Morski volk, ki je bil vedno na obrobju

Albert Sirk: Milček Komelj ga predstavlja kot prvega in najdoslednješega slovenskega marinista.

Objavljeno
18. januar 2016 17.23
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Albert Sirk (1887–1947), slikar s Tržaškega, s talentom tradicionalno prepričuje ljubitelje umetnosti, a ga podatek, da se je izoblikoval ob robu prepoznavnejše avantgardne linije predvojnega tržaškega slikarstva, tradicionalno postavlja ob rob antologije slovenske likovne umetnosti. In na obrobje programov založb.

Krovne knjižne objave svojih del za časa življenja ni dočakal. Pet let po smrti, leta 1952, so se mu v tržaški Gregorčičevi založbi oddolžili z natisom knjige Albert Sirk: 1887–1947 Frana Šijanca, ta pa je kar dobrih šest desetletij ostajala temeljna za seznanjanje z njegovim opusom na knjižnih straneh.

Zamudo so z novo monografijo Albert Sirk tokrat popravili v Založništvu tržaškega tiska. Na razkošnih 230 straneh, z zapisi Aline Carli, Vida Lenarda in Milčka Komelja ter zbrano dokumentacijo, predvsem pa impresivnim seznamom reprodukcij njegovih slik, grafik, risb in ilustracij, ki jim pripada levji delež te zajetne knjige.

Glavnina v knjigi objavljenega gradiva ostaja pri zasebnikih (med javnimi ustanovami so predvsem Moderna galerija, Narodna galerija in MNZS v Ljubljani, Umetnostna galerija Maribor, Pokrajinski muzej Koper, onkraj meje pa znova zasebna zbirka goriške Delniške družbe), tako da monografija zelo hitro ustvari vtis, da so morali njeni ustvarjalci korenito prečesati omrežje zasebnih zbiralcev in tudi galeristov.

Glede tega je monografija zelo ažurna; med objavami so tudi fotografije Sirkovih del, znanih iz katalogov nedavnih dražb (Carniole Antique v Ljubljani ali Stadiona v Trstu), po drugi strani pa so s črno-belimi reprodukcijami prisotna tudi dela iz Šijančeve knjige ali predvojnega periodičnega tiska, ki jih, kaže, v izvirnikih več ni bilo mogoče odkriti. In dragocene redkosti, kot so karikature, ustvarjene v času Sirkove internacije v Celju, v kateri se je znašel tik po napadu Nemčije na Jugoslavijo leta 1941 in znova odražajo enega tistih izjemnih duhov v nemogočih eksistenčnih pogojih, kakršnih v tukajšnji medvojni vizualni umetnosti ne manjka in ostajajo v času zmedenih pogledov na ta izsek zgodovine pomembna referenca.

Silak, ki ni ustvarjal videza umetnika

Kakšnega Sirka sicer spoznamo v knjigi? V prvi vrsti kot slikarskega mojstra marin, portretov, upodobitev življenja ribičev, pristaniških težakov in drugih družbeno občutljivih tem, tudi kake mične gospodične ali gospe, ki je sprva v Svetem Križu na Tržaškem odraščal kot »Jožinov Berto«. In odrasel v atleta, silaka, ki ni ustvarjal videza umetnika in okoli katerega se je razširil niz anekdot.

Denimo, da je pod gladino Jadrana preplaval čisto vse metre morja pod največjo avstrijsko vojaško ladjo ali da se je na razstavo v Benetkah odpravil kar po morju. V čolnu, med viharjem. V Benetkah se je tudi likovno šolal, prav tako precej južneje, v Urbinu.

Milček Komelj ga predstavlja kot prvega in do danes najdoslednejšega slovenskega marinista, kot »morskega volka«, ki je v 20. letih izšel iz dekorativnega izročila secesije, v tridesetih letih, ko se je slikarsko razmahnil, pa se prepustil slikovitemu realizmu. Formiral se je v Italiji, a se kljub temu izoblikoval tudi v znamenju v Sloveniji razširjenega barvnega oziroma poetičnega realizma, ki je v Trstu v novih oblikah živel, tudi ko ga je v Sloveniji po vojni prekinil režimski socrealizem. Sirk je v izhodišču izšel iz realizma, a si ga na podlagi različnih slogov po svoje prilagodil in prežel z lastnim značajem.

Rojstno okolje na Tržaškem je izgubil že leta 1929, ko je moral kot »premalo zaveden italijanski patriot« v času fašizma prebegniti v Jugoslavijo. Ilegalno. Sledila so leta poučevanja na šolah, sprva v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah in zatem Celju, le nekaj dni pred nemškim bombardiranjem Beograda pa so ga mobilizirali v vojsko. Po kapitulaciji Jugoslavije so ga Nemci zaprli in naposled skupaj z ženo Doro izgnali v Srbijo, Paraćin in zatem Zaječar, kjer je prav tako nastal del njegovega poznega opusa.

Domov se je vrnil šele po osvoboditvi in po 16 letih znova obiskal Sveti Križ, zatem pa delal pri pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu ter na učiteljišču v Portorožu. Leta 1947 ga je pokosila bolezen. Umrl je v Celju.