Možje kot slovenski uvozni artikel

Mathias Rambaud, Noah Charney in Carlos Pascual bodo gostje debatne kavarne na Slovenskem knjižnem sejmu, govorili bodo tudi o ljubezni.

tor, 22.11.2016, 12:00

Na eni od okroglih miz letošnje Debatne kavarne v okviru 32. slovenskega knjižnega sejma bodo gostje intelektualci priseljenci – ­Noah Charney, Mathias­ Rambaud in Carlos Pascual.­ Vse tri je zadržala v Sloveniji­ ljubezen. Noah Charney je ameriški umetnostni zgodovinar in pisatelj, ki je doktoriral iz Jožeta­ Plečnika. Napisal je več knjig, med drugim uspešnico Tat umetnin, prihodnje leto pa bo pri založbi Beletrina izšla njegova knjiga Slovenologija. Enak naslov ima tudi pogovorni cikel, ki ga vodi vsak drugi torek v mesecu v domžalski knjižnici. Ravnokar se je začel še en njegov pogovorni cikel z naslovom Cudna Uprasanja s Noahom. Poteka vsakega šestnajstega v mesecu v Kavarni Veronika v Domžalah.

Francoz Mathias Rambaud je avtor esejistične knjige O bivanju in krajih (prevod Luke Novaka je nedavno izšel pri založbi Totaliteta) ter kulturni ataše na Francoskem inštitutu.

Mehičan Carlos Pascual je vodja Pocket teatra v Ljubljani ter pesnik in esejist. Njegova knjiga esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih je pravkar izšla v drugi, dopolnjeni izdaji pri založbi Šerpa v prevodu Mojce Medvedšek.

Noah trdi, da je Slovenija najboljša­ država na svetu. Se strinjata z njim?

Carlos Pascual: Jaz ne mislim tako. Tukaj je veliko čudovitih stvari, toda določene stvari manjkajo. Kakorkoli, Slovenija je dobra zame in vesel sem, da sem se tukaj dobro znašel.

Noah Charney: Po mojem je v Sloveniji najboljše razmerje med kvaliteto življenja in stroški. Živel sem v osmih državah in raziskoval to temo. Stroški življenja, zdravstvo, izobraževanje, varnost, čistoča, narava, prijaznost ljudi, preprostost bivanja z znanjem angleščine, kultura, hrana ... Slovenija ima vse to.

Mathias Rambaud: Noah, mislim, da si zamešal slogan: Ljubljana je najlepše mesto na svetu, ne pa Slovenija najlepša država ... Osebno imam težave z naji … Vem, s katerega vidika me Slovenija bolj zapeljuje kot Francija, Italija, Maroko ali Indija. Vidim pa tudi, kateri vidiki me razočarajo, dolgočasijo ali mi ne zadostujejo. Vendar ne bi nikoli rekel, da je najboljša ali najslabša na svetu.

Mojca [njegova prevajalka in partnerica] je moj jezik, je povedal Carlos v nekem intervjuju. Kako daleč ste z učenjem slovenščine? Ima lahko človek res pristen odnos z državo, če ne pozna jezika te države?

Carlos Pascual: Govorjenje o pristnih odnosih je problematično. Sicer pa menim, da je globok odnos do neke dežele možen tudi brez poznavanja jezika. Težave, ki jih imam s slovenščino, so moj položaj spremenile v 'izjavo'. Jezik je pogosto lahko dimna zavesa, da ti občutek, da razumeš, v resnici pa ničesar ne razumeš.

Ker nimam možnosti, da bi vam prisluhnil, sem prisiljen samo opazovati Slovence, in to je dobro, se mi zdi. Odnos med Slovenci in njihovim jezikom mora postati bolj vesel in manj dogmatičen. Vsi vemo, kako pomemben je jezik kot nacionalna identitetna sila, toda ni treba, da so zadeve tako smrtno resne.

Noah Charney: V Ljubljani lahko prav lepo živiš, če znaš samo angleško. Zunaj Ljubljane ne tako lepo. Če živiš tukaj, se mi zdi prav, da se vsaj trudiš s slovenščino. S tem se ti odprejo vsa bogastva dežele. Sam tekoče govorim slovensko, a naredim kakšno slovnično napako tako rekoč v vsakem stavku. Ljudje so ponavadi tako veseli, da se trudim, da mi jih takoj oprostijo. Jezika se nikoli nisem učil, večino sem ga 'pobral' med klepetanjem s taščo. Končnice vedno ugibam.

Mathias Rambaud: Ne živiš v državi, živiš v jeziku, je napisal velik francoski pisatelj romunskega rodu Cioran. To je postal kliše frankofonskih študij, a je res. Dejansko ne vstopiš v državo, ko greš čez mejo, niti takrat, ko začneš razumeti njen jezik, vanjo vstopiš šele, ko začneš čutiti ta jezik.

