Med slovenskim Homerjem in koroško Slovenko

Slovenski knjižni sejem: Sinočnji slovesni zaključek z avtorico Majo Haderlap in Štefanom Vevarjem, prvim dobitnikom nagrade Fabjana Hafnerja.

pon, 27.11.2017, 12:00

Knjiga leta Vrata nepovrata

Med nagradami, ki jih vsako leto podelijo knjigam sredi sejma, je najbolj pričakovana nagrada občinstva. In občinstvo jo je letos namenilo eposu Borisa A. Novaka Vrata nepovrata (Založba Goga). Posebno priznanje za dosežke na področju elektronskega založništva je žirija namenila spletni strani www.ludliteratura.si. Najbolje oblikovana knjiga leta 2017 je Drobtine iz mišje doline avtoric Anje Štefan in Alenke Sottler, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga, oblikovala pa Sanja Janša.

Podelili pa so tudi nagrade po posameznih kategorijah. V kategoriji književnost beletristika jo je dobil Raymond Queneau za knjigo Vaje v slogu (Cankarjeva založba), ki jo je oblikovala Sanja Janša. V kategoriji književnost/poezija knjiga Šepetanje Tomaža Šalamuna in Metke Kraševec (Mladinska knjiga Založba), ki jo je oblikoval Pavle Učakar. V kategoriji književnost/poezija jo je dobila zbirka Nova lirika (Mladinska knjiga), ki jo je oblikovala Mirjam Pezdirc. Med knjigami za otroke in mladino so nagrajeni Butalci Frana Milčinskega (Mladinska knjiga), ki jih je oblikovala Pavla Bonča.

Med monografijami knjiga Nokturno Andreja Lamuta (The Angry Bat), ki so jo oblikovali Marko Damiš, Andrej Lamut in Matej Sitar. V kategoriji znanstvene in stvarne literature je nagrado dobil Samoumevni svet Mihe Blažiča N'Toka (Mladinska knjiga), ki jo je oblikoval Matic Tršar ... Ob nagradah v posameznih kategorijah je žirija podelila še posebno priznanje založniškemu projektu Martin Krpan (Mladinske knjige) za pomemben prispevek k ohranjanju slovenske literarne in likovne dediščine. Najboljšo stojnico na letošnjem sejmu je imela LUD Literatura. V. P. S.

Z nastopom pisateljice Maje Haderlap sinoči v Klubu Cankarjevega doma se je končal 33. slovenski knjižni sejem. Koroška Slovenka, ki živi v Avstriji in piše v slovenščini in nemščini, je nastopila kot predstavnica nemško govorečih držav Avstrije, Nemčije in Švice, ki so bile letos v fokusu sejma.

Maja Haderlap ni gostovala prvič v Ljubljani, kljub temu je bilo zanimanje občinstva veliko, saj je povsem napolnilo Klub. Na odru se ji je pridružil prevajalec Štefan Vevar, dobitnik slovensko-nemške prevajalske nagrade Fabjana Hafnerja, ki jo od letos podeljuje Goethejev institut Ljubljana.

Vevar, prevajalec iz klasične in sodobne nemške književnosti, tako proze kot poezije, je nagrado prejel za prevod romana Saturnovi prstani (Beletrina, 2016) nemškega avtorja W. G. Sebalda. Pogovor je vodila Petra Vidali.

Haderlapova je po odličnem romanesknem prvencu Angel pozabe, prevedenem v slovenščino leta 2012, kmalu po izidu v nemškem izvirniku, in večkrat nagrajenem, priljubljena gostja ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod. Piše tudi poezijo, izdala je več pesniških zbirk: Žalik pesmi (1983) in Bajalice (1987) je napisala in objavila v slovenščini, zbirka Gedichte/Pesmi/Poems iz leta 1998 je trijezična, zadnjo, Dolgo prehajanje, je leta 2015 prevedel Štefan Vevar. Haderlapova je sinoči dejala, da ji je včasih kakšen Vevarjev prevod njenega dela celo bližji kakor izvirnik, on pa je govoril o strahu, ki ga je občutil, ko je začel prevajati njeno delo.

Avtoričin prvi roman združuje zgodovino in družinsko pripoved ter govori o uporu koroških Slovencev proti nemški vojski. Je zgodba o pisateljičinih prednikih iz Lepene pri Železni Kapli in drugih ljudeh s tega območja. Haderlapova je v prvoosebni pripovedi v središče postavila babico, ki je preživela koncentracijsko taborišče Ravensbrück, in očeta, ki je pri dvanajstih po nacističnem mučenju pobegnil k partizanom in bil najmlajši koroški partizan.

Haderlapova odpira zamolčano temo. Z opisi domačega okolja in družinskih odnosov slika razmerje med slovensko manjšino in avstrijsko večino, govori o prezrtem partizanskem uporu in preteklih dogodkih, s katerimi so še vedno zaznamovane koroške družine. Te preteklosti ni v avstrijskih zgodovinskih knjigah in še manj v koroških, kjer »se zgodovina dežele začne s koncem prve svetovne vojne, naredi premor in se nadaljuje s koncem druge svetovne vojne«.

»V avstrijski zgodovini so koroški partizani ostali tujci, na Koroškem pa izobčenci,« pravi pisateljica. Vendar je bila avstrijska povojna državnost med drugim utemeljena na uporu koroških Slovencev. Haderlapova pravi, da v Avstriji nihče nič ne ve o medvojnem dogajanju na Koroškem.

