Mit naš vsakdanji

Mitologije francoskega filozofa­ Rolanda Barthesa, ki so izšle­ leta 1957, pri nas pa proti koncu­ lanskega leta pri založbi­ ­Krtina (prevod Vera Troha), ­veljajo za enega utemeljitvenih tekstov strukturalizma, teoretske smeri, ki je po drugi svetovni vojni močno zaznamovala intelektualno življenje.

V Mitologijah se Barthes loti raznovrstnih vsakdanjih fenomenov kulture v najširšem pomenu besede. Prvi del knjige sestavljajo kolumne, ki jih je med letoma 1954 in 1956 pisal za revijo Le Lettres Nouvelles, v njih pa razmišljal tako o prosti rokoborbi, upodobitvi Rimljanov v filmu in detergentih kot o Einsteinovih možganih, kremah proti gubam, novem citroenu ali obrazu Grete Garbo in astroloških zapisih. To je le nekaj primerov tem, ki jih vzame v analizo Barthes, a že te nakazujejo pomembno karakteristiko Mitologij. V njih namreč ne gre za analizo antičnih mitov ali mitoloških junakov tradicije, ampak za mite, kot jih srečujemo v vsakdanjem življenju in na ravni popularnih kulturnih proizvodov. Barthes nam omogoči videti in razumeti mehanizem vsakdanjega delovanja kulture, za katerega smo bili ­zaslepljeni.

Metoda

Če prvi del knjige prinaša številne zabavne, pronicljive uvide v vsakdanje življenje, drugi del služi kot teoretska opora in razlaga. Pri razvijanju svoje mitologije se Barthes nasloni na delo lingvista Ferdinanda de Saussura, ki velja za očeta strukturalizma. Njegovo strukturalno analizo jezika in znaka kot spoja označenca (koncept ali pomen) in označevalca (slušna forma) Barthes uporabi za analizo novodobnih mitov. Barthesova teza namreč je, da je mit govor. Naj so to plakati, fotografija, slikarstvo ali obred, ima mit jezikovno strukturo. Barthes mit imenuje semiološki sistem drugega reda, kar pomeni, da se mit opre na lingvistični sistem, na katerem zgradi lasten sistem ali metagovorico. Barthesov priljubljeni primer mita je naslovnica Paris Matcha, na kateri črnski vojak v francoski vojaški uniformi salutira francoski trobojnici. Barthesov komentar: »A ne glede na to, ali sem naiven ali ne, dobro vidim, kaj mi sporoča: da je Francija veliko cesarstvo, da vsi njeni sinovi, ne glede na barvo kože, zvesto služijo pod njeno zastavo in da ni boljšega odgovora obrekljivcem domnevnega kolonializma, kot je vnema tega črnca pri služenju domnevnim tlačiteljem.«

Iz tega primera je tudi razvidno, da ima mit sposobnost izničiti zgodovinski kontekst določene podobe ali znaka in ga naturalizirati – kot da je tako rekoč naravno dejstvo. Domoljubni črnec na naslovnici revije izbriše vse konflikte francoskih kolonialnih vojn in preprosto zatrdi enotnost in pripadnost istemu idealu vseh členov francoske družbe.

V tej gesti lahko zasledimo tudi tisto, kar Barthes imenuje depolitizacija v mitu. Mit namreč izbriše politično realnost in kontekst. Natančneje, Barthes poudarja, da v primeru črnskega vojaka francoski imperializem ni izbrisan, pač pa je izbrisana njegova naključnost in zgodovina. »Mit stvari ne zanika, njegova funkcija je, nasprotno, da o njih govori: preprosto očisti jih, jim povrne nedolžnost, jih utemelji v naravi in večnosti, podeli jim jasnost, ki ni jasnost razlage, ampak jasnost ugotovitve […].«

Po Barthesu obstajajo miti tako na politični levici kot na desnici, a so bolj značilni in strukturno nujni za desnico. Levica z idejo družbene spremembe dvomi o predpostavljenih družbenih vrednotah in se bori proti uveljavljenemu redu ter družbenim antagonizmom. Red pa se uveljavi prav s pomočjo številnih mitov, kar pomeni, da depolitizira, izbriše kompleksnost določene politične situacije in jo predstavi kot naravno. Zdrava pamet, modrost pregovora, stava na kvantiteto namesto kvalitete, tavtologija – vse to so figure buržoaznih mitov in ­meščanskega sveta.

