Tiskane izdaje
»Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci«, je znamenita replika dvornega norca iz komedije Kakor vam drago Williama Shakespeara. A ta oder se letos vrti prav okoli sveta večnega Barda, od čigar smrti 23. aprila 1616 nas ločijo štiri stoletja. Prav toliko mineva tudi od smrti moža, ki se je vpisal v zgodovino evropske literature kot oče novoveškega romana. Umrl naj bi na isti dan kot Shakespeare.
Miguel de Cervantes Saavedra je bil od angleškega sodobnika starejši sedemnajst let. Rodil se je leta 1547 v španskem kraju Alcalá v družini skromnega zdravnika. Njegovo življenje je bilo v primerjavi s Shakespearovim – kolikor seveda sploh vemo o Shakespearovem življenju – precej bolj razgibano in za prihodnje rodove tudi bolje dokumentirano.
Tako kot Shakespeare ni imel visoke izobrazbe. Sprva je služil v hiši kardinala Acquavive v Rimu, zatem je postal vojak ter bil v bitki pri Lepantu, glavnem spopadu med katoliškimi državami in Otomanskim cesarstvom za prevlado nad Mediteranom, star 24 let, ranjen. Leta 1575 so ga na morju, ko se je vračal v Španijo, zajeli pirati ter ga prodali v suženjstvo v Alžir, od koder so ga odkupili pet let pozneje.
Po vrnitvi v Madrid se je poročil s precej mlajšo žensko, napisal nekaj dram in proze, potem pa živel prejkone nomadsko življenje. Postal je nakupovalni agent španske armade in nato izterjevalec davkov. Zaradi denarnih težav je bil nekaj časa zaprt – po njegovih besedah naj bi prav v ječi začel pisati roman, ki ni samo izumil novoveškega literarnega junaka, ampak je roman kot prvovrsten žanr postavil na evropski literarni zemljevid.
Prebrisan,
Sledile so Čudovite prigode don Kihota, bistroumnega plemiča iz Manče, ki leta 2006, ko je izšla za zdaj zadnja izdaja romana, postanejo Don Kihot: čudovite prigode Don Kihota, bistroumnega plemiča iz Manče. Med drugimi so roman prevedli in priredili Stanko Leben, Severin Šali in Niko Košir, med spremnimi študijami pa izstopata študiji Dušana Pirjevca za izdajo v zbirki Sto romanov ter poznejša Toma Virka.
Roman je v primerjavi s prejšnjimi pisateljevimi deli ob nastanku doživel uspeh, Cervantesu pa omogočil, da se je do konca življenja lahko posvetil pisanju, čeprav z njim, v nasprotju s Shakespearom, ni nikoli obogatel. Drugi del romana je izšel šele leto pred njegovo smrtjo. Oba skupaj obsegata približno tisoč strani in sta v prevodih večinoma precej skrajšana in prirejena, velikokrat pa tudi ilustrirana.
Za dan Cervantesove smrti velja 23. april, tako kot Shakespearov – to naj bi bil tudi razlog, da je Unesco ta datum razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. A v resnici naj bi Cervantes umrl dan prej, torej 22. aprila, medtem ko naj bi bil 23. aprila pokopan.
A zadeva je še malce zapletenejša: Shakespearov in Cervantesov 23. april nagovarjata dva različna dneva. Španija je namreč gregorijanski koledar posvojila že leta 1582, medtem ko je Anglija še vedno uporabljala julijanskega. Tako dramatikova smrt 23. aprila 1616 po julijanskem koledarju ustreza 3. maju 1661 po gregorijanskem. To je bilo deset dni po Cervantesovi smrti in enajst po njegovem pogrebu.
Cervantes naj bi bil v skladu s svojo željo pokopan v samostanski cerkvi svete Trojice v okrožju starega dela Madrida. Do lani marca, ko so znanstveniki v niši v kripti samostana našli nekaj posmrtnih ostankov, ki naj bi z veliko verjetnostjo pripadali prav slavnemu pisatelju, pa v primerjavi s Shakespearom, ki je pokopan v domači stratfordski cerkvi, mesto njegovega pokopa ni bilo znano.
Sta se Will in Miguel poznala?
Čeprav sta Shakespeare in Cervantes živela na različnih koncih Evrope, nekateri raziskovalci domnevajo, da naj bi se celo osebno poznala, čeprav za to ni nobenih dokazov, teorij pa kar precej. Te se še zlasti ukvarjajo z Shakespearovimi tako imenovanimi pogrešanimi leti, obdobjem, ko naj bi leta 1586 zapustil Stratford, in letom 1592, iz katerega obstaja prvi pisni vir, ki potrjuje njegovo bivanje v Londonu.
