Miha Pintarič: »Imam se za zadovoljnega človeka«

Rožančev nagrajenec pravi, da teme prej izbirajo njega kot obratno – Njegovi eseji so zasnovani meditativno.
Objavljeno
18. september 2017 16.47
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Tretja nominacija profesorja francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, esejista in pesnika Mihe Pintariča za Rožančevo nagrado se je končala tako, da je nagrado naposled dobil. Prej je bil že nominiran za zbirki esejev Neškropljene limone (2008) in Na poti v črno luknjo (2014), v tretje pa je žirijo prepričal z delom Dvojni presledek; En dan v življenju dalajlame in drugi eseji (Studia Humanitatis).

V nagrajeni esejistični zbirki se Pintarič odloči za dvojen premislek. »Po eni strani (po)gleda nazaj, vse tja do Egipta in starih Grkov, po drugi pa je pripet na sedanjost, v kateri kot pod mikroskopom opazuje tudi pokrajino svoje duše. Lastno, srčno, notranje doživljanje postavi kot 'objektivni kriterij', ki nima priziva,« piše v utemeljitvi nagrade.

Igor Grdina v spremni besedi meni, da ne gre za eseje v klasičnem pomenu besede, temveč za meditacije. Se strinjate?

Mnogo jih je »meditativno zasnovanih«, ne vem, če gre za meditacije v pravem smislu besede oziroma če ta izraz za opredelitev zvrsti napotuje tudi na svojo formo, mislim, da recenzent pravi »meditativni spisi«, kar je bolj kvalitativna opredelitev.

Kaj ste pravzaprav mislili z naslovom Dvojni presledek?

Naslov je bil izbran izmed večih možnosti, vsaka je imela svoj specifičen pomen oziroma »namig«. Izbirala sva ga skupaj z urednico Nedo Pagon. Pri tem naslovu sva se takoj strinjala, pomenil pa naj bi distanco do sveta in do sebe v njem, zraven pa tudi distanco pri ubesedovanju sveta in sebe. V smislu »dvakrat premisliš« preden izrečeš ali napišeš.

Seveda pa je v takšnih zagonetnih naslovih vedno več, kakor so dali notri avtor in uredniki, saj v takšnih primerih ne gre pozabiti na intuicijo, ki igra svojo vlogo, tako da pronicljiv bralec v naslovu najde tudi tisto, na kar avtor ni pomislil, ko ga je zapisal.

Ostali trije letošnji nominiranci za Rožančevo nagrado se v svojih esejih dotikajo aktualnih družbenih tem, kot so neoliberalizem, ekonomska nenakost, potrošništvo, prekerstvo ... vi pa pišete o bolj večnih temah, kot so spomin, sreča, mišljenje, samota ... Kako izbirate teme?

Bolj teme izbirajo mene kakor narobe. Tu je nekaj montaignevskega v meni. Ko se ozrem okrog sebe, dobim občutek, da se pravzaprav na nič ne spoznam, vsaj ne tako, da bi lahko o čem pisal. No, en »predmet« je, na katerega se spoznam bolje od vseh, to sem jaz sam. S tem sem obrnil pogled navznoter. Od družbenih vprašanj k duhovnim, psihološkim, vsem tistim, ki me ne jemljejo zgolj telesno.

Večne teme kot »sreča« ali »samota« so že v začetku mišljene ironično, pa ne da bi bilo v njihovi naturi kaj takšnega, temveč je odnos človeka – avtorja do njih pogosto otročji, saj pišemo in pišemo o istih temah (t.i.velikih), pa zaradi tega ni nihče modrejši, srečnejši itd. Ironija na tem mestu zgolj pove, da se tega zavedam. Sicer je pa dejstvo, da pišem o večnih temah, povezano tudi z leti, saj se človek v nekem trenutku, če tega ni že prej storil, obrne vase in ga zunanji svet manj zanima. In spozna, da bi bilo življenje lepše, če bi tako naredili vsi. Žal do takšnih spoznanj pride – če pride – pozno v življenju, verjetno prepozno.

Kako so nastajali eseji v tej knjigi? Zdi se mi, da bolj spontano kot po nekem premišljenem načrtu.

Imate popolnoma prav. Podobnost je kvečjemu stvar asociacije. Izgubljeni raj... Iluzija napredka... eno da misliti drugo.

Občasno prehajate v dialoško formo. Kaj ta oblika ponuja piscu v primerjavi z monologom?

Dramatičnost, trenutnost – »zdaj«, svobodo izražanja večih mnenj oziroma »nezavezanost« (kar je bilo popularno v Erazmovih časih in utegne kmalu biti spet). Monolog, hočeš nočeš, izraža tebe kot avtorja svoje vsebine in idej, ki so v njem in ki zanje odgovarjaš.

V enem od esejev pišete o sreči. Se imate za srečnega človeka?

No, vsekakor se imam za zadovoljnega človeka, saj imam vse razloge za to. Trditev je protislovna, seveda, saj zadovoljnost ni nujno odvisna od »razlogov«. Odvisna je, v večini primerov, od človekove notranje dispozicije. Nekateri so zadovoljni, čeprav nimajo »razlogov« za to, drugi niso, četudi jih imajo.

Kaj je jaz? Spomin?

