Tiskane izdaje
Žirija v sestavi red. prof. dr. Dragica Haramija, predsednica, in članici doc. Alenka Sottler, spec., in Kristina Picco, prof., je izmed 30 slikanic, ki jih je poslalo na razpis za nagrado 11 založb (dela so izšla med 31. 7. 2014 in 15. 9. 2015), izbrala pet nominiranih del. Poleg Maje Kastelic so nominirali še knjigo Kraca Lile Prap (MK, 2015), Andrej Nespanec Barbare Simoniti in Petra Škerla (MK, 2014), Domače naloge Petra Svetine in Damijana Stepančiča (MK, 2014) ter Rokavička Hane Stupica (MK, 2014).
Nekaj najpomembnejšega in prelomnega v njeni karieri je bilo priznanje Hinka Smrekarja za ilustracijo (iz kasneje izdane slikanice Deček in hiša), ki ga je prejela leta 2012, meni umetnica, ki živi in ustvarja v Trebnjem. Ukvarjala se je tako s slikarstvom kot z umetnostno teorijo, a pred nekaj leti le ugotovila, da je ilustracija področje, ki je izjemno živo in lahko s svojo interdisciplinarnostjo, sporočilnostjo, dostopnostjo in likovno kakovostjo bistveno požlahtni vizualno izkušnjo vseh generacij.
Kako zelo rada ima risanje, je ugotovila med obiskovanjem gimnazije v Želimljah, ko je začela v dijaškem domu portretirati sostanovalke. Vpisala se je na Akademijo za likovno umetnost. Po študiju si je nekako priznala, da v slikarstvu ne občuti tistega pravega žara. Po tihem jo je ves čas vleklo k ilustraciji, a do te zvrsti je čutila veliko strahospoštovanje, zato je odločitev, da končno vstopi v svet ilustracije tlela tako dolgo. Med študijem in po njem je delala kot restavratorka, za magistrski študij pa izbrala filozofijo in teorijo vizualne kulture.
Njena odločitev, da se posveti ilustriranju, je bila prava. Prepričala je tudi mednarodno javnost. Založnike na letošnjem Bolonjskem sejmu je njena avtorska slikanica Deček in hiša tako navdušila, da je takoj dobila nekaj ponudb evropskih založb. Njena ilustracija je bila uvrščena med nekaj deset najboljših ilustracij, zbranih v sejemskem katalogu, kar je doživelo le nekaj slovenskih ilustratorjev. Slikanica je bila slovenski paradni konj tudi na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu.
Kako, kdaj je začela slikanica nastajati? Ko je želela leta 2012 sodelovati na bienalu ilustracij, se je začela spraševati, kaj naj pošlje. »Če si ilustrator, delaš, imaš projekte, jaz pa nisem imela nič takega. Potem sem si rekla, prav, bom pa sama. O tekstu nisem razmišljala, čeprav takrat še nisem vedela, da bo to 'silent book' (brezbesedna knjiga), ki so danes v svetu zelo popularne. Naredila sem ilustracije, prostora za tekst sploh nisem pustila in se je začelo ...«
Sledilo je veliko srečanj in pogovorov na Mladinski knjigi, naredila je scenarij, ki je moral biti konsistenten. »Vse se je moralo ujemati, struktura je morala biti trdna in dejansko smo projekt nenehno spreminjali in dopolnjevali, da bi bilo čim manj nasprotujočih si elementov.« Rdeča nit je preprosta: prikupen fantek, ki pride z (Andersenove!) ulice – tam najde porisan listek, zmečkan v avionček – v staro hišo, se odpravi po stopnicah proti svetlobi, da bi našel avtorja njegovega avtorja.
»Fantek torej samo hodi, kot v risanki, stvari okrog njega pa se spreminjajo. Ko sem delala prizore na ulici, sem razmišljala o adventnih koledarčkih, kjer se za vsakim novim okencem, ki ga odpreš, skriva nekaj novega. S tem sem skušala razbiti linearnost in pritegniti gledalce/bralce, da listajo naprej.« Tako je naredila glavni prizor, nato pa »vezla« naprej, dodajala je vedno nove predmete, slikala je svoje življenje. »Zaključek je bil sprva drugačen,« je povedala, »ni bilo še punčke, ki jo deček kasneje sreča na vrhu, poleg tega deček ni smel plezati po strehi, kot sem si sprva zamislila, ker tega otroci ne smejo.«
Slikanica je nastajala spontano. V nadstropjih je bilo še veliko prostora, ki ga je počasi zapolnila s predmeti, ki jo obkrožajo in so ji ljubi. Radi imate tudi miške, smo jo vprašali, saj iz prostora v prostor spremlja tudi mišji par. »Ja, imam. Ravno včeraj sem eno videla, ko sem bila na sprehodu. Saj ne, da bi bila navdušena, če bi mi miška tekala pod posteljo, ampak so pa prisrčne.«
Dolgo je iskala primerno tehniko za slike, nato se je odločila za akvar, ki ji je omogočal, da je s posebnim postopkom dobila končni rezultat, ki ga je želela – podobo stare fotografije. »Ta tehnika je bila najbolj blizu razvijanju fotografij v temnici. Posebni papir mi je dopuščal, da sem lahko nanašala veliko plasti in so se na koncu izluščile podobe. Dodajala sem temine, da je ostala svetloba, na koncu pa še barve. Hotela sem ustvariti nostalgijo,« je razložila.
Zdaj že nekaj časa ilustrira tudi pesmi in besedila drugih, čemur pravi »umetniški fitnes«. »Vsak dan je treba vaditi, da ne padeš iz ritma ...,« še doda in pove, da bi najraje delala svoje, avtorske slikanice. In tudi že snuje novo – njen naslov bo Obisk.
