Tiskane izdaje
Gaja Kos
Mumini: Junaki z okroglimi smrčki in s cofastimi repki, vedno pripravljeni na odkrivanje novega. V slovenščini jih lahko srečamo v več duhovitih ilustriranih knjigah (npr. Čarodejev klobuk, Zima v Mumindolu, Nevidni otrok in druge zgodbe), v slikanicah in tudi v štirih imenitnih stripih. Meni tako ljubi, da jih nimam le v knjigah, pač pa tudi na kozarcu, skodelici in še kje.
Medved Pu: Kosmatinec, ki ga enostavno moraš imeti rad. Simpatičen bučman, ki zna pribrundati nasmeh na obraz še tako čemernega bralca. Hlača po knjigah Medved Pu in Hiša na Pujevem oglu, v katerih ne manjka besednih iger in humorja. Če niste vedeli, obstaja celo v latinščini!
Zmaj Direndaj: Morda se bo slišalo neverjetno, ampak je čista resnica – še zdaj, skoraj vedno, ko jem lubenico, dobimo pred oči ilustracijo Jelke Reichman iz prikupne knjige Zmaj Direndaj, na kateri zmajček stoji na mostu, grizlja lubenico in peške pljuva v reko. Kar z drugimi besedami pomeni, da me Kovičev junak spremlja vsako poletje že več desetletij!
Pika Nogavička: Nabrita, iznajdljiva, neustrašna, jezik ji teče kot namazan, pozna način, da ostaneš večno mlad, pa še opico in konja ima. V njeni družbi oziroma ob duhoviti in napeti knjigi, ki nosi naslov po njej, beseda dolgčas kratkomalo ne obstaja.
Mary Poppins: Legendarna varuška, na kateri ni niti ena stvar navadna, začenši s torbo ali njenim načinom vzpenjanja po stopnicah. Kot da že to ni dovolj, ima še kopico prav tako ali še bolj nenavadnih znancev. Osupljivo Mary Poppins iz istoimenske navihane knjige, polne odbitih domislic, bi si za varuško gotovo želel marsikateri bralec.
Tilka Jamnik
Lupinica: Junakinja iz zgodbe Vere Albreht z ilustracijami Mikija Mustra. Zgodba je kot podlistek izhajala v tedanjem dnevniku Poročevalcu in mama mi jo je brala v nadaljevanjih, vsak dan, ko je poštar prinesel časopis. Odprla sem na strani z Lupinico, mama pa se je nagnila nad časopis ... in potopila sem se v dogodivščine male Lupinice in v mamino glasno branje. Nepozabno doživetje, ki ga nosim v sebi kot nekaj najbolj dragocenega, izjmeno izkušnjo, iz katere je zagotovo vzklila moja ljubezen do literature in branja.
Rdeča kapica: Mojima otrokoma sem največ pripovedovala to pravljico. Tedaj sem že bila zaposlena kot mladinska knjižničarka in pravljičarka v Pionirski kniižnici v Ljubljani; vsak dan sem jima veliko brala, iz knjižnice sem jima prinašala vedno nove slikanice in jih brala vedno znova, veliko sem jima brala v nadaljevanjih in si tudi izmišljala zgodbe, skupaj smo si jih izmišljali. Toda vsak večer smo kar nekaj let zaključili naše uro in več dolgo bralno druženje s tem, da sem jima povedala Rdečo kapico. Vedno z istimi besedami.
Vid: Otrokom v knjižnici, na pravljičanih urah, sem pogosto povedala pravljico Ele Peroci z naslovom Pravljice žive v velikem starem mestu. V nji se deček Vid, ki mu ni nikoli dovolj pravljic, odpravi v staro mesto, kjer v hišah bivajo književni junaki ... To pravljico sem uporabljala zato, da so otroci po opisu zunanjosti hišic ugibali, kateri junaki živijo v njih. Kot nekakšne književne uganke torej. V različici, ki je izšla kot stota knjižica v zbirki Čebelica, z naslovom Čebelice, pa sem jo pripovedovala poredvsem vzgojiteljem. V tej različici se namreč začne s tem, da govori o čebelicah z malo začetnico, ki prinašajo med, in o Čebelicah z veliko začetnico, ki z vsako knjižico prinašajo zgodbe, pravljice idr., ki so za našo dušo sladke kot med.
