Tiskane izdaje
Oboževalci Harukija Murakamija že spominjajo na sekto. V času, ki so ga poimenovali »Nobelov teden«, so obiskovali knjigarne, posvečene njegovi ustvarjalnosti, se zbirali v tišini in zadrževali dihanje. Več kot desetletje namreč vsako leto čakajo na to, katero ime bodo na dan razglasitve prebrali v Stockholmu. V upanju, da bodo končno slišali: »Mu-ra-ka-mi.«
Ko je danes pred belimi vrati z zlato obrobo Sarah Danius iz Švedske akademije prebrala ime Kazua Ishigura, so bili Japonci rahlo zmedeni. Vsi, ki so prebrali njegov roman iz leta 1989 Ostanki dneva, dobro vedo, zakaj. Pisatelj, ki je tako očitno Japonec, je napisal delo, ki je do popolnosti angleško.
Japonec, ki to ni, je kljub temu japonske gore list, in ko nekdo, ki dobro pozna japonsko kulturo, bere njegova dela, bo celo v »Ostankih dneva« prepoznal tisti tipični »občutek za stvari«, samurajski moralni kodeks, poimenovan »bušido«, in celo antropološko zasnovo »kulture sramu«, v čemer se japonski bralci zagotovo počutijo kot doma.
Ostanki Japonske
Ishiguro je bil rojen v Nagasakiju. S starši je prišel v Veliko Britanijo, ko je imel pet let. Čeprav se je izobraževal v angleških šolah in piše izključno v angleškem jeziku (ker mu ni uspelo dovolj dobro obvladati japonskih pismenk), s starši še vedno govori v japonščini, resda, kot priznava, s veliko besedami, izposojenimi iz angleškega jezika, pa vendar z vsemi tistimi konotacijami, ki pravzaprav pomenijo kulturo komunikacije, vsaj deloma pa tudi strukturo zavesti.
Vse to je japonskega komparativista Hitošija Ošimo pripravilo do tega, da napiše esej z naslovom Ostanki Japonske pri Kazuu Ishiguru in se potrudi do potankosti raziskati vse vplive, ki jih ima na njegovo ustvarjalnost država, v kateri je bil rojen.
Čeprav jim zagotovo še kako godi dejstvo, da bodo Japonsko pogosto omenjali v zvezi z letošnjim Nobelovim nagrajencem, so Japonci kljub vsemu upali, da bo Sarah Danius prebrala ime njihovega najljubšega pisatelja. A po mnenju Hoseja Hirata, profesorja japonske književnosti na Univerzi Tufs, je najmočnejši argument proti dodelitvi Nobelove nagrade Murakamiju prav njegova priljubljenost. »Njegova dela se fenomenalno prodajajo. Kot Harry Potter,« pravi, prepričan, da je za Nobelov komite prav to glavna ovira, da bi to prestižno nagrado izročili takšnemu pisatelju.
Japonski oboževalci Murakamija bodo kljub vsemu še naprej čakali. Pred nekaj leti se zdelo, da se tudi sam zaveda nenavadnega dejstva, da tako kot je Ishiguro Japonec, ki to ni, tudi Murakami ni več Japonec, čeprav piše v japonščini in živi v okolici Tokia. »Sem odpadnik japonskega književnega sveta,« je pred dvema letoma dejal v enem od intervjujev. »Imam svoje bralstvo, a pisatelji in kritiki – mnogi od njih me ne marajo … Po svoje sem grdi raček in nikakor se ne spremenim v laboda,« je izjavil.
Berejo ga po vsem svetu
Razlog, zaradi katerega številni književni kritiki izven Japonske menijo, da prav Murakamiju pripada Nobelova lovorika, je v tem, da je on eden tistih pisateljev, čigar dela se berejo po vsem svetu. Nejaponski Japonec, bi lahko rekli.
Ko so ga novinarji ob neki priložnosti vprašali, kaj misli, koliko ljudi ga pravzaprav prebira z resnostjo in predanostjo, je Haruki Murakami dejal, da je prepričan, da to počne pet odstotkov človeštva. »Tudi, ko je na televiziji dober šov ali prenos svetovnega nogometnega prvenstva, bo teh pet odstotkov še naprej navdušeno bralo. In če bi v določeni družbi prepovedali knjige, bi ti ljudje pobegnili v gozdove in se vse knjige naučili na pamet. Zato se zanašam na njihov obstoj.«
Na podoben način je Murakami pojasnil, kako izbira pisatelje, ki jih ima rad: po predanosti pisanju. Eden njegovih priljubljenih pisateljev je prav Kazuo Ishiguro. »Ko ne piše, potuje povsod po svetu, a ko piše, se nikamor ne premakne,« je dejal o njem. »Mislim, da je predan pisanju.«
