Nagrada Prešernovega sklada: Cvetka Lipuš, pesnica

»Naslov zbirke Kaj smo, ko smo povzame vse pesmi v njej, razpon med vsakdanjim in med srhljivo, a obenem skrivnostno, minljivostjo. Skušala sem ujeti, izraziti ta hip, trenutek, ko se nam zaustavi korak, ker se hočeš nočeš ovemo, da je naše bivanje samo nanosekunda na uri kozmosa,« pravi pesnica Cvetka Lipuš. Za omenjeno­ pesniško zbirko, njeno sedmo po vrsti (izšla je lani pri založbi Beletrina), si je zaslužila nagrado Prešernovega­ sklada.

Pesnico zaznamuje predvsem multikulturnost. Rodila se je leta 1966 v Železni Kapli na Koroškem, v družini pisatelja Florjana Lipuša. Študij in delo sta jo nesla najprej v Celovec in na Dunaj, potem pa je petnajst let preživela v Pittsburgu v ZDA. Na Univerzi v Celovcu je doštudirala primerjalno književnost in slavistiko, na Univerzi v Pittsburghu pa še bibliotekarstvo in informacijske vede. Danes spet živi in ustvarja v Avstriji, v Salzburgu. Vrnitev iz ZDA na staro celino ni brez pomena pri nastanku njene nove pesniške zbirke.

Takole pojasnjuje: »Prejšnje štiri zbirke so nastale v času mojega bivanja v ZDA, zbirko Kaj smo, ko smo pa sem napisala po preselitvi v Evropo, v času tranzicije, ko se preverjajo dosedanja izhodišča, gledanja in prizadevanja. Kulturne, geografske in jezikovne spremembe zahtevajo in omogočajo, da se odpreš novemu okolju in istočasno potoneš vase, se ukvarjaš z vprašanji, ki se jim pravzaprav raje izogibamo: kako umestiti svojo osebno zgodbo v širšo povest, kako povedati, da si del neke zgodbe, ki te presega?«

Cvetka Lipuš je prvič opozorila nase leta 1988 s prvencem Pragovi dneva. Že v tej zbirki je izpostavila intimna bivanjska vprašanja in jim dala prednost pred socialnimi in zgodovinskimi temami. Sledile so še ena zbirka Pragovi dneva (1989), Doba temnjenja (1993), Geografija bližine (2000), Spregatev milosti (2003), Obleganje sreče (2008) – za to zbirko je bila nominirana za Veronikino nagrado –, Pojdimo vezat kosti (2010) in Kaj smo, ko smo (2015). Njeno poezijo so označevali za artikulirano, brezkompromisno in svetovljansko, njen pesniški glas pa kot suveren in izviren.

V zbirki Kaj smo, ko smo pesnica tematizira telo. Njena poezija »se bere kot dramatičen telesni performans, ki mu je 'jezik pretesen', zato neprestano sili ven iz govorice,­ v 'vzplamtelo kožno tkanino', v 'hišo telesa', ki je 'v plamenih'«, je v spremni besedi zapisal Vid Sagadin. Velja poudariti, da je to dostopna, berljiva poezija, oplemenitena s humorjem.

Zbirka je bila zelo opažena, recenzenti so objavili kar nekaj zapisov. Nada Breznik je v oddaji S knjižnega trga povedala: »Pesnica odkrito, a z distanco, opremljeno s prijazno ironijo, razkriva skrite kotičke zavesti, nagibov in vzgibov,­ stvarnih dogodkov, nočnih predstav in mor, prividov in sanj, vsega, kar smo, ko smo naseljeni v svojem edinem stalnem bivališču – telesu.«

Gabriela Babnik je v Delovih Književnih listih zapisala, da se »nove pesniške zbirke Cvetke Lipuš Kaj smo, ko smo držijo posebna resnost, ostrina, predvsem pa obvladanost. Komentarji o zunanjem svetu so prisotni, čeprav nimajo središčne vloge; bolj gre za pesničin intimni boj, podan na način izrazito izbrušene dramaturgije pesmi, ki so pisane z epskim zamahom.« »S potopitvijo v verze se začne potovanje, ki ne pelje nikamor drugam kot v smrt,« pa beremo v recenziji Veronike Šoster v Pogledih.