Milan Kundera se vrača na Češko

Avtor številnih znanih romanov,­ kot so Šala, Neznosna lahkost­ bivanja, Smešne ljubezni, ­Nesmrtnost, je dolgo prepovedoval, da bi na Češkem ponatiskovali njegova literarna dela, ki jih je napisal še v češčini. Ne dovoli niti, da bi kdo prevedel­ v češčino romane, ki jih je v ­emigraciji napisal v francoščini.

Knjiga Življenje je drugje (Život je jinde) je v več pogledih izjema. V Kunderovi nekdanji domovini je namreč legalno prvič izšla šele zdaj. Po odzivih čeških kritikov sodeč­ je ta roman najpomembnejše Kunderovo delo sploh.

»Milan Kundera je po sedeminštiridesetih letih dovolil izid svojega dela v nekdanji domovini!« je završalo po literarni Češki. Novica se je znašla v večini tiskanih in elektronskih medijev. Roman Življenje je drugje je bil napisan že leta 1969. Leto poprej so ČSSR zasedle enote Varšavskega pakta in zatrle sleherni poskus demokratizacije države.

Zgodovinsko ozadje tega Kunderovega romana je prevratno leto 1948. Takrat so na Češkoslovaškem s pučem prevzeli oblast stalinisti, ki so s skrajnim, nepopisnim terorjem uveljavljali prosovjetski režim. Jasno je, da je cenzura v okupirani državi zavrnila tak tekst. Tako je najprej izšel v francoskem prevodu, in to leta 1973, prvič v češkem izvirniku pa šele leta 1979 v Kanadi, pri češki emigrantski založbi Josefa Škvoreckega. Tistega leta, 1979, smo ta roman dobili tudi slovenščini (DZS, prevod Dušan Baran).

Stalinistični pesnik

Osrednja oseba romana je mlad pesnik, ki hlepi po slavi in priznanju, zato postane goreč komunist, pravzaprav stalinist. Oboje je v tistem obdobju bil tudi Kundera (in mnogi drugi vidni umetniki ter kasnejši disidenti, na primer Pavel Kohout). Roman Življenje je drugje, poudarja Kundera, ni kritika režima in ne obračun s tedanjim režimom ali samim seboj. Seveda to ne pomeni, da je zgodovinska kulisa nepomembna. Pesnik Jaromil, sprva dober avantgardistični literat, se po letu 1948 poistoveti s stalinističnim režimom in mu nekritično, skrajno vdano služi.

To se pozna na njegovi poeziji. Objavlja ode o komunistih, nastopa na propagandističnih zborovanjih in sprevodih. Težave pa ima s posesivno materjo in posledično z ženskami. Bistvo romana je razbiranje vzgibov za določena ravnanja v medsebojnih odnosih, trikotnik, ki ga sestavlja služenje »revoluciji«, mati (ženske) in želja biti priznan, sprejet, tiskan, slaven.

Dodana spremna beseda Clauda Roya in Kunderov komentar imata en sam namen: da Kunderovih življenjskih krivulj bralec ne bi več identificiral z dilemami in šibkostmi njegovih literarnih junakov. S takšnim enačenjem – da se namreč nenehno ukvarja le z opravičevanjem lastnih zdrsov in fantazmagorij – ima namreč Kundera nenehne težave pri kritiki in bralcih.

Kunderovo mladostno karieristično ravnanje še danes marsikdo obsoja. Res je, da je bil kar preveč vnet član komunistične stranke ČSSR, a so ga dvakrat sprejeli in dvakrat izključili (prvič je bil član od leta 1948 do 1950, drugič od leta 1956 do 1970).

Reformna gibanja češkoslovaške pomladi z druge polovice šestdesetih let so kazala, da bo režim (tudi v Jugoslaviji) možno demokratizirati v tako imenovani socializem s človeškim obrazom. Tisti čas je Kundera pokazal drugačen obraz: odločno se je zavzel za spremembe, ki naj prinesejo več svobode, javno je protestiral proti prepovedovanju nekaterih knjig in filmov ter procesuiranju avtorjev in njihovih del, na kongresu zveze pisateljev (leta 1967) je označil režimsko kulturno politiko za ­barbarsko.

Varljivo upanje je zatrla invazija enot Varšavskega pakta leta 1968 na Češkoslovaško. Po invaziji, v času »normalizacije«, kot se evfemistično imenuje kasnejše obdobje, so bili mnogi nezaželeni, prepovedani, v zaporih, mnogi so emigrirali ali pa jim je v času »asanacije« (čiščenja) bilo »priporočeno«, naj odidejo iz države. (Václav Havel je na to temo napisal dramo.)

Knjiga za štiristo evrov

Leta 1975 je Kundera na povabilo neke univerze odpotoval v Francijo in se nikoli več ni vrnil v domovino. Takrat so mu odvzeli državljanstvo, vse njegove knjige pometali iz knjižnic in knjigarn, pa tudi na domačih policah jih je bilo kaznivo imeti, celo njegove v češkem jeziku napisane knjige iz tistega obdobja. Šele po žametni revoluciji (1989) je bilo nekatere mogoče najti v ­antikvariatih.

Prva izdaja romana Življenje je drugje je do včeraj v nekem praškem antikvariatu stala skoraj štiristo evrov, kar je za češke razmere astronomska cena, saj tam le redko katera knjiga preseže ceno dvajset evrov. Kosmas, največja knjigarna v ČR, ima trenutno na zalogi dvainsedemdeset del, povezanih s Kundero. Med temi je poleg esejev in študij kar nekaj znanih avtorjevih čeških literarnih del, ki skoraj ne­opaženo izhajajo od leta 2007 (Šala, Nesmrtnost, Neznosna lahkost bivanja ...). In to kljub temu, da Kunderov embargo še vedno velja. Zamera na obeh straneh je namreč tako velika, da Kundera niti po žametni revoluciji noče v rodno domovino.

Založbi Atlantis iz Brna, Kunderovi hišni založbi v ČR, se je nekako posrečilo prepričati pisatelja, njegove agente in pravne zastopnike, da so dovolili izdati tudi ponatis romana Življenje je drugje. Po prvih odzivih čeških kritikov sodeč je ta roman najpomembnejše Kunderovo delo sploh. Toda – v Brnu leta 1929 rojeni pisatelj svetovnega slovesa je za Čehe predvsem »francoski pisatelj češkega porekla«.