Tiskane izdaje
V knjigi z naslovom Knjige prvoosebni pripovedovalec, ki ga verjetno v veliki meri lahko enačimo s pisateljem Milanom Klečem, oznani, da je zelo slab bralec. Spomni nas, da je na nekem literarnem večeru s priznanjem, da ni prebral niti enega Cankarjevega dela, neskončno užalostil Milo Kačič, in se odloči poboljšati.
V nadaljevanju svoje knjige sestavlja seznam avtorjev, ki jih mora prebrati, obenem pa ga odnaša v »srečanja s sodobniki«, popisovanje ljudi in dogodkov s slovenske literarne scene. Niza zabavne pripetljaje, benti nad tem in onim, odnaša ga v preteklost, naposled ga odnese tudi v knjige in branje, kjer se stvari seveda nadalje zapletejo.
Tudi ta knjiga Milana Kleča ostaja znotraj znane »klečevske strukture« s številnimi zastranitvami in značilnim humorjem. Knjigo je v karikaturno-stripovski maniri ilustriral Marko Derganc - Dergi. S tem naj bi Kleč končal svojo trilogijo o slovenski literarni sceni (Ura resnice, Moja srečanja s sodobniki, Knjige).
Videti je, da vas na stara leta od vsega še najbolj preganjajo – knjige. Jemljete to kot ironijo usode?
Saj me ne, tudi z ironijo usode sem razčistil. Hotel sem napisati knjigo o knjigah, še bolj pa sem si želel, da bi končno v eni knjigi našel mesto, kjer bi lahko na koncu napisal: 'Ne sprejemam čestitk, da sem prenehal pisati.' Uspelo mi je.
Razložite, prosim, našim bralcem, kaj vse v zvezi s knjigami vam gre najbolj na živce: pisatelji, posvetila, knjige same?
Ne eno, ne drugo, ne tretje, čeprav je res, da sem tudi človek, ki je izredno zadovoljen, če kdaj pa kdaj zaprejo kakšno knjigarno. In še bolj sem zadovoljen, če potem čez nekaj dni v prostorih nekdanje knjigarne zraste trgovina s čevlji. Če pa kaj takega poveš denimo v Društvu slovenskih pisateljev, te skoraj linčajo. Razen redkih izjem, seveda.
Kako napreduje vaš bralni projekt – ste naposled prebrali kaj Cankarjevega?
Na Beletrini so mi podarili izvod knjige Podobe iz sanj. Še enkrat se jim zahvaljujem. Štiri zgodbe sem že prebral in sem navdušen. Vseskozi ponavljam, da je še vse pred mano.
Kakšno naključje je pripeljalo
Peter Kolšek je skorajda glavni lik v vaši knjigi, med drugim vam je s 'teženjem z vodko' uničil dan v Semiču, potem pa ste prav od njega dobili knjige za branje. Kako je komentiral vašo knjigo Knjige?
Poklonil se je tako meni kot ilustratorju. Še en znak, da preveč poezije škoduje. V resnici je zelo žalostno tole s Kolškom. Sicer me je prav on pred davnimi leti vprašal, ali bi za Književne liste čez poletje naredil serijo portretov slovenskih pisateljev. Privolil sem in si zraven mislil: boš že še videl svoje.
Zlasti po tistem, ko me je enkrat zvito pretental, da sem z njim poslušal po radiu Ljubljana en literarni nokturno, kar sem že omenil v Uri resnice, ampak tistega gneva se kar ne morem znebiti. Tega mu pač ne oprostim. Ja, tudi od njega si izposojam knjige. Fascinirajo me ljudje, ki najamejo mizarja, da jim naredi knjižno omaro za pesniške zbirke.
Slovenske literate ste portretirali že v prejšnjih knjigah. Se je kdo razjezil zaradi tega, kako ste ga/jo prikazali?