To je občutljiva tema, saj je moje nepopolno znanje slovenščine vir neskončne frustracije v vsakdanjem življenju, še posebno v zakonskih odnosih. Ko sem kot darilo od tašče in tasta dobil Slovar slovenskega knjižnega jezika, sem to razumel kot spodbudo k boljšemu razumevanju njihovega jezika, a hkrati kot navodilo za njuno hčer: 'Izvoli, nobenih skrivnosti ni, oziroma če je kje kakšna skrivnost, je tukaj, v tem slovarju, in nikjer drugje.' Dodal bi, da je jezik, ki ga govoriš z osebo, ki jo ljubiš, ena stvar, jezik, ki ga govori tvoj otrok, pa druga. Tukaj lahko izkušnja odtujenosti postane skoraj neznosna.

Ko me je hči prvič popravila, ker sem naredil napako v slovenščini, sem se spomnil na stare arabske očete mojih prijateljev iz otroštva, ki so slabo govorili francosko in iz katerih so se njihovi otroci – vključno z mano – norčevali. Smilili so se mi, zdaj pa se smilim samemu sebi. Rabelais je napisal, da je čas oče resničnosti. Joj, kako prav je imel!

Kaj so po vašem najboljše in najslabše strani Slovenije?

Carlos Pascual: Najboljša stran Slovenije so njeni ljudje in najslabša tudi.

Noah Charney: Američana očara, kaj država naredi za držav­ljane, in za tako majhne stroške. V Ameriki tega ni. V ZDA imamo najboljšo kvaliteto vsega, toda za to moramo plačati celo premoženje. Tudi naravne lepote in naravna raznovrstnost so tu izjemne. Slabših strani ne vidim dobro, na Slovenijo gledam skozi rožnata očala, a vseeno sem opazil, da je težko najti delo in da so plače relativno nizke.

Mathias Rambaud: Mislim, da je slovenski turistični informacijski center zajel bistvo v sloganu 'zelena, zdrava, aktivna'. Lahko bi dodal 'varna', kar je v času terorizma posebna prednost. Močno tradicijo imate, to mi je všeč, in upam, da jo boste dolgo ohranili in branili. Smem uporabiti diplomatsko molčečnost, kar zadeva slabše strani Slovenije?

Eden od dogodkov Slovenologije, ki jih organizira Noah, je potekal na temo šal. Vas je slovenski humor presenetil?

Carlos Pascual: Najbolj me je presenetilo slovensko pomanjkanje humorja. Seveda obstajajo posamezniki, ki imajo veliko smisla za humor, kot narod pa bi se Slovenci imeli bolje, če bi imeli več smisla za humor. Vsekakor pa zelo manjka kritičnega humorja na lasten račun.

Noah Charney: Zdi se mi, da se Slovenci ne šalite radi na svoj račun. Raje na račun sosedov.

Mathias Rambaud: Slovenski humor? Ali to obstaja? Hecam se, to je francoski humor. Odkar sem v Sloveniji, je humor zelo sporna točka mojih družbenih odnosov. Imam zelo, celo preveč, ironičen, sarkastičen smisel za humor, ki je naletel na zid slovenske resnosti in se hitro zdrobil ob njem. Moram pa priznati, da je francoska stalna ironija kar naporna.

Včasih se v Sloveniji počutim kot zoprn otrok v družbi modrih odraslih. S tega stališča ne poznam dveh narodov, ki bi bila bolj antagonistična, kot so Francozi in Slovenci. Francozi so posmehljiv narod, ki je včasih resen. Slovenci so resen narod, ki se tu pa tam poheca. Slovenec vse navzoče obvesti, da se bo pohecal, Francoz pa opozori, kdaj bo resen. V obeh primerih se lahko človek boji, kaj se bo izcimilo iz tega.

Vas v Sloveniji pogosto in z nejevero sprašujejo, kaj počneš v Sloveniji, kot omenja Carlos v svoji knjigi?

Mathias Rambaud: Kaj delam tukaj, je po mojem najgloblje eksistencialno vprašanje, ki ga človek lahko postavi samemu sebi. Trenutki, ko se vprašaš, kaj neki počnem tukaj, so trenutki največje stiske, največjega čudaštva, a so hkrati čudežni, saj se odpirajo k višjemu dojemanju življenja. Včasih se vidim, ko sedim za mizo v svojem stanovanju v Ljubljani, ob ženi in hčeri, ki mi nekaj govorita v slovenščini, in imam občutek, da živim v nerealnosti. Včasih imam občutek, da bi lahko ploskal ali vpil in bi svet, v katerem živim, izginil kot sanje, ko se zbudiš.