Levico in desnico naposled ločuje že to, ali na primer kulturno in ekonomsko sfero razume kot vselej že politični ali, nasprotno, kot osvobojeni vsega političnega. Največji mit, če parafraziramo Barthesa, je prav v tem, da neko družbeno sfero razumemo kot očiščeno sledi politike in ideologije. V današnjem času bi Barthes prav gotovo kritično opozoril, da se prevladujoči neoliberalni model prikazuje kot naravni red stvari, ki nima nič s politiko.

Boj proti mitu

Vprašanje je, kako se boriti proti vsesplošni prisotnosti mita in težnjam k novim in novim mitom. Delo mitologa, ki razgrajuje in analizira mit, očitno ni dovolj, »saj postane vsaka poteza, s katero bi se ga radi znebili, slej ko prej plen mita«, je prepričan Barthes. Tako ponudi drugo rešitev: »Nemara je najboljše orožje proti mitu to, da ga mitiziramo, se pravi, da proizvedemo umetni mit, in ta obnovljeni mit bo predstavljal pravo mitologijo.« Literatura ponuja nekaj takšnih primerov ukradenih mitologij, denimo Flaubertov roman Bouvard et Pécuchet. To Barthes imenuje mit druge stopnje, njegova moč pa je v tem, da napravi vidno vso naivnost prvotnega mita. V tem pogledu ni težko prepoznati odmeva Brechtovega pojma »potujitve«: kritika mita potuji njegov samoumevni videz in ga da videti kot naključen zgodovinski konstrukt. Barthes je velik kritik buržoazije pa tudi kulture in umetnosti, ki jo ta proizvaja ter konzumira. Tako je, denimo, kritičen do realistične literature, ki se po njegovem zelo približuje mitu, v nasprotju s tem pa sodobna poezija po njegovem uhaja mitu.

Formalno razumevanje mita pri Barthesu implicira predvsem to, da mit nima vsebinskih meja: vsako stvar lahko uzurpira mitska govorica. Mit se lahko polasti vseh sfer: politike, kulture, umetnosti, znanosti. A prav v tem je nemara tudi meja Barthesove teorije. Kot med drugim zapiše Jurij Simoniti v spremni besedi k Mitologijam, ni jasno, s katere pozicije govori sam Barthes – je zgolj mitolog, ki poskuša demistificirati mite. Ali naposled sama Barthesova teorija vsaj potencialno ne postane primer mitskega govora? V ozadju se skriva usodno vprašanje: kakšen je status znanosti in znanstvenih resnic? Je Barthes že na poti k postmoderni poziciji, po kateri so znanost, ljudska modrost, miti itd. zgolj raznotere oblike vednosti (oziroma, še bolj radikalno, zgolj raznotere oblike pripovedi), pri čemer nobene ne smemo vnaprej privilegirati?

Kasnejši Barthesov razvoj dejansko kaže v smer protiteoretskega impresionizma. Medtem ko so Mitologije, vsaj v svojem drugem delu, še napisane v jasnem jeziku analitične znanosti, z definicijami kategorij in metodičnimi izpeljavami, so njegova pozna dela (Užitek v tekstu in Fragmenti ljubezenskega diskurza) kaotična zbirka vtisov in premislekov. Ta premik v Barthesovem pisanju zvesto zrcali širši premik od znanstvenega strukturalizma k poststrukturalističnemu občudovanju anarhične igre želja. A prav ta dozdevno svobodna igra miselnih fragmentov lahko veliko hitreje postane talka mita in ­mitizacije.