Ne vem. Čudež. Mehurček v vodnem toku, ki se pojavi za trenutek, potem izgine. A jiffy, pravijo. Ali pa je vodni tok sam, seveda je termin (jaz) potem vprašljiv. Ali ta trenutek, ki je tako krhek in tako minljiv, preživi v večnem Spominu? In kaj je, če je, večni Spomin? Nekakšen večni vesoljni splet, v katerem (ne 'na katerem') je spravljeno vse, vsaka, poslednja informacija? Večni tok zavesti? Ne vem. Ne vem niti tega, ali bom kdaj vedel ali ne. Počakajmo.

V prvem eseju odgovarjate na vprašanje Zakaj pišeš? Ali lahko našim bralcem na kratko obnovite, zakaj pišete?

Večina avtorjev piše zato, da bi nekaj ohranili. Bodisi spomine iz realnega sveta, iz svoje mladosti, morda travmatične, ki so se v njihov spomin zarezali v vojnah ali kakšnih drugih nesrečah, bodisi zgolj njihovo zgodbe, virtualni svet njihove imaginacije... Oseba, ki polemizira z avtorjem v prvem eseju, pa pravi, da piše zato, da bi lahko pozabila.

Za razliko od avtorja romanov, ki piše, ker ne priznava dejstva, da stvari in ljudje izginjajo, ne da bi za njimi ostala sled, ta oseba izginjanje, ki je ža tako in tako dejstvo, sprejema. Beseda pa kakor da posvečuje prehod v skladišče odsluženih lutk, je kakor iniciacijski obred, pogreb, ki zaznamuje trenutek poti v neznano. Sivina podzemlja, Had brez Ahila. Očistiti pogled od ustvarjenega in si izprositi si milost pozabe, to se sliši kvečjemu še slabše. Pa je res?

V nekem intervjuju pred leti ste omenili, da pišete ponoči. Še pišete ponoči? Je literatura, ki nastaja v nočnih urah, drugačna od tiste, ki nastaja podnevi?

Nič več ne pišem ponoči ali zgodaj zjutraj. Tedaj sem pisal od 4h do 7h zato, ker drugače nisem imel časa. Zdaj tako ne bi več mogel in pišem kot normalen človek, torej zjutraj in dopoldne, če imam čas. Sicer ne pišem, razen če je nujno. V meni je vedno nekaj, kar dežura. Kot zdravnik v bolnišnici. Za vsak primer, za urgenco. Kar tedaj nastane, je po navadi dobro, boljše od (mojega) povprečja.

Pišete tudi poezijo v francoščini, pred nedavnim je izšla ena od vaših zbirk v Franciji. Kako dolgo traja, da človek posvoji tuj jezik do te mere, da lahko piše poezijo v njem?

No, recimo da se francoščine učim štirideset let, zbirka pa nosi letnico 2016. Večina poezije, ki je v njej, ne vsa, pa je nastala pred letom 2010. Recimo, zelo približno, da sem potreboval 30 let. Gotovo so kje tudi boljši učenci, verjetno bi se našlo pa tudi kakšnega slabšega od mene.

In kako je z vašimi novimi literarnimi projekti, kaj trenutno ustvarjate?

Imam enega »starega«, ki mi je pa zelo pri srcu, pa ga nihče noče. Zbirko večjezične poezije, končano, zaključeno. Za v tisk, tako rekoč. Imam občutek, da je to tisto, kar sem ustvaril najbolj svojega, otrok, ki ga imam najrajši. Razumem tudi urednike, češ, kdo bo pa to bral, ampak vse ja stvar prezentacije in marketinga, če je stvar dobra, in ta zbirka je, potem se bo tudi prodajala. Sicer pa pri Beletrini pripravljam angleške verze z naslovom A Poetic Itinerary in Slovenia, ki je točno to, kar pravi naslov. Našlo bi se še kaj, recimo strip, ki ga ustvarjava s Santiagom Martínom, z naslovom Poštar, in še...

Vemo, da imate Parkinsonovo bolezen. Kaj vas je ta »negotovost« telesa naučila, kakšno življenjsko lekcijo vam je dala?

Lahko bi rekel, da me je nekako ozemljila ali prizemljila, mi dala občutek in zavest o pomembnosti telesa, kar ni nedolžna reč za intelektualca, ki telo pogosto zanemarja, ne kakor da ga ne bi bilo, temveč kakor da je samoumevno kot pri zdravih mlajših ljudeh. Pa ni. In ga poskušaš uzavestiti na vsakem koraku, saj so posledice lahko banalno resne, polomljene kosti itd.

Drugo lekcijo, ki sem jo dobil, bi lahko označil s preprostim »ne obupaj«. »Dolgost življenja našega je kratka«, to velja tako zame kakor za kogar koli in nad tem se nima smisla pritoževati. Drugo je kakovost življenja. In tu se najde marsikaj, kar človeku olajša življenje. Konkretno mislim na globoko možgansko stimulacijo (DBS), ki mi že šesto leto pomaga pri gibanju in mi bo še nekaj časa, upam, s pomočjo zdravnikov iz ljubljanske nevrologije. Kvantiteta in kvaliteta življenja. Tu mora biti ravnotežje, kajti če se ena zažre v drugo in jo uniči, potem je konec.

Pa še to: pri tipkanju sem vedno delal napake, zdaj pa še toliko bolj. Bolezen pa me je naučila, da svoje besedilo pregledam vsaj še enkrat in ga oddam brez napak. Navidezna izguba časa, vendar se na koncu izkaže za – prihranek.