Miha Mazzini pravi, da njegova ameriška agentka že po tem, kolikokrat je neka stvar v romanu pojasnjena, ve, od kod prihaja pisatelj.
V Indiji denimo pisatelji vse pojasnijo šestkrat, Slovenija se menda uvršča med države, kjer je vse pojasnjeno trikrat. Zato se je Mazzini odločil, da bo napisal roman, kjer bo vse pojasnil samo enkrat. Očitno dobičkonosna formula, kajti ta roman, njegov naslov je Zvezde vabijo, je dobil nagrado modra ptica, vredno 12 tisoč evrov.
Modra ptica, ki jo podeljuje Skupina Mladinska knjiga, je najvišja literarna nagrada v državi, z izjemo velike Prešernove nagrade. Očitno je vsota dovolj mamljiva, da pisateljie pritegne k sodelovanju na tem bienalnem natečaju. Na četrti natečaj, ki je bil razpisan za mladinski roman, so tako prijavili kar 31 še neobjavljenih romanov.
V žiriji, kjer so izbirali najboljšega, so staknili glave uredniki Mladinske knjige In Cankarjeve založbe Alenka Veler, Zdravko Duša, Irena Matko Lukan, Darja Marinšek in Bojan Švigelj.
Najprej so v finale uvrstili štiri romane, poleg Mazzinijevega še Povej mi po resnici Neli Kodrič Filipić, Lov za templjarskim zakladom Milana Petka – Levokova in Tombolo v mestu Suzane Tratnik (vse štiri bo Mladinska knjiga tudi izdala), potem pa so med njimi poiskali zmagovalca. Kot smo izvedeli, je Miha Mazzini zvest udeleženec natečaja modra ptica, saj se ga je udeležil že tretjič. Njegova knjiga Zvezde vabijo bo izšla marca letos.
Ostaki dosedanji dobitniki nagrade so Stanka Hrastelj za roman Igranje, Vinko Möderndorfer za roman Kot v filmu in Roman Rozina za roman Županski kandidat Gams. Najuspešnejši med njimi je bil Möderndorferjev roman, saj je dobil še nagradi desetnica in večernica ter bil prodan v nakladi 24.100 izvodov.
Mladinski romani niso ravno številni v vaši bibliografiji. Kaj vas je spodbudilo k pisanju?
Literarni natečaji ali razpisi me ponavadi pripravijo k temu, da pogledam, kaj imam v osnutkih po predalih in bi lahko na hitro dokončal. Tako je bilo tudi z romanom Zvezde vabijo. V predalu sem imel mladinski roman, ki je potreboval popravilo.
Naslednja stvar pa je moja službena preokupacija z internetom, ki me je privedla do vprašanja, kakšna je prva generacija, ki odrašča priklopljena na virtualno resničnost in ima več virtualnih prijateljev kot pravih. To dvoje se je srečno združilo in nastal je roman Zvezde vabijo.
Je bilo težko vživeti se v psiho najstnic?
Ob romanu Izbrisana, ki je napisan s stališča ženske, so me spraševali, kako se je bilo vživljati v žensko, sedaj sem pred vprašanjem, kako sem se vživljal v najstnike. Odgovor je preprost: če izhajamo iz stališča, da smo tako ženske kot moški in najstniki ljudje, potem to ne more biti tako zelo težko.
V resnici pa nisem uspel romana prav zelo testirati na cilji publiki. To je pač slaba plat razpisov, rokopis sem moral oddati pod časovnim pritiskom. Tako sem ga testiral le na nekaj najstnikih in ti so bili videti zadovoljni. Njihove pripombe sem upošteval, ni jih pa bilo veliko.
Kakšen hoče biti roman: poučen, zabaven, napet?
Poučen ne, zabaven in napet pa ja. Pripoveduje o dekletu, ki je prepričana, da je odlična pevka in se zato prijavi na tekmovanje talentov. Toda prijatelji jo prepričujejo, da temu ni tako in jo poskušajo s tem obvarovati pred sramoto. Bralec ne ve, ali ima prav ona, ali oni.
Ste bili nagrade modra ptica veseli?
Zelo vesel, nagrad namreč nisem ravno navajen sprejemati. Še posebej pa sem vesel finančnega dela. Vse svoje knjige vedno na lastne stroške prevedem in glej čudo – tokrat bom denar za prevod dobil kar iz nagrade, ne bo mi treba vanj investirati svoje plače.
Lahko primerjate svoje otroštvo, o katerem pišete v lani izdanem romanu Otroštvo, in otroštvo junakinj v romanu Zvezde vabijo?
Romana sem res sočasno pisal, a povezave med njima ni. Menim, da so generacije današnjih najstnikov v povsem drugačni situaciji, kot smo bili mi, da je ta njihova nenehna priključenost na virutalno resničnost en velik družbeni eksperiment.
Šele sedaj dobivamo rezultate prvih raziskav o tem, kakšne posledice ima to na mlade. Kaj vse lahko vpliva nanje, pogosto niti ne vemo. V javnost je denimo prišla raziskava, po kateri so otroci mater, ki so si popravile videz z botoksom, sposobni manjše empatije kot otroci drugih mater, in sicer zato, ker so morali gledati v njihove nepremične obraze. Kakšni odrasli bodo otroci, ki nenehno gledajo v ekrane, bo odgovorila prihodnost.
Sicer pa je moje otroštvo izgledalo tako, da sem bil prvih pet let življenja z staro mamo zaprt v neki garsonijeri, po tem obdobju pa sem bil od zore do mraka zunaj. Povsem drugačna izkušnja, kot je mladost, ki jo živi današnja mladina.
Naslov Zvezde vabijo me malce spominja na Krive so zvezde ... So bili pri pisanju na delu kakšni tuji zgledi?
V naslov Zvezde vabijo nisem povsem prepričan, priznam, kar nekajkrat sem ga zamenjal. Tujih zgledov nisem imel, romana Krive so zvezde nisem bral, prebrala pa ga je moja hči in mi ga priporočila. Res je, da občasno preverim, kaj je v literaturi za mlade popularno, ampak sem pri tem precej površen. Edini trend, ki ga opažam, je, da je mladinska literatura izgubila pridevnik mladinska in da je sedaj to literatura tudi za starejše generacije.