Mesec dni do rožniškega kresa za najboljši roman

Finalisti Delove nagrade za roman leta: Gabriela Babnik, Štefan Kardoš, Mirt Komel, Miha Mazzini in Nataša Sukič.

pon, 23.05.2016, 06:00
Dosedanji dobitniki nagrade

Šestindvajsetega lavreata kresnika bo žirija, ki jo vodi profesor z oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Tone Smolej, v njej pa berejo še pisateljica in literarna kritičarka Tina Vrščaj, pesnica in novinarka kulturne redakcije nacionalnega radia Tina Kozin in literarni kritik, pisatelj in glavni urednik revije Mentor Aljoša Harlamov, po tradiciji oznanila na kresni večer 23. junija na ljubljanskem Rožniku po enourni klavzuri v Cankarjevi spominski sobi. Doslejšnji dobitniki nagrade so Lojze Kovačič (dvakrat, drugega mu je žirija namenila posmrtno), Feri Lainšček (dvakrat), Miloš Mikeln, Andrej Hieng, Tone Perčič, Berta Bojetu, Vlado Žabot, Zoran Hočevar, Drago Jančar (trikrat), Andrej E. Skubic (trikrat, zadnjič lani), Katarina Marinčič, Rudi Šeligo, Alojz Rebula, Milan Dekleva, Štefan Kardoš, Tadej Golob, Goran Vojnović (dvakrat) in Davorin Lenko.

Predsednik žirije Delove nagrade za roman leta dr. Tone Smolej je pred natančno mesecem, po treh mesecih prebiranja lanske letine sto petnajstih knjig, lahko sporočil knjigoljubni javnosti, da je žirija odločila o deseterici. Danes lahko zakliče Habeam quinque.


Veter in odmev

V peterici letošnjih kresnikovih finalistov je z romanom Veter in odmev eden od doslejšnjih dobitnikov kresnika. Štefan Kardoš je bil zmagovalec kresnika leta 2008 z romanom Rizling polka (to je bil njegov samostojni prvenec), kresnikovski vrtinec pa lavreatu nikakor ni neznan, saj je bil nominiran že leta 2003 z romanom Sekstant (soavtorja sta bila Norma Bale in Robert Titan Felix), med finalisti je bil tudi leta 2011 z romanom Pobočje sončnega griča. »Občutek je še zmeraj odličen, prijeten,« je o vstopu v letošnjo veliko peterico dejal Kardoš.

Adam Teodor Vogrinski, »groteskna spaka v oživeli crkovini«, nepričakovano dobi službo glasbenega učitelja v hribovsko-gorski osnovni šoli v Gorenjem selu ob severni državni meji. »Realnost,« je zapisala Jedrt Jež Furlan v Bukli, »prepleta s spomini na preminulo ljubezen Marijo, sodelavci vse bolj postajajo fantazijska bitja, vpada v svetove drugih in literarnih junakov, posamezniki zasedajo dvojne vloge. Morda je fantazijski svet podaljšek ali podzavest realnega. Več literarnih referenc klasikov se tako preliva s podobo sodobnega sveta. Seveda to ni reakcija na aktualizme vsakodnevnih razsežnosti tu in zdaj. Pa vendar je v poetično, fantazijsko vpet komentar. Vsekakor je premišljen v mešanju realnega, realistično naturalističnega in fantazijskega. Odmerjen je natančno, prepleta dosledno, vse niti drži v svojih rokah.«

Tina Vrščaj je na spletni strani Literature zapisala, da je Kardošev novi roman »boljši od avtorjevih prejšnjih romanov, Rizling polka in Pobočja sončnega griča. Ta žalostinska burleska ima pač svoje slabosti, a premore mnogo več prednosti. Ves čas poskočno menjuje zorne kote in ob teh prehodih prihaja do plodovitih trkov. Romaneskna struktura je razvejana in trdna. Slog je privlačno vetroven, metaforičen in rahlo starinski. Privzdignjen, poetičen in žaloben ton svečanih črnih strani bije večno bitko z belim nasprotjem, smešnimi zapleti vaško šolskega občestva. Ideje v taki konstelaciji so večplastne.« Knjigi je priložena plošča z uglasbenimi interpretacijami besedil, interpretirajo jih Ludvik Bagari, Alja Petric in Tjaša Šimonka, kitarsko spremljavo je podpisal Damir Stanišić.

