Tiskane izdaje
Ob koncu lanskega leta je pri Založbi Univerze v Novi Gorici izšla že druga monografija, povezana z osebo in delom Richarda Wagnerja (1813–1883). Skladateljevemu lastnemu umetnostnoteoretskemu delu Opera in drama, ki ga je ta založba izdala leta 2013 v počastitev dvestote obletnice njegovega rojstva, se je pridružila monografija Spisi o Wagnerju.
Prevajalec prof. dr. Simon Širca je vključil vanjo prevod treh prelomnih spisov o Richardu Wagnerju, skladatelju, ki je tako v času življenja kot kasneje s svojim delom in mišljenjem vplival na mnoge ustvarjalce in poustvarjalce.
Prevodi besedil si s tematskega gledišča sledijo od ožjega k širšemu vpogledu. Najprej je pred nami prevod pronicljivega spisa irskega dramatika in pisatelja Georgea Bernarda Shawa Popolni wagnerjanec, sledi mu spis nemškega pisatelja in esejista Thomasa Manna Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja ter kot sklepni vrhunec prevod spisa, čigar avtor je nemški filozof, sociolog in muzikolog Theodor W. Adorno, Poskus o Wagnerju.
Popolni wagnerjanec (1898) obravnava zlasti Wagnerjevo veliko tetralogijo Nibelungov prstan. V tej študiji na eni strani sledimo predstavitvi vsebine in glasbe te umetnine ter na drugi strani avtorjevemu globljemu filozofskemu in političnemu komentarju.
Shaw, tako je zapisal tudi Širca, analizira Nibelunški prstan kot prispodobo in kritiko kapitalizma ter industrijske revolucije. V tem besedilu avtor pokaže tudi ustrezno poznavanje glasbenega sveta, zlasti opere. Njegovo analizo moramo seveda brati v luči Wagnerjevih lastnih revolucionarnih nagnjenj, zlasti z vidika njegovega sodelovanja v dresdenski vstaji leta 1849. Shaw »dodaja svoj komentar k temu, kar so doslej [o Wagnerju] že napisali glasbeniki, ki niso revolucionarji, in revolucionarji, ki niso glasbeniki«.
Pomemben prispevek za slovensko glasbeno področje
Shawovemu prispevku sledi prevod spisa, o katerega avtorju lahko z gotovostjo trdimo, da je Richard Wagner nanj imel največji vpliv: Thomas Mann. Njegov spis Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja (1933) je nastal kot predelava slavnostnega govora ob petdesetletnici njegove smrti oziroma predhodne študije o Wagnerju, v kateri je med drugim zapisal: »Dejansko lahko ob ne zgolj površinskem, temveč strastnem in občudujočem pogledu rečemo – in ob tem tvegamo, da bomo napačno razumljeni –, da je Wagnerjeva umetnost z najvišjo močjo volje in inteligence monumentaliziran in na raven genialnosti povzdignjen diletantizem.
Že sama ideja o združitvi umetnostnih zvrsti ima v sebi nekaj diletantskega, in če teh zvrsti ne bi z vso silo podvrgel svojemu neizmernemu izraznemu geniju, bi tudi ostala na ravni diletantstva.«
Žal je spis nastal v času vzpona nacizma, času, ki ni bil naklonjen objavi tako polemičnih misli, zato je bil Mann zaradi odzivov nevednih posameznikov prisiljen zapustiti rodno Nemčijo. Mannovo besedilo, ki ga kljub močnemu vplivu skladatelja na avtorja prežema neprizanesljivost do Wagnerja, pa vendarle velja v očeh poznavalcev za doslej vsebinsko najtemeljitejšo in najprodornejšo analizo Wagnerjevega genija.
O Adornovem Poskusu o Wagnerju (1952) velja še posebej poudariti, da je to pomemben prispevek za slovensko glasbeno področje. Adornovo besedilo, ki tako kot Mannovo ni ravno prizanesljivo do Wagnerja, z različnih vidikov obravnava Wagnerjevo glasbeno umetnost ter vključuje tudi razlago njenih temeljnih gradnikov: posveča se gestiki, motiviki, barvi instrumentalnega in orkestrskega zvoka, glasbenodramskim elementom, mitološkim vsebinam idr. Monografijo smiselno dopolnjujeta krajši Mannov prispevek Richard Wagner in Nibelungov prstan (1938) ter Adornov komentar O knjigi, ki je sprožila toliko razprav (1964).
Monografija je opremljena z bogatim slikovnim gradivom in številnimi opombami, ki bodo v pomoč zlasti nestrokovnemu bralcu bodisi pri razlagi strokovnih terminov oziroma izvirnih poimenovanj bodisi kontekstualnih podatkov. Prevajalec je v opombe pod črto dodal tudi notne primere za vse glasbene fraze ali odlomke, obravnavane v besedilu. Teh dodatkov v izvirniku ni, tako da smo Slovenci dobili odlično dopolnjene prevode z veliko »dodano vrednostjo«. Vse to ne bogati le celotne monografije, temveč razkriva tudi prevajalčevo prizadevanje, da bi vsebino teh temeljnih kulturoloških spisov, na katere smo tako rekoč morali čakati desetletja, približal tudi širšemu občinstvu.
