Intimno je preganjana, zato hodi. Goni jo lastna usoda, zato hodi vedno več in proti koncu malone ves čas. Čutiti je, da beži iz človeškosti v okoljskost – da bi se zlila z naravo in pretkala z njo; pa čeprav sebi nikoli ni mogoče nikamor pobegniti, razen morda v blaznost. In Claire, literarna junakinja Pascala Quignarda iz romana Skrivnostne solidarnosti (Les solidarités mystérieuses, Gallimard), se resnično potika naokoli kot norica.
Znani francoski avtor Pascal Quignard romaneskno popelje iz Pariza v granitno Bretanjo protagonistko Claire Methuen, prevajalko kakih štiridesetih let z izjemnim posluhom za jezike: obvlada jih petnajst. Claire je včasih tudi Marie-Claire ali pa – njena mama je bila Grkinja – Chara, odvisno od tega, kako (ji) je, kako se počuti ali kako se odloči, izbere, kdo bo. Noben trenutek ni enak trenutku, zakaj se ne bi torej pisatelj literarno poigraval z variacijami istega imena. In zakaj ne bi junakinje za zmeraj prelomno vrnil tja, od koder izvira. Po srečanju z nekdanjo učiteljico klavirja, pozneje novo, krušno mamo, jo je odločilno potegnil iz pariške 'civilizacije', da bi jo pahnil v globoko bretonsko naročje (tudi grdih) spominov, a skrivnostno lepe narave – in jo izgubil v njej. »Gospa Methuen je živela brez dela in brez branja. Molče je hodila in se klatila povsod, vse božje dni.«
Clairina življenjska zgodba sega v bretonski Dinard in okolico, v strašna začetna poglavja o osirotelosti, ko sta s pet let mlajšim bratom Paulom ostala sama. Tragika je bila prehuda, da bi se lahko kot človeka srečno razvijala, zato se v knjigi kar naprej razodevajo nesrečnosti: grozljive družinske nesrečnosti in še posebno krute so ljubezenske, malone nič ni veselosti ali igrivosti, še mehke zaobljenosti. Življenje, kot ga slika Quignard, je trdo, bere se kot vedno znova odsekana žalost v izsušenih odnosih, v sivini prevladujočega zavračanja in hladne odljudnosti.
Brat in sestra
Usoda Claire Methuen je prekruta, da bi bilo branje o njej – o samotni ženski mnogih strahov in strašnih notranjih slik in obsedenosti – lahkotno. Skozi življenje se muči ona, lahko da je mučno tudi bralcu, bralki. Recimo ob Clairinem malone blaznem ohranjanju sentimentov iz mladosti in dosmrtni zagledanosti v poročenega lekarnarja in župana Simona, prijatelja iz otroštva, za katerim bolestno opreza, pa čeprav ve, da je izgubljena otroška sreča. Zato je srečna – ob njegovi smrti ... Ali pa ob njeni zavrnitvi svojih dveh otrok, in to ob lastnem izkušanju osirotelosti: nesreča, v kateri sta umrla njena oče in sestrica, v resnici ni bila, kot se razkrije pozneje, prometna nesreča, ampak očetova (samo)morilska nespamet, kar je kmalu zatem egoistično zagrešila še mama …
V mnogih trpkostih kot odrazu neusmiljene zgodbe, ko se odnosi berejo neljubeče in precej površno, pa čeprav naj bi morda vrtali v globino, Quignard zlagoma literarno razlaga, kako kri menda le ni voda. Čustvo, ki je vladalo med Claire in njenim bratom Paulom, vsa leta odmaknjenima drug od drugega, »ni bila ljubezen. Tudi nikakršno samodejno odpuščanje ni bilo. Bila je skrivnostna solidarnost.«
Krepila se je s Clarinim počasnim preobražanjem nazaj v Bretonko, ki povsod sadi hortenzije, z njenim spajanjem z mistično in prazgodovinsko Bretanjo, ko se je proti koncu samo še potikala po stezah, ko je kot napol ali povsem nora starka le še hodila ob morju, se izčrpavala tudi po šestnajst ur na dan in se na koncu dokončno izgubila v večnem. Zlila se je z njim, postala sta eno s skalovjem, z vonjem po morju, po jodu … Quignardovi opisi okolja so natančni, zato prej počasni kot bežni, zanima ga starodavnost, »zelo starodaven čas, ki ga razbiramo s skal, čas, ki oživi na soncu, čas, ki je pred življenjem, čas, ki dviguje morske valove« ...
Skozi usta drugih
Avtor pripoveduje zgodbo odsekano, s pospeševanjem in upočasnjevanjem ter s perspektive in slogom stranskih likov, ki poznajo Claire ali so jo poznali: francoski sedanjik in preteklik naj bi se tudi v slovenščini nemoteče prelivala. Zato na koncu prepusti besedo »glasovom na pusti planjavi«: Clairinemu homoseksualnemu bratu Paulu, ki se prav tako spopada z nič koliko strahovi, njegovemu ljubimcu Jeanu, po klicu in poklicu duhovniku, njeni mlajši hčeri Juliette, ki jo je zapustila že kot novorojenko, a se ta nekega dne spet pojavi pred njenim obličjem, bratrancu Philippu Methuenu, v čigar družini je Claire odraščala kot sirota … Vsakogar določa lastna govorica, vsak ima svoj ton glasu, svoj pogled.
Spoštovano pero
Pascal Quignard (1948), po izobrazbi filozof, je eno bolj spoštovanih literarnih peres v Franciji, čigar opus določa zanimiva vsebinska heterogenost. Iz romana Skrivnostne solidarnosti vejejo melanholija, če ne kar žalost, določena misterioznost, odmaknjenost in z njo povezana zamaknjenost, mračnost in nič manj pomračenost ... Roman nekako kliče po kritičnem pretresanju odnosov, ki jih avtor literarno razgrne.