Haderlapova je sinoči povedala, da je njen materni jezik slovensko narečje, ki ga govorijo v njenem domačem kraju v Lepeni pri Železni Kapli. Zborne, knjižne slovenščine niti ni znala, te se je naučila v slovenski gimnaziji v Celovcu. Med študijem na Dunaju, ko je bila v povsem nemško govorečem okolju, se je slovenščina odmikala od nje. Odtujevanju od slovenskega jezika se je upirala s pisanjem pesmi v tem jeziku.

Dodala je, da je slovenski jezik v Avstriji, ki za povrh v glavnem ni knjižni jezik, marginalen, zato se je treba za ohranjanje znanja zelo truditi. Sama skuša od nekdaj v sebi združevati oba jezika, kar ni bilo vedno preprosto, saj so razmere od tam živečih Slovencev zahtevale, da so se morali opredeliti bodisi za enega bodisi za drugega, kajpak bolje, da za nemškega.

Pripovedovala je, kako se je po izidu Angela pozabe, predvsem po nagradah in dobrih kritikah, spremenil pogled na slovensko manjšino v Avstriji. Ni pričakovala, da bodo ljudje knjigo brali na tak način, predvsem pa se je bala, ker se je z njo politično izpostavila. Najbolj je bila vesela, ko so ji na predstavitvah ljudje rekli, da po branju te knjige lažje govorijo o svojem življenju. Ker je Angel pozabe dobil tudi nagrado za politično knjigo leta, jih je domov v Lepeno prišel obiskat avstrijski predsednik, česar je bila najbolj vesela pisateljičina mama.

Haderlapova je dejala, do so jo zaradi knjige nenehno vabili na vse konce in ti literarni nastopi so jo zelo izčrpavali. Nastopala je kot zastopnica koroških Slovencev in opravljala delo, ki bi ga morale državne institucije in politika.

Na vprašanje voditeljice, o čem piše ta čas, prozo ali poezijo, je sicer zelo komunikativna in simpatična pisateljica skopo, in še to po premisleku odgovorila: »Ko pišem, ostajam v mikrokozmosu Alpe–Jadran.«

Po tako izvrstnem delu je najbrž res težko razpredati o novih projektih. Uspeh prinaša tudi novo odgovornost do bralcev, kar je bilo čutiti tudi iz sinočnjega srečanja pisateljice z njimi v Cankarjevem domu.

Subjektivna zgodovina Dimitrija Rupla

Med odmevnejšimi predstavitvami knjig na sejmu je bila že druga knjiga Dimitrija Rupla v letošnjem letu: za prejšnjo Železo in žamet, od kulture do države, ki je izšla maja, je avtor pripomnil, da je »zgodovina iz prve roke« in »prispevek k enciklopediji slovenske države« (pravzaprav prispevek k projektu enciklopedije slovenske osamosvojitve, ki mu doslej ni uspelo pridobiti razpisna javna sredstva), v uvodu sobotnega pogovora z Dejanom Steinbuchom pa smo izvedeli, da je rokopis z nezaupanjem vase prinesel na založbo Modrijan, a se je končalo hitro in s knjigo.

Za delo z naslovom Zadnjih sto let 1917–2017 je Rupel predlagal podnaslov »subjektivna zgodovina«, končalo se je tako, da je knjiga Kratka zgodovina od jugoexita in sloexita do katalexita. Potrebo po takem pregledu Rupel vidi tudi zaradi tega, ker opaža premajhno posvečanje zgodovini nasploh, pri študentih – zdaj, pravi, še predava po deset ur na teden – pa še posebej opaža skromno vedenje o preteklosti, prepričan pa je, da bi se pomena lastne zgodovine pač morali veliko bolj zavedati, češ da v zadnjem času državo morda prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega.

V tokratni knjigi zato sledi vsemu, kar se je tako ali drugače tikalo Slovencev, razpravlja o slovenski geopolitiki med obema svetovnima vojnama, različnih tipih socializma, mednarodnih odnosih, pri tem marsikatero puščico nameri proti Mladiki, po njegovem mnenju je moteč sicer jasen in nesporen status Slovenije kot evropske in Natove države: »Ta položaj se je v zadnjem času spremenil, in sicer v popolnoma napačno smer: zdi se, kot da prednost pred članicami EU in Nata dajemo nečlanici.« Rupel govori tudi o haaškem arbitražnem postopku, knjigo sklene s premislekom o katalonskem referendumu in katalonske okoliščine natančno primerja s tistimi ob slovenskem osamosvajanju.

V sobotnem pogovoru je navrgel, da je v slovenski zdajšnjosti nespregledljiv spor med demokracijo in meritokracijo, na vprašanje iz publike, ali bo Slovenija še obstajala čez sto let, je – ocenjujoč vprašanje kot zelo utemeljeno – dodal, da ga v tem hipu bolj kot prihodnost Slovenije skrbi prihodnost Evropske unije, spregovoril pa je tudi o slovenskem odnosu do Združenih držav, veličastne države, ki nam je veliko pomagala in nam še, odnos do nje danes pa je nemalokdaj »malomaren in brezbrižen« na račun pretiranega pogledovanja k nečlanici EU, Rusiji.

»Naša politika do Združenih držav ni na nivoju, malomarna je!« O prekolužnem predsedniku je Rupel v pogovoru povedal, da so si ga izvolili Američani, ker najbrž ustreza njihovim interesom in predstavam, nekaterim radikalnim idejam pa se je doslej že odpovedal, v šali pa je Rupel dodal še: »Trumpu marsikaj oprostim, ker je poročen s Slovenko.«

Prijavi sovražni govor