Noah Charney: Po mojem so možje eden največjih slovenskih uvoznih artiklov. Vsi priseljenci, ki sem jih spoznal v ­Sloveniji, so se preselili sem zaradi ljubezni. Devetdeset odstotkov teh se je preselilo sem zaradi ljubezni do Slovenke. Po drugi strani poznam samo dve ženski, ki sta se preselili sem zaradi ljubezni do Slovenca.

Carlos Pascual: Jaz sem vse o tem povedal v knjigi.

Ste pisali, že preden ste se priselili v Slovenijo?

Carlos Pascual: Pišem že trideset let. Me je pa Slovenija kot pisatelja spremenila. Jezikovna izolacija in potreba, da bi razumel to regijo, sta me pripeljali do tega, da mislim in pišem drugače. Slovenija me je, vsaj delno, naredila esejista.

Noah Charney: Pisati sem začel, ko sem se preselil sem, okoli leta 2006, leta 2007 je izšla moja uspešnica Tat umetnin. Takrat sem v Sloveniji spoznal bodočo ženo. Nekaj časa sva živela tudi drugje, toda v Sloveniji sva se ustalila, ker sva se odločila, da bova imela otroke. Težko si je predstavljati boljšo državo za starše.

Mathias Rambaud: Ko sem se odpravil na prvo veliko potovanje v tujino, v Indijo, kjer sem doživel tako močne izkušnje in bil priča tako čudaškim in šokantnim prizorom, sem po vrnitvi v Francijo prvič začutil potrebo po pisanju. Na resnejši in literarnejši način sem se ga lotil šele kasneje, ko sem prišel v Slovenijo. Takrat sem ugotovil, da pri pisanju ne gre za to, da čutiš ali ne čutiš potrebe po tem, temveč gre za to, da vadiš in vadiš.

Je res, da v Ljubljani ni nobenega pametnega lokala, v katerem bi človek kaj spil, kot trdi Carlos v svoji knjigi?

Carlos Pascual: Lokali v Ljubljani se bolj pretvarjajo, da so, kot so v resnici. To drži tudi za mnoge druge stvari.

Noah Charney: Po mojem je v Ljubljani impresiven izbor barov, kavarn in restavracij. Pred kratkim se mi je zdelo, da sem bil v vseh, ki so dobri. Toda rastejo kot gobe po dežju. Moti me le to, da vse restavracije ponujajo ene in iste stvari, zaradi česar se v resnici ne razlikujejo veliko. Pogrešam elegantno kavarno z literarno tradicijo, kot jih imajo v Trstu ali na Dunaju. Kavarna Veronika v Kamniku ima nekaj tega, zato jo imam zelo rad.

Mathias Rambaud: Nikoli nisem bil vnet obiskovalec kavarn. Ko pa pride pomlad, postanem popolnoma odvisen od kavarniških teras, a ker sem človek navad, imam svojo najljubšo kavarno, kavarno SEM, kjer v odsotnosti balkona v svojem stanovanju preživljam poletne večere. Carlos pravi, da so tam stoli neudobni. Res je, zato grem tja samo poleti, ko dajo ven božanske ležalnike, ki so najbrž namenjeni le temu, da se pogrezneš vanje in ne delaš nič drugega. Gledaš, kako čas mineva. Kar zadeva restavracije, navijam za Čompo na Trubarjevi in za njenega lastnika, Primorca Robija, najbolj vegetarijancem prijaznega mesarja.

Kakšno prihodnost napovedujete Sloveniji zdaj, ko bo mesto prve dame ZDA zasedla Melania Trump?

Mathias Rambaud: Z Aleksandrom Čeferinom na vrhu Fife in Melanio Trump v Beli hiši potrebujete samo še Danila Türka na vrhu ZN, pa boste zavladali svetu. Pazite: človek bi lahko pomislil, da je za vsem tem slovenski lobi ... Če ponovno navedem Prousta, bi lahko to prebrali na dva načina: ali da Donald Trump pripada skupini moških brez domišljije, o katerih je Proust napisal, da jim moramo prepustiti lepe ženske, ali pa da ga je v Melanii zapeljal pejsaž, ki ga skriva v sebi, in sicer Sevnica. Bodimo optimistični in si mislimo, da globoko v duhu ameriškega predsednika, ki je tudi vnuk nemškega prišleka, morda utripa košček Dolenjske in s tem v njem še živi del dediščine civilizacije stare Evrope.

Carlos Pascual: Mislim, da je že misel, da se bo iz tega izcimilo kaj dobrega, del slabe novice in morda del problema.

Noah Charney: Popolnoma nič. Zdi se, da je Slovenija sploh ne zanima.



Povezane novice

Carlos Pascual, »počasni turist« z ljubeznijo do esence slovenstva
8. december ob 12:00
Mehiški pisatelj je poskušal s svojimi teksti zapeljati svojo slovensko prevajalko in to mu je tudi odlično uspelo.
Prijavi sovražni govor