Tiskane izdaje
Pisatelj Vladimir Nabokov je pripadal generaciji, ki je pisala pisma. Pisal jih je s stilom in strastjo. Njegovi dopisovalci so bili različni: prijatelji, znanci, uredniki, pisatelji. Najlepša pisma je pisal ženi Véri. Tista, ki so nastajala med letoma 1923 in 1977, so zbrana v knjigi Letters to Véra (Penguin Classics, prevod v angleščino Olga Voronina in Brian Boyd).
Rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov, najbolj znan po kontroverznem romanu Lolita, v katerem je govor o pedofilu Humbertu Humbertu in njegovi obsesivni strasti do dvanajstletne nimfete Lolite, je bil srečno poročen moški. Njegov zakon z Véro Nabokov z dekliškim priimkom Slonim je trajal kar dvainpetdeset let. Spoznala sta se na dobrodelnem plesu v Berlinu leta 1923, ko sta bila oba begunca pred revolucionarnim viharjem v Rusiji.
On je bil zelo lep mladenič iz aristokratske družine, poleg tega je počasi postajal znan kot pesnik, pisal je pod psevdonimom V. Sirin. Ona je bila bledopolta in modrooka mladenka, ki je prebrala vse njegove pesmi, objavljene po revijah, še preden ga je spoznala. O tem, kako se je pletla njuna zveza, ni znanega veliko, saj Véra o tem ni hotela govoriti, izjavila je celo, da se tega ne spomni.
Njuno emigrantsko življenje v Berlinu je bilo polno nelagodja. Mesto je bilo preplavljeno s štiristo tisoč ruskimi begunci, ki so zbežali pred Leninom in Stalinom. Njegov oče, liberalni ruski politik Vladimir Dimitrovič Nabokov, je bil žrtev atentata na političnem srečanju leta 1922. Po mnenju Trockega je bil »poškrobljen Anglež«, ki je ostro nasprotoval revoluciji. Dandizem Vladimirja Nabokova – zbiranje metuljev, strast do sira rocquefort in ananasa – je bil povezan z očetovo aristokratsko držo.
Ona je bila judovskega porekla, hči trgovca z lesom in založnika. Njuna poroka je bila rahlo nenavadna, saj se ruski aristokrati niso poročali z Judinjami, a v tem primeru njuni zvezi ni nihče nasprotoval. Poročila sta se leta 1925. Na začetku sta se težko preživljala. Prevajala sta, poučevala angleščino, Nabokov je poučeval tudi šah in tenis.
Ustvarila ga je ženska
Trenutek, ko se je Nabokov povezal z Véro, je bil ključen v njegovem življenju. Ni bila le njegova ljubica, bila je tudi njegova urednica, pomočnica, administratorka, arhivistka, šoferka, stenografka, celo njegova telesna stražarka s pištolo v žepu, ko je postal najbolj razvpiti ameriški pisatelj. Predvsem pa je že od prve sekunde verjela, da je genialen, in ga je v vseh pogledih podpirala. V svoji biografiji Véra: Mrs. Vladimir Nabokov Stacy Schiff trdi, da je bil Vladimir Nabokov v bistvu njena kreacija. Pa tudi, da je bila Véra zoprna in zmajevska pojava, ki je obvladovala svojega moža.
Če začetek njune zveze ni najbolj jasen, lahko veliko o nadaljevanju njune zveze sklepamo iz pisem, ki so bila nedavno objavljena v knjigi Letters to Véra. Objavljena so samo njegova pisma, njenih ni, ker so bila uničena. Iz zapisanega je razumeti, da je ona napisala precej manj pisem od njega, v primerjavi z njegovimi, ki so prave literarne umetnine, so bila njena veliko bolj skromna.