Je bil v tem obdobju in predvsem času strogega elizabetinskega protestantizma kot sin katoliške družine katoliški vohun? Je učil v kakšni vaški šoli ali pa se je priključil potujočemu gledališču?
Ena izmed novejših teorij ga v tem času postavlja celo za uslužbenca angleške ambasade v Španiji. Prav slednja teorija ni ostala čisto brez odmeva, vsaj ne v popularni kulturi: leta 2007 je španska režiserka Inés París posnela film Miguel in William, ki sugerira, da sta se ta dva izjemna pisatelja ne le srečala, ampak tudi vplivala drug na drugega, še preden se je Shakespeare pojavil v Londonu in začel svojo izjemno uspešno kariero.
Po mnenju mnogih raziskovalcev Shakespearovega dela naj bi dramatik skoraj zagotovo poznal Don Kihota – ta naj bi bil ozadje sicer izgubljene Shakespearove drame Cardenio.
Svet kot vprašanje
Cervantesov opus je po obsegu manjši od Shakespearovega. Med drugim šteje osem daljših dram in osem kratkih mediger, novele v zbirki Zgledne novele, literarno satiro in tri romane, poleg Don Kihota še romana Galatea (1585) ter Prigode Persila in Sigismunde (1617). V primerjavi s Shakespearovimi dramami in poezijo, pri katerih je konkurenca precejšnja, za njegovo največje in najvplivnejše delo velja eno samo – Don Kihot.
Ne brez razloga. Don Kihot je eno najvplivnejših literarnih besedil vseh časov. Na tem Parnasu stoji skupaj s Homerjevo Iliado, Dantejevo Božansko komedijo in Miltonovim Izgubljenim rajem. Po mnenju literarnih zgodovinarjev Cervantesu dolgujejo takšni literarni velikani, kot so bili, med številnimi drugimi, Laurence Sterne, Gustav Flaubert, Dostojevski, Franc Kafka in Jorge Luis Borges. Roman je preveden v vse evropske jezike in je za Svetim pismom in Harryjem Potterjem tretja najbolj prodajana knjiga na svetu.
A zakaj je imela zgodba o prismojenem starcu (no, vsaj takrat so petdesetletniki veljali za starce), ki se ima za viteškega potepuha, takšen odmev v imaginaciji zahodne kulture in umetnosti? Na to vprašanje po svoje odgovarja Milan Kundera, ko v Knjigi smeha in pozabe zapiše, da se je pred Don Kihotovimi očmi svet, v katerega se je odpravil, spremenil v skrivnost.
In natanko to je po Kunderovem mnenju dediščina tega prvega evropskega romana in vse njegove nadaljnje zgodovine. Od Don Kihota naprej nas roman kot zvrst umetniške pripovedi uči razumeti svet kot vprašanje. In v tem pristopu, pravi Kundera, sta tako modrost kot strpnost. Don Kihot je temeljno in najveličastnejše delo človeškega mišljenja tudi za Dostojevskega.
Parodija, ki skoraj
Pred bralcem se razpre epopeja o iz časa iztaknjenem in prismuknjenem idealistu, ki se zavzema za pravico in zvesto ljubezen ter verjame v viteške ideale. Njegova zaslepljenost glede resničnega sveta, ki ga obdaja, ga pripravi celo do tega, da obtoži mline na veter, kako so v resnici gromozanska sovražna vojska, in njegovi dobri nameni in junaška dejanja se tako vse bolj sprevračajo v mučne prigode. Kot tak je Don Kihot tako rekoč v vsem prepuščen svojemu oprodi, pragmatičnemu in prebrisanemu kmetu Sanču Pansi, s katerim jo vedno znova skupita, dokler popotnih klatežev ne spravijo nazaj domov.
Cervantes je sprva zastavil roman kot parodijo viteškega romana, ki naj bi razkrila njihovo izmišljenost, predvsem pa popolno neskladnost z dejanskim življenjem in takratnimi družbenimi spremembami. A Don Kihot se je sčasoma razširil v tragikomičen prikaz slehernikovega življenja ter temeljnih družbenih problemov.
Gre za fresko, ki naslika nasprotja med preživelimi ideali srednjeveškega viteštva in začetki modernega sveta, med idealizmom in realizmom, med lepo dušo in idealov oropanim svetom.
Če je Don Kihot na začetku še smešna, čeprav blazna figura, sčasoma postane vse bolj tragikomičen, v izteku pa samo še tragičen junak. Umre sicer ozdravljen norosti, a oropan iluzij in idealov. Z njim se rodi novoveški junak – posameznik, ki živi v permanentnem sporu z družbo in samim seboj.
