Tiskane izdaje
Že v zadnjem Ozovem romanu, ki sem ga prebral, Panter v kleti, ki je sicer zgodba o militariziranih judovskih mladostnikih in odraščanju v polvojnih razmerah pod britanskim protektoratom, je ob fantih in njihovih s špijonaricami navdihnjenih igricah nastopila punca: nekoliko starejša, bolj izkušena, predvsem pa je vojščaški retoriki mularije, ki se je igrala gverilo, dodala žensko razsežnost.
S svojim zavzemanjem za ljubezen, z angažmajem, ki zastavi telo ne za neko abstraktno domoljubno idejo, temveč za nekaj najbolj osebnega, taktilnega in čutnega, je pokazala, da so včasih pravi junaki in premikači intimisti, da so oni alternativa generalnemu in spolitiziranemu stampedu množice.
Da je bolj potreben upor proti ustavljenim in večinoma tabuiziranim prepričanjem o telesu in telesnosti in naravi ljubezni kot proti na primer britanskim silam, ki preprečujejo, da bi Judje zgradili svojo državo. Ker preprečujejo, da bi kar takoj pregnali in izničili Palestince in Arabce in kar je še podobnih ovir na poti k njihovi samostojnosti.
Pripovedovalka je ženska
Tokrat je obratno; v romanu Moj Mihael (Mladinska knjiga, prevod Mojca Kranjc) je pripovedovalka ženska, Hana. Vendar kot da je junak, ne povsem aktivni, pa vendar protagonist, ravno zategnjeni in zapeti možak iz naslova. Štorast, brez smisla za humor, čeprav se na grozo svoje žene občasno trudi, neskončno priden in zraven tudi akademsko dolgočasen, pa vendar; ko Hana zapade v svojo bolezen, danes bi ji rekli (poporodna) depresija ali bipolarna motnja, pred štiridesetimi leti, ko je bil roman napisan, pa vse stvari še niso bile dokončno poimenovane, ji je Mihael v oporo.
On se ukvarja z otrokom, medtem ko ona zločesto kuka iz postelje in jima zavida, da imata poln odnos. On bedi vse noči, ko njo na tabletah preganjajo spomini na otroštvo, predvsem na arabska vrstnika, s katerima je odraščala; kadar jo zagrabi živahna faza, nerazsodno kupuje obleke in se navdušuje nad dragimi stvarmi, čeprav gre vse manj ven in so povojnim letom primerno v finančnih težavah ves čas, zaradi česar ne zbereta dovolj za polog za kredit za stanovanje.
In tako naprej; Mihael podpira tri vogale pri hiši in je neskončno potrpežljiv, zraven pa še študira in dela kariero in doktorat in sploh. Kot bi bil roman obenem posvečen brezbarvnim moškim, ki se ne znajo postaviti zase, so pa idealna izbira za malo razvajene in senzibilizirane gospodične, ki z njimi počnejo, kar se jim zljubi; tipi, kot Mihael, se vedno znova opravičujejo in očitno najdejo opravičila tudi za partnerja, nekako v slogu žensk, ki najdejo »razlog« za moževo ravnanje vsakič, ko se »zaletijo v omaro« ali »padejo po stopnicah«.
Mihael kljub njenim zapravljanjem ne reagira, predvsem ne z agresijo, vse se mu zdi samoumevno in pri tem je toleranten in potrpežljiv. Vse do bridkega konca, ko se Hani pri drugem porodu očitno poslabša in se umakne v svoj svet, naparbekovan iz junaških mladinskih štorij in sanjarjenj.
Mentalna sestra Eme Bovary
Hana ni ravno zapletena ženska, pa vendar je v svojem pričakovanju mentalna sestra Eme Bovary; bere in sanjari, njeni junaki so kapitan Nemo in Moby Dick, pomorščaki pa Carski sel Karla Maya, ki je imel toliko solz ljubezni, da ga razbeljena sablja ni oslepila; seveda so tudi spomini na skupno igro z arabskima dvojčkoma tisto, kar jo je zaznamovalo, onadva sta enkrat nevarnost, drugič predmet seksualnih fantazij, kar je seveda odraz obrambno-ekspanzionistične izraelske politike in vojn proti sosedom v času nastanka romana, konec šestdesetih.
Hani se v osončenem Jeruzalemu prikazujejo junaki iz zasneženih step, kakor jih je spoznavala ob branju pustolovskih romanov. Samovzgojena v fanta se je pasla po domišljijskem čtivu in je v igri trpinčila arabska prijatelja, in nekaj dominacije ji je ostalo tudi še v obdobju, ki ga roman popisuje: milfasto osvaja poba, ki se muči s poezijo, in tudi njen odnos do moža ni brez elementov prevlade in sadizma, ki ga vešče prikriva pod krinko nemoči in bolezni.
»Rada sem spala, ker sem se bala sprejemati odločitve,« nekje izjavi, in Hana se znajde v razcepu med pričakovanji o svetu in tistem, kar ji ta svet lahko ponudi; in seveda njena bolezen malo tudi korespondira s situacijo na terenu, zunaj je Jeruzalem v petdesetih, v času »obrambnih« vojn, ki naj bi omogočile zavzetje Kaira, ne samo Sinaja in blokado ladjevja, v času pomanjkanja povsod, ne samo na politično pregretem teritoriju. V ozadju pripovedi se dogajajo ali vsaj napovedujejo veliki in še do danes nerešeni politični premiki in tudi Mihaela vmes malo mobilizirajo.
Pisal je v kibucu
Zanimiv podatek, ki ga je Oz zapisal v uvodu: knjigo je pisal potem, ko so v začetku petdesetih živeli v kibucu, potem ko je šla družina spat in torej na račun spanja. Nikjer, ker je očitno dobrohoten in ker je od tega vrsta let, ni očitajoč, je pa njegova pisateljska kariera malo podobna Mihaelovi akademski; gre na račun prostega časa, če že ogroženosti kariere in napredovanja zaradi skrbi za družino pri moških nihče ne omenja.
Ker je Ozova mati bolehala za depresivnostjo, je imel model za Hano nehote in proti svoji volji ves čas pri roki, in Moj Mihael je sicer precej linearna zgodba brez velikih fabulativnih preobratov, tudi spisana nekako pridušeno, vendar s kar nekaj posluha za detajl. Hanino bolezensko stanje je omiljeno, saj je pripovedovano skozi njeno optiko, pa vendar je to kronika nekega zakona pred politično kuliso, ki ga s postopnim izrinjanjem staroselcev zaznamuje.
In seveda kronika bolezni, ki poglablja neozemljenost in Hanina varljiva pričakovanja in zakonsko razočaranje. Čeprav so Hanina vprašanja, zakaj ravno z nekom in ne nekom drugim, včasih še kako na mestu.
