Meta Kušar: Uživam kakor bivol v blatu!

Veronikina nagrada pesnici, esejistki in ustanoviteljici sklopa glasbeno-literarnih performansov Prestol poezije.

tor, 25.08.2015, 21:00
Pet nominirancev

Veronikina nagrada (v vrednosti 4000 evrov bruto) za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je bila podeljena nocoj na Starem gradu v Celju. Žirija je izbrala nagrajenko izmed petih nominiranih zbirk, poleg Mete Kušar so bili nominiranci Jan Krmelj in Relikvije dihanja (Litera, 2014), Nataša Velikonja z zbirko Ostani (Škuc, 2014), Tone Škrjanec in Sladke pogačice (LUD Literatura, 2015) ter Cvetka Lipuš s Kaj smo, ko smo (Beletrina, 2015). Veronikino nagrado podeljuje Mestna občina Celje od leta 1997. Podelitev nagrade je združena s podelitvijo zlatnika poezije. Letos ga je prejel pesnik, slikar in urednik Gustav Januš. Pogovor z njim bomo objavili v eni izmed prihodnjih številk Dela.

»Štejem si v dobro, da sem prvo nagrado za poezijo dobila pri triinšestdesetih letih, kajti lahko je sploh nikoli ne bi,« je nekoliko ironično pokomentirala Veronikino nagrado Meta Kušar.

Za zbirko Vrt

Veronikina nagrada je ena izmed najpomembnejših literarnih nagrad pri nas, praviloma jo podeljujejo za najboljšo pesniško zbirko leta. Meta Kušar je pred tremi leti prejela Rožančevo nagrado za esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Kljub šestim pesniškim zbirkam, ki so bile prevedene v številne tuje jezike, je to njena prva nagrada za pesniško ustvarjanje. Prejela jo je za pesniško­ zbirko Vrt.

Gre tukaj za arbitrarnost in nedomišljenost pri podeljevanju tovrstnih nagrad ali je morda v ozadju kaj drugega, morda tudi njena ostra in neposredna kritika družbenih razmer, ki se ne sklada s prevladujočimi trendi? »Velikokrat sem mislila, da je neko prekletstvo na meni. Pri meni se dejansko nič ne sklada s prevladujočimi trendi, ampak umetnost imamo vendarle zato, da bi postali drugačni. Drugače je s tujci, ki me od začetka znajo brati,« pravi Meta Kušar.

Veselje s Tagorejem

Zanjo je značilna sinteza intelektualne pronicljivosti in poetične meditativnosti, ki jo lahko zasledimo le pri redkih avtorjih, večinoma so družbeni konformisti ali pa se poskušajo distancirati od realnega sveta in se umaknejo v zasebnost ali celo osamo. Kot poudarja, spada v generacijo, ki je rasla v sedemdesetih, svinčenih in vznemirljivih časih, upor je zanjo tako pomemben kakor ljubezen. Sicer pa je po njenem treba individuum, ki daje piti in jesti človeku, negovati in mu ne odtegovati življenja z distanciranjem in osamo.

Nekateri so nad nagradami precej vzvišeni, sama je bila zelo vesela tako Rožančeve kot sedanje Veronikine nagrade. Ob priznanju in s tem potrditvi kakovosti so nagrade po njenih besedah pomembne tudi zato, ker te ljudje bolj berejo, in to ne samo nagrajenih knjig, temveč tudi druge. Nagrada prav tako dvigne zavest o tvojem delu v javnosti, kar je lepo in prijetno, saj »ne pišemo za svoje sestrice in bratce«. Ali kot bi rekla s Tagorejem: Uživam kakor bivol v blatu!

Prijavi sovražni govor