Edward Albee, mojster dialogov

Pravijo, da ljudje nimamo cene, a Edward Albee jo je imel. Natančno do decimalne številke. Leta 1928 sta ga za 133,30 dolarja iz sirotišnice odkupila njegova krušna starša. Bil je zapuščen dojenček, takrat star komaj osemnajst dni. In njegove pikre drame, polne sovražno razpoloženih in nesrečnih ljudi, ki izrekajo vse, kar nosijo v mračni lobanji, so najverjetneje odsev tega dogodka.

Nikoli ni maral svojih izjemno bogatih krušnih staršev. Večkrat je povedal, da sta bila fanatična desničarja, rasista in antisemita, hladna in preračunljiva. Želela sta si, da bi njun posvojeni sin postal zdravnik ali odvetnik, ne pa, da je bil sramežljiva in boemska umetniška duša. In še homoseksualec. »Resnično sem jima hvaležen, da sta mi omogočila odlične zasebne šole, kjer sem spoznal učitelje, ki so me vzpodbujali pri mojem ustvarjanju.« Odločil se je, da bo postal pesnik. Ko je bil star dvajset let, je srečal dramatika Thorntona Wilderja. Prosil ga je, naj prebere njegovo poezijo. S steklenico viskija sta odšla do reke, Wilder je bral rokopise njegovih pesmi in liste metal v reko. »Ko je končal, je po reki plavalo na stotine listov moje poezije. Pogledal me je in rekel: 'Albee, si kdaj pomislil na to, da bi namesto poezije raje začel pisati drame?'« Celo desetletje se je mučil, da bi napisal dobro dramo, in nastala je Zoo Story (Zgodba iz živalskega vrta), ki govori o dveh moških, ki se srečata v Centralnem parku. Drama, ki se iz vsakdanjega klepeta spremeni v fizični obračun, je leta 1959 povzročila velik škandal in Albee je čez noč postal velik sovražnik in hkrati ljubljenec kritikov in občinstva.

V petih desetletjih je Albee napisal več kot trideset dram in prejel številne nagrade, med njimi tudi tri pulitzerje. Skupaj z Arthurjem Millerjem in Tennesseejem Williamsom je veljal za sveto trojico sodobne ameriške dramatike, ki je za vedno spremenila čustveno stanje gledaliških gledalcev. Morda je njegova najbolj znana drama Kdo se boji Virginie Woolf?, zgodba o zapitem zakonskem paru – viharni ženski in pasivnem moškem, motiv, ki ga je kasneje večkrat ponovil. O alkoholizmu je vedel veliko, saj se je tudi sam desetletja spopadal z njim. Zgodba je zares zaslovela v filmski različici, v kateri sta glavni vlogi odigrala Elizabeth Taylor in Richard Burton. Film je prejel kar pet oskarjev. Albee pa z zasedbo ni bil zadovoljen; igralca sta se mu zdela premlada, želel si je, da bi v glavnih vlogah nastopila Bette Davis in James Mason. Prav tako mu ni bila všeč filmska glasba: »Filmska glasba je kot nekdo, ki ti govori, kako se moraš v nekem trenutku počutiti. Prvič sem si film ogledal v surovem stanju, brez podložene glasbe, in zdel se mi je izvrsten. Potem sem šel na premiero in bil šokiran, ko sem videl, da so zadnji prizor, v katerem zakonca ostaneta sama in izmučena od prepirov, podložili z nežnimi violinami in postal je sladko sentimentalen. Grozno.«

Za dramo Three Tall Woman (Tri visoke ženske) je dejal, da je izganjalec hudiča, saj je z njo želel iz spomina in organizma pregnati mačeho, ki jo je sovražil. V drami nastopajo tri glavne junakinje, ki so v bistvu ena ženska v različnih življenjskih obdobjih. Kot je povedal v nekem intervjuju: »Mame nikoli nisem imel rad in tudi ona me ni marala, a z leti sem jo začel spoštovati. Tisti, ki so jo poznali, so mi dejali, da sem jo v drami prikazal preveč prijazno, a nisem želel napisati drame o maščevanju, želel sem jo prikazati takšno, kot je bila – kot žensko, ki je sebi in ljudem okoli sebe storila veliko gorja.« Nesrečne in histerične ženske, brez topline, so stalnica njegovih dram. »Vse moje drame govorijo o ljudeh, ki so zamudili ladjo; ki so se še premladi utrudili od življenja ali so šele na stara leta ugotovili, da so pozabili živeti. Veliko ljudi živi, kot da nikoli ne bodo umrli. Zato se jim zdi, da so lahko brezbrižni, brez čustev, brez strasti in polni sovraštva.«

Bil je mojster dialogov. Junake je posedel v meščanske dnevne sobe in zanje napisal stavke, ki so bili bolj ostri kot mačeta, s katero so napadali svoje najbližje. Dialogi so bili zanj dvoboj. Dolga leta je predaval o dramatiki na različnih univerzah in nekaj njegovih zlatih dramskih pravil se glasi: Vse, kar lahko poveš v enem stavku, mora biti dolgo le en stavek. Glavne osebe ne smejo biti nekaj posebnega, ne smejo biti kot zastave na paradi. Ne boj se glavnih junakov preliti s svojo najskrivnostnejšo podzavestjo. Vedno piši samo stvari, ki jih pišeš z užitkom; če jih pišeš z muko, je vse skupaj le tipkanje. Živi v realnosti in ne v interpretaciji dogajanja. Ne delaj strategije iz svojih čustev, le čuti.« O demokraciji je nekoč dejal: »Imamo lahko vse, kar si zaželimo, a vedno dobimo le tisto, kar si zaslužimo.«

Albee je bil iz stare šole, velikokrat politično korekten in vedno mož, ki je na glas povedal, kar si je mislil. Izumirajoča vrsta. Rad se je prepiral s kritiki in ti so njegove kasnejše drame radi raztrgali, napadal je kolege, se spuščal v polemike. Ni kalkuliral in vedno je tvegal. »Danes nihče več ne tvega. To je prekletstvo sodobnih osebnosti.« O kritikih je nekoč dajal: »Moraš imeti svinjo, da bi našel najboljše tartufe.«

Pred leti je umrl njegov življenjski partner, kanadski kipar Jonathan Thomas, s katerim sta skupaj živela dvaintrideset let. In kot je povedal v enem od zadnjih intervjujev, je vedno mislil, da so njegova čustva zdaj zamrznjena, da nikoli več ne bo mogel imeti nekoga rad. A se je nekaj let pred smrtjo zaljubil – v fanta, starega štiriindvajset let. »Vedel sem, da to ni strastna ljubezenska zveza, a vendar sem bil navdušen nad sabo, da se sploh lahko še zaljubim.«