Med zvestobo in izdajo

Zgodovinski roman Shusakuja Enda z naslovom Samuraj govori o japonskem srečanju z Zahodom.

sre, 19.04.2017, 15:00

Eden od kritikov je zapisal, da je knjiga Samuraj japonskega­ pisatelja Shusakuja Enda (1923–1996) »zgodovinski roman, ki je postavljen 400 let v preteklost, hkrati pa je polavtobiografski«. Kako mu je uspela ta kombinacija?

Pisatelj črpa iz zgodovinskih dogodkov na začetku 17. stoletja, natančneje, v letih med 1613 in 1620. Govori o posadki japonskih samurajev in njihovih slug, ki so se z ladjo podali v Mehiko in kasneje v Evropo in bili proti svoji volji krščeni.

V resnici Endo skozi zgodovinsko zgodbo govori o svojih notranjih dvomih in bojih, ki jih je doživljal kot konvertit, kot pripadnik katoliške manjšine na Japonskem. Krščen je bil v otroštvu, proti svoji volji, in v nekem intervjuju je dejal, da je velikokrat razmišljal, da bi izstopil, a tega ni storil.

Kot katoliški konvertit japonske narodnosti je živel z občutkom krivde, kar je vsaj pri njem generiralo literaturo, navdihnjeno s to temo. O zunanjih in notranjih konfliktih, ki jih čutijo katoliki na Japonskem, je pisal tudi v svojem najbolj znanem romanu Molk. Poleg tega je eden prvih Japoncev, ki so po drugi svetovni vojni odpotovali v Evropo, v Francijo, prav tako je v Evropo odpotoval tudi osrednji lik romana Samuraj. Endo je Samuraja, ki je v japonščini izšel leta 1980, imel za svoj najosebnejši roman. Pri nas je izšel pri založbi Sanje, prevedel pa ga je Iztok Ilc.

Samuraj in njegova dolžnost

Ideja o potovanju diplomatske posadke samurajev na Zahod dozori v za Japonsko nemirnih časih, ko različne klike niso pod vladarjevim nadzorom. Japonski motiv za potovanje je vzpostavitev trgovine z Zahodom, poleg tega hočejo ukrasti skrivnosti zahodne tehnologije. Samuraja Hasekuro najprej srečamo med kmeti, pri delu na polju. Popolnoma je potopljen v svoj tradicionalni svet, zvest družini, vasi, prednikom, svoji zemlji in podložen gospodarju. Nobene potrebe ne čuti, da bi se kam podal, a doleti ga ukaz, da bo moral odpotovati v Novo Španijo (Mehiko).

Ker se je vajen podrediti ukazom svojega šoguna, ker je človek dolžnosti, se nerad odpravi na pot. Nekoliko ga motivira tudi upanje, da bodo po uspešno opravljeni nalogi njegovi družini vrnili zemljo, ki jim je bila odvzeta. Svojo računico imajo tudi Španci, še posebej frančiškanski misijonar Velasco, ki upa,da bo to potovanje pozitivno vplivalo na širjenje krščanstva na Japonskem, sam pa bo lahko postal japonski škof.

V romanu se menjavata pripovedni perspektivi, v katerih izmenoma nastopata Velasco in samuraj. Glavna protagonista sta si zelo različna, prav tako njun odnos do krščanstva in življenja nasploh, a usoda ju počasi poveže.

Tragična usoda

Velasco namreč prepričuje samuraje, da trgovski sporazum ne bo sklenjen, če ne bodo sprejeli katoliške vere. Hasekurov notranji boj je boj proti krščanstvu, čuti, da bi bil krst izdaja domače zemlje in ljudi. Ne razume, kako lahko Velasco in drugi kristjani grdega in shujšanega človeka na križu kličejo Gospod. Nobene povezave ne čuti z njim. Ne razume in ne čuti vere, ki mu jo vsiljujejo. A zaradi dolžnosti krščanstvo naposled le sprejme.

Ko se po letih potovanja vrne na Japonsko, ga čaka tragična usoda. Pokristjanil se je v dobro Japonske, toda ta Japonska ga zdaj noče več. Njegova domovina se je korenito spremenila, njegov vladar noče več stikov z Zahodom, krščanstvo je prepovedano.

Ko Samuraja zaprejo, mu postane jasno, da je izgubil vse. Nobena prisila ni mogla narediti iz njega kristjana, napoved zemeljskega konca pač. Zdaj začenja razumeti krščansko vero, razume, kakšna je vloga Jezusa. »Od zdaj ... bo zraven tebe.« »Od zdaj ... naprej ti bo služil.«

Prek zgodovinskega okvira v romanu Endo poleg nasilnega pokristjanjevanja načne še nekaj zanimivih tem, denimo o različnosti japonske in zahodne kulture. Velascov nasprotnik, oče Valente, denimo, pravi, da Japonci nimajo občutka za ničesar, kar presega človeško raven, za absolutno, za to, kar Evropejci imenujemo nadnaravno. Poleg tega se človeške minljivosti naravnost veselijo.

Predstavi jih kot zelo inteligentno, zvito in ponosno ljudstvo, ki mu je težko karkoli vsiliti. »Če kdo užali njih ali njihovo deželo, kot čebele zletijo na kup in vrnejo udarec,« pravi v romanu o razliki med japonsko kolektivnostjo in zahodnim ­individualizmom.

Prijavi sovražni govor