Pisma zajemajo obdobje dvainpetdesetih let, vendar jih je večina iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ko sta bila Vladimir in Véra ločena daljša časovna obdobja. On je po evropskih državah iskal založnike, prevajalce, akademske službodajalce in dovoljenja za bivanje ali hodil na bralne turneje, ona pa je bila v Berlinu, kjer je delala kot prevajalka. Ena izmed daljših ločitev se je zgodila leta 1926, ko je Véra z mamo odšla v sanatorij v Schwarzwald, da bi si opomogla od depresije in tesnobe. Žalosten Vladimir ji je med 2. junijem in 19. julijem tega leta poslal petdeset pisem (»Moja ljubica, verjetno sem edini ruski emigrant, ki svoji ženi vsak dan piše pisma«), ki zasedajo okoli sto strani knjige. Poročal ji je o vsem, kar se je dogajalo: kaj je jedel, kaj je pisal, kako je bil oblečen ... predvsem pa je tu mogoče najti impresionistične in detajlirane poglede na svet, ki ga je obdajal. Opisuje ga kot skoraj boleče lepega. Najbolj napeta so pisma iz leta 1937, ko je bil Vladimir v Parizu in je imel ljubezensko afero.
Ženski je bilo ime Irina Guadanini, bila je ruska emigrantka in pesnica. Véra je bila takrat v Pragi s taščo in sinkom Dimitrijem. Kaj je ona pisala njemu, lahko samo ugibamo, dejstvo pa je, da ji on odgovarja precej živčno in samoopravičujoče. Z Guadaninijevo sta, verjetno tudi zaradi Vérinega posredovanja, kmalu končala afero.
Leta 1939 je Nabokov odšel v London ter kasneje v Leeds in Sheffield. Ženi piše o svojem pestrem družabnem življenju ter novih poznanstvih, denimo o G. H. Wellsu in Mouri Budberg.
V zgodnjih štiridesetih je odšel Nabokov na turnejo v ZDA, kjer je predaval. Vero je pustil v Parizu z Dimitrijem. V tem času ji je napisal nekaj najbolj duhovitih pisem.
Od leta 1940 oziroma od naselitve v Ameriki, kjer je dobil službo kot predavatelj, je bil par le še redko ločen, zato je tudi pisem malo. V tem času se je Nabokov odločil, da bo zamenjal jezik. Postal je velik pisatelj tudi v angleščini. Leta 1961, po velikem uspehu Lolite, sta se Vladimir in Véra preselila v Švico, kjer sta živela razkošno, celo v najboljšem hotelu v Montreuxu. Tam sta tudi umrla – on leta 1977, ona pa leta 1991.
Oboževana, a nema prezenca
Pisma Véri so Vladimirjev »šov«. Ona je oboževana, a popolnoma nema prezenca. Pisma ga razkrivajo kot inteligentnega in duhovitega človeka, ki je ljubil vse vrste križank in ugank in se strastno zanimal za vse okoli sebe, pa naj bodo to človeški značaji, obleke ali mesta. Iz pisem je očitno, da je imel zelo ljubeč odnos z ženo in sinom in da je redko spuščal škorpijonje želo. V oči bode le to, da je kazal malo simpatij za vdovelo mater in sorojence. Največ neprijetnih občutkov mu zbuja brat Sergej, ki ni prikrival istospolne nagnjenosti niti ljubezni do kokaina.
Zanimivo je tudi, kako malo je cenil slavne pisatelje. André Gide je zanj grozni nesmisel, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega ne mara, prav tako ne Sigmunda Freuda. Pisatelji, ki jih je Nabokov najbolj občudoval, so bili Nikolaj Vasiljevič Gogolj, Mihail Jurjevič Lermontov, Aleksander Sergejevič Puškin. V zrelih letih se mu je zdela največja preizkušnja dejstvo, da je izgubljal Rusijo svojih prednikov.
Po zadnji knjigi Nabokova, The Original of Laura, ki sta jo izdala Véra in Dimitrij po pisateljevi smrti, kljub temu da je zahteval, naj sežgeta rokopis, je ostal slab priokus. Zbirka pisem, ki jih je Nabokov pisal ženi, pa spet utrjuje njegov sloves proznega virtuoza. Če pisma ne bi bila vrhunska literatura, verjetno ne bi bila objavljena v zbirki Penguin Classics.