Pika Nogavička: Zelo mi je ljuba, ker je izvirna, radoživa, pogumna, posebna ... pač, najmočnejša deklica na svetu, navihana raziskovalka, ki ne želi odrasti, saj misli, da je svet odraslih dolgočasen. Ker je radovedna, sem jo »prosila«, da mi pomaga majhnim otrokom in njihovim vzgojiteljem predstaviti knjižnico v moji slikanici Pika v knjižnici, ki jo je ilustriral Peter Škerl. (DZS, 2004).
Ostržek: Na podoben način kot z Rdečo kapico sem predstavila z Ostržkom pomen branja in Bralno značko v slikanici Ostržek bere za bralno značko, prav tako z ilustracijami Petra Škerla (DZS 2006 in prenovljena izdaja Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS, 2015). Ostržek se je – po celi vrsti dogodivščin – iz lesene lutke spremenil v pravega dečka, ker je postal marljiv, skrbel je za bolnega očeta, hodil v šolo, se pridno učil ... in bral! Ostržek mi je ljub predvsem zaradi sporočila, da se kot človek uresničuješ (tudi prav) z branjem!
Milena Mileva Blažić
bžraumps: Lik iz knjige Borisa A. Novaka Blabla (1991). Gre za izvirno pojmovanje človeka in »člopice«, netradicionalno in subvezivno, ki spodbuja mlade k razmišljanju in pluranosti pogledov.
nebomska deklica: Lik iz knjige Nebomske pesmi Barbare Gregorič Gorenc (1994). Gre za novo pojmovanje dekliškega lika, ki ni tradicionalno ubogljiva, ki se ne uči s poslušanjem in poslušnostjo, ki ni le objekt, ampak nakazuje upor, subjektivizacijo in je zgled, da deklice niso »princeske« in »zvezdice zaspanke«, ampak imajo dolžnost in pravico tudi reči NE.
premraženo sonce: Lik iz knjige Svetlane Makarovič Vrtirepov koledar (1977). To je tenkočutna Svetlanina pravljica, ki kaže na ekološko tematiko in planetarno perspektivno. Kot že velikokrat, je tudi to pot Svetlana pokazala svoje vizionarske sposobnosti.
Torklja Triborklja: Malo znan in unikaten literarni lik iz knjige Josipa Vandota Pri Torklji Triborklji (1936). Je edina literarna čarovnica s tremi obrazi (bel, črn, kamnit). Je brez primerjave v svetovni mladinski književnosti, izum Josipa Vandota, ki se sicer navezuje na lik Jage Babe in Pehte. Če gledaš na svet okoli sebe pesimistično, vidiš njen črn obraz, če imaš kamen namesto srca vidiš njen kamnit obraz in če si dobrega srca, vidiš Torkljin bel obraz. Tukaj imamo Lacanovo in Žižkovo zrcaljenje. Fascinanten lik.
vošibki: Lik iz knjige Andreja Rozmana Roze Koračnica (1991). Andrej Rozman Roza je izviren mladinski avtor, piše za dvojnega naslovnika in je ustvarjalen. Izumil je veliko literarnih likov, v pesmi z naslovom Koračnica je napisal: »Vojaki in vošibki / korenjakajo.« Odlično je napovedal čas Straha in poguma, dveh plati kovancev vo-jakov in vo-šibkih. Njegova literatura je literatura socialnega upora, ravno tako Svetlanina, ker uveljavljata pluralizem perspektiv na svet in razvijata kritičnost, ne pa submisivnost.
