poskrbela LUD Literatura in Forum Ljubljana.
Ime mi je Riad
»Ime mi je Riad. Leta 1980 sem imel dve leti in bil sem popoln«, se na začetku simpatično predstavi kot prvi otrok Clémentine in Abdela Razaka, kot sin staršev dveh kultur. »Moja mama je bila doma iz Bretanje in je študirala v Parizu. Moj oče je bil Sirec. Prihajal je iz majhne vasi blizu Homsa.« Avtor – ki so ga kot malčka vsi občudovali in so ga vse ženske hotele crkljati, vsega ljubkega s svetlimi lasmi – začne tam, kjer se je v resnici začelo: pri ljubezenskem razmerju očeta in mame, ki ni krenilo idilično na prvi pogled, ampak bolj kot nadležno vztrajanje arabskega mladeniča, ki je v Franciji pripravljal doktorat iz sodobne zgodovine. »Prihajal je iz zelo revne sunitske družine in je oboževal Francijo. [...] Francija je prečudovita, tukaj lahko vsakdo počne, kar želi. [...] Bilo je leto 1971, v Elizejski palači je bil Georges Pompidou.«
Medtem ko avtor pripoveduje o sebi kot o malčku, sinu, pa tudi kot o bratu, vnuku, in tačas ko govori o svoji družini, o pričakovanjih rodbinske tradicije: francoske po eni strani in zelo drugačne sirske po drugi, ironično slika širše družbene razmere, socialne in politične. V prvem poglavju, ko se mlada družina iz Francije premakne v Libijo, kjer si je oče – obseden s poslušanjem radia: s politiko – v Tripoliju našel profesorsko službo, nakazuje, kako zelo je bila Gadafijeva Libija zaznamovana z arabskim socializmom. Kaj vse je bilo zapisano v diktatorjevi Zeleni knjigi, kaj vse je veliki arabski samodržec, »ki je bil ves čas na televiziji«, vbijal v glavo ljudem. »Libija je najbolj napredna država na svetu«, »Hiša pripada tistemu, ki v njej prebiva«, zatorej so morala biti vrata brez ključavnic in torej še ključev, prazno stanovanje pa je smel v vsakem trenutku zasesti vsakdo brez strehe nad glavo …
»Zrak v Franciji ni imel istega vonja kot libijski zrak«
Strip je zabavna učna urica iz novejše arabske zgodovine, v njem so nakazana politična razmerja konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let preteklega stoletja med suniti in šiiti, pa tudi med Arabci v odnosu do Izraela, med kolonialnim Zahodom in arabskim svetom. »Moj oče je bil pristaš panarabizma. Bil je obseden z izobraževanjem Arabcev. Menil je, da bi se moral arabski človek izobraziti, da bi izstopil iz verskega mračnjaštva.« Avtor skozi oči otroka, ki radovedno posluša svojega junaškega očeta, razlaga kult velikih arabskih diktatorjev, ki so hoteli simbolizirati virilno modernost, vmes pa, v drugem poglavju, družina začasno skoči nazaj v drugačno Francijo.
»Vse v Franciji se je zdelo bolj bogato in živahno. Obrazi ljudi so izražali mnogo več čustev. [...] Zrak v Franciji ni imel istega vonja kot libijski zrak. Bil je bolj oster, skorajda pikanten.« Tudi francoska babica je dišala drugače od sirske stare mame, francoski ded pa je kar naprej govoril o ženskah ... A niso ostali dolgo. Naj je mama, ki je v stripu precej obroben, celo podrejen lik, še tako oboževala Georgesa Brassensa (»V Franciji je pravi bog«), so odpotovali v očetovo Sirijo. »Že 17 let ni bil doma. [...] Prva stvar, ki smo jo zagledali ob prihodu na letališče v Damasku, je bil velikanski portret brkatega moža z visokim čelom: Hafeza al Asada. [...] Dlje ko smo hodili po letaliških hodnikih, bolj so se množili portreti Hafeza al Asada. [...] Tako kot Libija je bila tudi ta država videti kot gradbišče«, v očetovi rodni vasici nedaleč od Homsa pa je sploh stopila v ospredje vsa grobost arabskega podeželja.
Toda oče, ki ga stripar portretira z vsemi slabostmi in dobrimi platmi, ne more iz svoje kože: rodno sirsko okolje ga srka vase in po starem determinira, tudi politično in ideološko postaja vse bolj radikalen in trd, pa čeprav je izobraženec z doktoratom in je nekoč v Franciji imel velike napredne sanje in levičarska upanja. Je pač človek, ki lahkotno idealizira, se prilagodi v vsakem okolju in sledi zakonom, ki tam vladajo: v Tripoliju je verjel Gadafiju, v Siriji hoče, da njegov francosko govoreči sin hodi v domačo šolo, se integrira ter postane moderen in izobražen Arabec – Arabec prihodnosti.
Zanimiv prevajalski oreh
Bralci imajo radi Arabca prihodnosti, ki je pravi založniški fenomen, ne le v Franciji, ampak tudi drugje: preveden je v več kot petnajst jezikov. Da bi ga vzljubilo še slovensko bralstvo, je poskrbela pesnica in prevajalka Barbara Pogačnik, ki je doslej prevedla nemalo poezije (Michel Deguy) in kar nekaj filozofskih knjig, tudi zelo zahtevne avtorje, kot so Derrida, Barthes, Marion, Lacan, Nancy in Ricoeur. Tokrat je strla zanimiv prevajalski oreh, kajti v živo in naravno slovenščino je bilo treba – »kot zahteva lapidarnost stripa« – prenesti pogovorno francoščino, kar za Barbaro Pogačnik ni bilo težko, saj je študirala tudi v Franciji. Presaditi je bilo treba tudi »jezikovne frustracije fantka, ki komaj začenja razumeti arabščino: v izvirniku so bile nekatere arabske besede zapisane v arabščini, v francoščini pa le tisto arabsko govorjenje, ki ga je razumel«. Tako je zdaj tudi v slovenskem prevodu.
Prevajanje Arabca prihodnosti je zahtevalo tudi premislek o »prelaganju francoske vsevedne, morda nekoliko kolonizatorske politične dikcije, v slovensko, v kateri pa postkolonialna samoumevnost ni nekaj vsakdanjega«.
A to ne odvzema užitka ob stripu, v katerem ima vsaka država – naj bo Francija, Libija ali Sirija – svojo barvo. Zagotavlja ga prijazna perspektiva, pripoved je po otroško prostodušna, naivna in polna anekdot, smešna je in tragična hkrati ter zagotovo inteligentna in poučna, kar literarna. Moč opazovanja je pri Riadu Sattoufu očitna. Na videz poenostavljeno slikanje civilizacijskih razlik – kažejo se v odnosu do lastnine, tradicije, hrane, higiene, religije, žensk, tudi živali – vabi k razmisleku o mnogih družbenih vozlih. Precej lažje jih je razvozlati, kadar se neprijetno druži s smešnim.