Prebral sem oceno Mateja Bogataja o Uri resnice, v kateri se je spraševal, ali se ne zavedam, da so slovenski literati zamerljivi. Najprej ga nisem razumel, nakar se je to kar hitro spremenilo. Slovenski literati so lahko celo popadljivi, zahrbtni, spletkarski, naduti, lažejo kot veliki, se sprenevedajo kot v vseh drugih krogih, gotovo še bolj, itd., itd., recimo, da tako intenzivno živijo v svojem svetu, da jih ne moreš niti resno jemati, vendar škodujejo drug drugemu, a tokrat ne bi o imenih, končno nekaj o tem pišem tudi v Knjigah. Prav imate. Literarna sekcija mi gre očitno precej na živce.
Pravite, da v stanovanju nimate nobene knjige. Kaj ste naredili s knjigami, ki vam jih dajo založniki?
Zanimivo vprašanje. Kar nekaj težav imam z nadobudneži, ki mi pošiljajo rokopise. Bolj ko govorim, da če česa ne berem za nobeno ceno, so to prav rokopisi, bolj zagnani so. Potem pa mi je mlada pisateljica zabrusila, zakaj ji potem podarjam knjige. Zelo sem se zamislil.
Se vaša trilogija o slovenski literarni sceni s to knjigo končuje?
Ja, skrajni čas, čeprav me srbijo prsti. Če smo že pri Petru Kolšku. Zadnjič sem mu telefoniral, pa mi je njegova spremljevalka Mojca rekla, da je na seji hišnega sveta. In to človek, ki je v vsemogočih literarnih komisijah. Če že v njih brcajo v temo, na seji hišnega sveta tega bloka ne smejo. Lahko bi se sicer podrl, to bi mi bilo končno vseeno, toda v kleti v tem bloku ima Kolšek bolj ali manj napolnjen stolitrski sodček, ki vsaj meni vzbuja občutek varnosti.
Štipendije DSP za načrtovano monografijo o slovenskih književnikih niste dobili. So vam kasneje dali kako drugo štipendijo?
Mislim, da sem imel dovolj drugih točk in da sem tisto celo dobil. Bolj imam v zobeh Javno agencijo za knjigo, in to sploh ne zaradi tega, ker bi mislil, da bi moral kar naprej dobivati štipendije. Končno so tudi drugi in prav je tako. A kako te ta JAK odrine!
In obenem poniža, ko so zadnja leta začeli celo drugim soliti pamet, kako in kaj je treba pisati, in ti to ponujajo v obrazložitvah. Skoraj že svetujejo, kaj moraš jesti in piti in sploh kako živeti. Čisto odveč, ampak očitno so strokovne komisije res strokovne, skratka, na ta način gotovo upravičujejo svoj naziv.
Spomenik Vladu Žabotu torej da ali ne? Po eni strani vam je s prizadevanjem za uvedbo pisateljskih štipendij rešil življenje, po drugi strani pa je kriv, da je na svetu še več knjig. Kontroverzna osebnost, kajne?
Vse navedeno drži, slišim pa, da se je sam uprl, da bi mu v času življenja postavili spomenik. Vsaj eden.
Pravite, da se bo počasi treba upokojiti. Kaj boste počeli – morda pisali knjige?
Že tri tedne sem v penziji, pred približno tremi meseci pa sem dal vlogo na ministrstvo za kulturo za izbris iz statusa književnika. Prej smo bili pisatelji in vesel sem, da sem bil vsaj nekaj dni tudi književnik. No, pričakoval sem ognjemete, da sem vzdržal štirideset let, da bom dobil vsaj zlato uro, da se bo odpiralo šampanjec, ampak nič od tega. Na odločbo o izbrisu so mi napisali celo napačno ime in priimek.
Od srca sem se nasmejal, bal sem se edino, da mi zaradi tega spodrsljaja ne bodo sprejeli vloge na pokojninskem zavodu. Na srečo so mi jo. Kar pa zadeva vaše vprašanje: če bi še naprej pisal knjige, bi gotovo izpadlo, da sem predan literaturi. Samo tega ne.
Nekaj časa ne bom pisal niti mailov ali esemesov. Obljubim. Tudi te pisne odgovore bom prekinil. Čez nekaj minut bo na televiziji naša Reka ljubezni, nakar ji sledi turška Moja boš. Milina.