Intimno

Lanska predsednica kresnikove žirije, pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka Gabriela Babnik, ima izkušnje s kresnikom tudi po avtorski plati: med finaliste jo je pripeljal obsežen roman Intimno, med deseterico nominiranih se je uvrstila leta 2013 z romanom Sušna doba (z istim romanom se je takrat znašla tudi med dvanajstimi prejemniki nagrade Evropske unije za književnost, istega leta je prejela tudi Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega literarnega kritika), prav tako se je uvrstila med deseterico z romanom V visoki travi leta 2010, že prej, leta 2008, je za knjigo Koža iz bombaža prejela nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, po romanu napisana radijska igra z istim naslovom je bila nominirana za nagrado prix Italia.

»Prva reakcija ob vstopu med peterico finalistov je bila veselje,« je povedala. »Nekajkrat sem že bila med deseterico, uvrstitev med finaliste pa je očitno korak naprej tudi v okviru mojega ustvarjanja, kvalitete mojega ustvarjanja.« Na vprašanje, kako je zamenjati mesto predsednice žirije za položaj enega od avtorjev romanov v zadnjem izboru žirije, je dodala: »To vse je zame literatura, pač delanje stavkov, šivanje tekstov, to je vse eno in isto, mogoče so le perspektive malce drugačne, a to ne vpliva bistveno na to, kako dojemam pisanje.«

Z romanom Intimno potujemo med Parizom, Ljubljano in New Yorkom, ob tem pa sledimo trem pripovednim nitim: ljubezenski zgodbi Janine in Fadula, nekdanjega novinarja iz Čada, ki je pobegnil v Evropo zaradi svojih kritičnih člankov, razmerju mlade Amine in precej starejšega Tiborja, ki se spopadeta s smrtjo nekajletne hčere Izabele, in pripovedjo o umetnici Deani, ki prek fotografije vstopa v intimo svojih portretirancev, razlaga besedilo na zavihu knjige. Med njimi se znajde tudi skrivnosten moški Tay, ki razkrije povezanost zgodb o identiteti, tujosti ter možnosti in odsotnosti možnosti izbire. Roman Intimno, dodaja založba na spletni strani, je hkrati odziv na institucionalni in siceršnji ­rasizem.

Otroštvo

Pisatelju, scenaristu, režiserju in kolumnistu Mihi Mazziniju je priskrbel vstop med pet finalistov Delove nagrade »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah« Otroštvo, je pa bil med deseterico izbranih leta 2011 z romanom Nemška loterija, leta 2014 ga je pripeljal v deseterico roman Paloma negra, lani pa roman Izbrisana. »Med prvimi vtisi,« je povedal Mazzini, »je to, da ko človek v mojih letih izve za tako novico, je kot da bi izgubil nedolžnost. To se mi je zgodilo prvič v življenju, med deseterico izbranih romanov za kresnika pa sem že prišel. Slovenija absolutno mora imeti nagrado za najboljši roman, kot bi morala imeti nagrado za najboljšo knjigo kratkih zgodb. Načeloma mislim, da so nagrade koristna zadeva, mladim avtorjem krepijo ego tam, kjer je najšibkejši, se pravi pri ocenjevanju dela, nam, starejšim občanom, pa nagrade nekaj pomenijo, kadar so finančne,« je dodal Mazzini.

Otroštvo, razlaga besedilo na zavihu, je avtor podnaslovil z »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajočih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj … resničnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo po tem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki z dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.« »Otroštvo,« je zapisala Dijana Matković v spremni besedi, »je Mazzinijeva najbolj tenkočutna in pretresljiva knjiga doslej.«

Piknik

Pisateljica in aktivistka za pravice istospolnih Nataša Sukič je prepričala kresnikovo žirijo z romanom Piknik, med deseterico je enkrat doslej že bila, tja jo je pred dvema letoma pripeljal roman Kino. »Ob novici sem bila presenečena in seveda tudi vesela, morda celo malo zmedena. S prejšnjim romanom Kino sem bila že uvrščena med deseterico, zdaj pa je prvič, da sem prišla med peterico,« je povedala.

