Tiskane izdaje
Nocoj bo ženski odbor slovenskega centra Pen četrtič podelil nagrado mira za izjemne dosežke na področju književnosti in za osebnostno držo v prizadevanjih za sožitje med slovenskimi književniki in književnicami. Tokrat jo bosta dobili ustvarjalki Silvana Paletti in Svetlana Slapšak.
V biografiji antropologinje in ene največjih strokovnjakinj za antiko pri nas Svetlane Slapšak je zapisano, da se je rodila leta 1948 v Beogradu, študirala in doktorirala je na tamkajšnji Filološki fakulteti. Presenetljiva je širina njenega delovanja, njena erudicija, ceniti pa velja tudi njeno angažiranost in brezkompromisno držo, saj je vedno nasproti vsem režimom in ideologijam zagovarjala humanistično misel.
V jugoslovanskih časih so ji večkrat odvzeli potni list, prisluškovala ji je tajna policija, med zasliševanji je bila podvržena fizičnemu nasilju. Kot predsednica odbora za svobodo govora pri Srbskem društvu pisateljev je med letoma 1986 in 1989 sestavila in objavila več kot petdeset peticij za osvoboditev političnih zapornikov. Z možem je leta 1983 v Ljubljani pripravila peticijo proti smrtni kazni, leta 1991 pa akcijo Molk ubija, spregovorimo za mir.
Med balkanskimi vojnami je bila z gibanjem 1000 žensk za mir nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Sodelovala je v akcijah za begunce v Sloveniji, številni intelektualci najdejo zatočišče v stanovanju Slapšakov v Ljubljani.
Predavala je na številnih univerzah po svetu, pri nas bila profesorica za antropologijo antičnega sveta, študije spola in balkanologijo na Institutum Studiorum Humanitatis ter dekanka te institucije. Izdala je več kot petdeset knjig ter napisala številne znanstvene študije in eseje. Je direktorica Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš v Ljubljani.
Letos je izdala knjigo Kuhinja z razgledom, v kateri je sedemdeset antropoloških esejev o različnih sestavinah človekove vsakodnevne prehrane. Bila je tudi nominirana za žensko leta revije Zarja.
Kulturna ambasadorka Rezije
Silvano Paletti med drugim imenujejo »rezijanski slavček«, »eden zadnjih biserov rezijanske doline«, »kulturna ambasadorka Rezije« in podobno. Pesni v dialektu, ki ga govori še približno tisoč ljudi. Ne piše samo pesmi, temveč tudi pravljice in pripovedke, ter že vrsto let raziskuje in prevaja rezijansko ljudsko izročilo.
Rojena je bila v eni od vasi pod Kaninom, na Ravanci, leta 1947. Mama jo je naučila rezijansko, slovensko se je naučila pozneje. Maturirala je na srednji zdravstveni šoli v Vidmu, delala v bolnišnici, zdaj je upokojena.
Njeno literarno pot je spodbudil potres leta 1976. »Morda mi je stresel glavo, ne vem. Videla sem, kako se rušijo zidovi, kako umirajo ljudje, videla sem, da lahko v nekaj sekundah vse gre. To me je spodbudilo, da sem začela drugače razmišljati o stvareh, se spominjati, in da sem to spravila na papir,« je povedala za Delo.
Stvari, ki jih je napisala, je poslala etnologu Milku Matičetovemu. »Njemu sem pošiljala tekste in on me je naučil, kako zapisati stvari po rezijansko. Znam pisati v italijanščini, vendar italijanščina nima enakih glasov in črk kot slovenščina, zato sem se tega morala priučiti,« je povedala.
Ob izidu pesniškega prvenca Silvane Paletti leta 2002 so v ZRC SAZU zapisali, da je pesniška zbirka Rozajanski serčni romonenj vzklila sredi rožnih in sončnih dolin pod goro Kanin, pesmi pa so zrasle iz trde rezijanske zemlje. Leta 2009 je v trijezični brošuri Rezija naša z Renatom Quaglio objavila nekaj pesmi in leta 2010 je pri slovenskem Penu izšla trijezična knjiga Poezija iz Rezije/Poetry from Val Resia/Poesie de Val Resia.
Leta 2014 je v sodelovanju z multimedijsko umetnico Zvonko T. Simčič izdala zgoščenko Mali rug/Glas neba. »Silvanino pesemsko vesolje je zdravo, čvrsto, nravno in na neki način tudi sveto. Sledi premikom narave, kalitvi, zorenju, cvetenju in odmiranju, vrtljajem zemlje, dihu planeta in človeka v njem,« je o plošči napisala Katarina Juvančič v Odzvenu. In potem še, da je »njena na videz preprosta poezija inkarnacija narave, svetlobe, ljubezni. Lahko bi rekli, da je organska, izčiščena civilizacijskih toksinov, čeprav jim je melodije Silvana beležila na mobitel ...«
Ker je v bolnišnici pogosto delala ponoči, je postala nočna ptica. »Pišem ponoči, ker ne morem spati. Ampak ne samo zato. Tudi zato, ker je ponoči svet drugačen. Je tišina, pojavljajo se ideje,« je povedala Silvana Paletti.
Na vprašanje, ali pripravlja kako novo knjigo, je povedala: »Imam kar veliko osnutkov, zapiskov in podobnega, tako pesmi kot pravljic, zgodb, tudi komičnih zgodb. Vendar pišem na roke in zdaj bi bilo treba to prepisati. Počasi bom že kaj pripravila.«
