Tiskane izdaje
Komur je kdaj prišel v roke kakšen roman Arta Paasilinne ali pred oči kakšen film Akija Kaurismäkija in se je zatem tudi osebno pomudil v domovini njunih likov, se je na Finskem najbrž počutil zelo domače.
Pa ne le zato, ker junaki njunih knjig in filmov ne odstopajo tako zelo od pojav, ki jih v baru na helsinškem kolodvoru sredi sobotnega dopoldneva lahko opazuješ, kako osamljeno bolščeč predse srkajo pivo, temveč tudi zato, ker imata slovenski in finski nacionalni značaj nemalo skupnih točk. Zato bo Zakon narave z obešenjaškimi humornimi prijemi, ki jim sledijo streznitveni nauki, prijetno čtivo za vse – Slovence.
O grenkobi premišljevanj
Prvi osebi, ki ju bralec spozna na straneh romana Karija Hotakainena Zakon narave (Sodobnost International, 2015), sta Rautala – samostojni podjetnik srednjih let, ki se preživlja z montažo toplotnih črpalk na geotermalno energijo in je za las ušel smrti v prometni nesreči, in Laura – medicinska sestra s petindvajsetimi leti delovne dobe, ki črpa energijo za negovanje zahtevnih pacientov iz slušalk ipoda, od koder hrumi glasba Megadeth. Lika v nadaljevanju knjige pred bralčevimi očmi in po zaslugi plastičnih opisov (ter izjemnega prevoda Julije Potrč) vstaneta v še bolj slikoviti obliki, kot ju je podpisani uspelo predstaviti v tem kratkem orisu.
Vendar velja opozoriti, da še zdaleč nista edina nastopajoča v knjigi – k takšnemu sklepanju namreč napeljuje zapis na platnicah knjige. Ta je v svoji jedrnatosti zavajajoč: Hotakainen na malo več kot dvesto straneh pelje zgodbo na več ravneh in mnogo dlje od bolnišnice, kjer se po nesreči, v katero se je zapletel Rautala, ker se je po mobitelu pogovarjal z nosečo hčerjo, vse (znova) začne.
Njegova rehabilitacija je hkrati meditacija, med nepremičnim ležanjem in pod vplivom močnih blažilcev bolečin se Rautalov duh poglablja v srž svojega težavnega odnosa s hčerjo, oglašati pa se mu začne tudi slaba vest zaradi – kako finsko! – davčnih utaj. Te imajo zanj tudi čisto konkretno posledico: ker je dolgo prijavljal nižje zaslužke, bo zdaj deležen bornega nadomestila med bolniškim staležem.
Grenkost njegovih premišljevanj omilijo groteskni vložki halucinacij, ki jih povzročajo močna zdravila. V eni takih blodenj se Rautala pomenkuje z nikomer drugim kot Bobom Dylanom, na katerega naleti »na Ikeinem oddelku s kavči«: Dylan je »zamišljeno tipal kavč, trosed Arild. Zdramil se je iz zamišljenosti in se razveselil, ko je zagledal Rautalo, potem sta skupaj odšla v restavracijo. Dylan je naročil mesne kroglice, Rautala je škrtaril in si privoščil le skodelico kave. [...] Dylan je zavzdihnil in z raskavim glasom pojasnil, da mu besede predstavljajo glino, iz katere oblikuje svet po svoji volji. Dodal je še, da mu resničnost ni nikoli ustrezala. In prav zaradi tega ljudje pogosto mislijo, da je Finec.«
Hišica iz kart
Mogoče je sodba, da je kratko besedilo na zadnji platnici knjige zavajajoče, vendarle nekoliko preuranjena. V resnici je težko razkriti kaj več, ne da bi bralca prikrajšali za užitek. Mogoče se je izmazati z nekaj pavšalnimi ugotovitvami, da Zakon narave tematizira konflikt med generacijama: starejšo predstavlja Rautala, ki trdo dela (kar je hvalevredno, čeprav zraven utajuje davke), mlajšo pa njegova hči Mira, ki vidi smisel obstoja v boju za varstvo pravic nork, vegetarijanstvu, zeleni ideologiji in zavzemanju za oportunistične principe, ki ne prinesejo kruha. Vsaj tako vso stvar vidi njen oče.
Kari Hotakainen, na Finskem eden najbolj znanih in priljubljenih sodobnih piscev, si je, preden se je lotil pisanja novega romana, za cilj menda zastavil tudi nazorno prikazati, kako kompleksen in hvalevreden je koncept socialne države – in kako malo je treba, da se sesuje kot hišica iz kart. Vplesti takšne malone politične ideje v leposlovno besedilo se sliši kot trd oreh, a priznati je treba, da je Hotakainenu to uspelo, ne da bi stavki dišali po strankarskem manifestu ali da bi bile osebe le ogrodja z na hitro navlečenimi generičnimi lastnostmi.
Ravno nasprotno: prav liki so eden glavnih adutov romana, saj so zelo živi in s svojimi posebnostmi zelo zapomljivi, v čemer malce spominjajo na junake izpod peresa Hotakainenovega še bolj slavnega rojaka in stanovskega kolega Paasilinne.
Le kdo drug, če ne Finec, bi si lahko izmislil lik homoseksualnega vodovodarja Mike, ki svojemu šefu (Rautali) v bolnišnico za darilo pripelje ovco, v dobri veri, da bo ta nadomestila bolj znano terapevtsko družico alpako in z blagodejnim blejanjem pospešila celjenje polomljenih kosti? Da bi bila mera polna, Rautala ovco odslovi, Mika jo odpelje domov in poimenuje Freddie (po Freddieju Mercuryju), jo nato nekaj časa vodi na sprehode po industrijski coni v predmestju, potem pa odpelje v klavnico oziroma novemu življenju naproti: Freddie se vnovič rodi kot krzno za oblogo volanskega obroča in okusna ovčja obara.
In če bi dodali, da se med nastopajočimi znajde tudi temnopolti prebežnik iz Sierre Leone, bi se zdelo, kot da je Zakon narave enolončnica dvomljive kakovosti, v katero je avtor zmetal vse, kar mu je prišlo pod roke.
Pa ni, sijajno berljiva knjiga je in vsakdo, ki jo bo prebrano odložil na polico, bo še za odtenek bolj prepričan, da smo si Slovenci in Finci podobni bolj, kot bi si utegnili misliti. Skrajni čas je, da se – vsaj na kulturnem področju – začnemo tesneje povezovati.