Roman Piknik je peto avtoričino prozno delo, leta 2005 je izdala Desperadose in nomade, leta 2008 je bila nominirana za nagrado fabula za delo Otroci nočnih rož, leta 2010 je sledila knjiga Molji živijo v prahu, tri leta kasneje roman Kino. »Piknik,« zapisuje založnik, »sprva mišljen kot zbirka kratkih zgodb, se bere kot roman. Prvoosebna pripovedovalka razgrinja svojo intimno zgodbo, ljubezensko razmerje z Ano. Ana uprizarja svojevrsten značajski mozaik, vanjo se naseljujejo različni ženski liki, med njimi tudi pripovedovalka sama. Tesnoba in osamljenost sta stalnica avtoričinega pisanja, za razliko od njenih predhodnih del pa je Piknik bolj erotičen in intimistično izpoveden z mnogimi avtobiografskimi in avtofikcijskimi momenti. Avtorica ohranja zanjo značilno melanholično vzdušje ter poetiko in lepoto mračnih prostorov, ki še stopnjuje občutenje eksistencialne tesnobe.«

Pianistov dotik

Edini v peterici, ki se še ni soočil s kresnikovskim pričakovanjem, kako bo razsodila žirija petih oziroma zdaj štirih kritikov ali literarnih raziskovalcev, je edini avtor prvenca med letošnjo peterico, filozof, sociolog, dramatik in esejist Mirt Komel: »Novica o nominaciji me je doletela v najboljšem mogočem trenutku, ravno ob pristanku v New Yorku, kjer se zgodba Pianistovega dotika tudi dogaja. Zdelo se mi je nadvse primerno, da se odpravim obeležit stvar na kraj, kjer se fikcija križa s fakti, na domači naslov protagonista romana, Gabrijela Goldmana. Ni se oglasil, ko sem pozvonil na njegovem naslovu sredi Manhattna, verjetno je vadil kakšno novo skladbo, ali pa se preprosto ni hotel srečati s svojim stvariteljem, kar mu tudi ne gre zameriti,« je z one strani Atlantika sporočil Komel, sicer predavatelj na Fakulteti za družbene vede in Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tematsko zelo povezana z romanom je njegova monografija Poskus ­nekega dotika.

Gabrijel Goldman, ki nastopa v Komelovem romanu, vabi k branju založnik, je po imenu in usodi sumljivo podoben znamenitemu kanadskemu pianistu Glennu Gouldu. Najdemo ga v newyorški bolnišnici po misterioznem dogodku, ki sproži fobijo pred dotikom. Je kriva nesrečna ljubezen, odvzeti ljubezenski dotik ali brezdušno, mehanično udarjanje klavirskih strojev, ki grozijo, da bodo ukradli glasbi dotik z dušo? V bolnišnično sedanjost se vpleta predzgodba čudaškega čudežnega otroka, nato demonično obsedenega genija. Knjiga se razpira pred bralcem kot granatno jabolko: tukaj zrna razvojnega, tam filozofskega romana, ob njih pa emocionalno in poetično nabita ljubezenska zgodba, zelo doživeti opisi najbolj neverbalne umetnosti – glasbe ... vsi povezani z izrazito bogatim in igrivim jezikom, ki spominja na virtuoznost mojstrov, kot je Vladimir Nabokov.

Manca Košir je o Pianistovem dotiku zapisala: »Ne spomnim se slovenskega romana, ki bi se mi zdel bolj svetovljanski v temi in slogu, kot je ta.« Gabriela Babnik pa je, ko je ocenjevala roman v Pogledih, zapisala: »Občutek imamo, da nam skuša razkriti nekakšno tezo in da je prebujanje v newyorški bolnišnici le podaljšana senca nečesa, kar je bilo že razdelano in se bo v literarni različici še enkrat ­ponovilo.«

Povezane novice

Portret tedna: Tone Peršak
13. maj ob 20:00
Ocena, da posluje na isti frekvenčni dolžini kot nekdanja ministrica za kulturo, se bo najverjetneje izkazala za napačno.
Prijavi sovražni govor