Najem Wali: Iz eksila vidiš več kot iz Bagdada

Iraški pisatelj, avtor kultnega romana Bagdad Marlboro, o eksploziji ustvarjanja v Iraku.

sre, 04.11.2015, 20:00
Po padcu Sadamovega režima

Wali: "Uradno nimamo več cenzure, zagotovljena je svoboda izražanja, v risu literarnega pa je nespregledljiva eksplozija romanov, zdaj jih na leto izide po tristo in več. Saj niso vsi fantastično dobri, seveda ne, a najdete res dobre knjige. Prav tako doživljata razcvet gledališče in filmska produkcija. Po letu 2003 se je pojavilo res precej talentiranih avtorjev."

Med udeleženci letošnjih Evropskih dnevov literature v Spitzu na Donavi je bil tudi iraški­ pisatelj Najem Wali. Begunec, ki v gladki nemščini na pamet deklamira Schillerja, je pred tremi desetletji prišel v Nemčijo s tristo dolarji in tremi knjigami.

Leta 1956 v Amari rojeni pisatelj je na bagdadski univerzi diplomiral iz nemške književnosti. Po polletnem zaporu in dezertaciji iz iraške vojske je pribežal v Nemčijo,­ v Hamburgu magistriral in se naselil v Berlinu. Njegova romana Potovanje v Tel al Lahm in Bagdad Marlboro sta takoj po izidu postala mednarodni uspešnici. Wali piše za vplivni arabski časnik Al Hajat, redno objavlja tudi v časnikih Süddeutsche Zeitung, Neue Zürcher Zeitung in Die Zeit. Marca je na Dunaju prejel nagrado Bruna Krei­skyja za najboljšo politično knjigo lanskega leta.

Gospod Wali, kaj menite o vlogi pisatelja v času krize? Se mora jasno opredeljevati, biti političen ali pač – pogledujoč s svojega slonokoščenega stolpa – ironičen, sarkastičen?

Pisati mora. Le to. Pisati mora. Pisati mora dobro, vse drugo pride samo po sebi. Če ga vleče v angažiranost, naj to počne zunaj okvira svojega osnovnega početja, pisanja. Kritičen je lahko in mora biti zunaj teksta. Tu ni velike znanosti: kot pisatelj moraš ves čas izbirati najboljše zgodbe, najboljše teme in jih ubesediti na najboljši mogoč način. Le tako lahko dosežeš največ bralcev. Seveda je največ odvisno od tega, kaj pripoveduješ, ob tem misliti na zunajliterarne teme nima smisla.

Pred časom ste o patriotizmu migrantov povedali, da učinkuje kot nekakšna droga. Kaj ste mislili s tem?

Nisem govoril o pisateljih, ampak o dojemanju politike nasploh. Patriotizem nikakor ni pisateljevo breme ali naloga, o tem naj razpravljajo drugi, politiki, vojska, pisatelju pritiče duh kozmopolitizma. Če pišete zgodbo, ki se dogaja v Afganistanu ali Latinski Ameriki, vas zanima zgolj univerzalnost pripovedovanega, univerzalnost, ki jo lahko izrišete na podlagi zgodb tamkajšnjega slehernika. Patriotizem? V našem času je patriotizem droga v smislu, da so vse vojne, ki smo jim priča, naj si bodi na Bližnjem Vzhodu, v Afriki, Aziji, kjerkoli, spočete v imenu patriotizma, ki ga zato imenujem droga. Velja tudi za pretekle in tiste, ki še ­pridejo.

Osem od vaših knjig je dosegljivih­ v nemščini. V katerem jeziku pišete?

Pišem v arabščini, lahko bi celo rekel, da v eksilu načrtno vztrajam pri arabščini: ko sem prišel v Nemčijo, sem imel neizbrisen občutek, da mi je bilo vse ukradeno, domovina, družina, poklic, vse. V Nemčijo sem prišel s tremi knjigami in tristotimi dolarji v žepu, to je bilo vse, kar sem imel, pa sem vendar prišel iz takrat precej bogate dežele. Edino, kar sem imel, je bil moj jezik, in zato sem si rekel, da ga moram obdržati, ga narediti še lepšega, kot je že bil.

Moj literarni jezik se je že v Iraku razlikoval od jezika drugih sodobnih avtorjev, ne zaradi vpliva nemščine, angleščine in španščine,­ v katerih berem knjige, ampak zaradi posebne ljubezni do njega. V Nemčiji sem najprej napisal roman o vojnih travmah. Mesece sem potreboval, da sem začel zapirati vrata; ne zato, da bi skozi odprta vrata lahko pobegnil, ampak ker so me zaprta vrata spominjala na Sadamove zasliševalnice.

Kako komentirate pričakovanja, da naj migrantski pisatelji, če naj opozorijo nase, pišejo zgolj o migrantskih temah?

Res je, da jih veliko ali večina piše le o tem. Razen mene! Šalo na stran: mislim si, da se k migrantskim temam migrantski pisatelji, vsaj tisti, ki so mladi odšli v tujino, zatekajo zaradi travm. Tu je tudi vpliv družine: odraščanje v družinah, v katerih vsi, od očeta, prek matere, do deda, nenehno govorijo o domovini, ima posledice. Poznam pisatelje, ki so se rodili že v Evropi, a pišejo zgodbe o svojih dedih, babicah, o njihovi domovini. Ta tematika jih tako rekoč fascinira, očarani so od zgodb preteklosti, ujetniki svojega otroštva so. Jaz sem prišel v Nemčijo pri triindvajsetih in zgodb o izgnanstvu oziroma begunstvu nisem pisal in ne pišem. Morda še pride čas zanje.

Tisti, ki je v eksilu, ste povedali v razpravi na letošnjih Evropskih­ dnevih literature, vidi svojo ­domovino natančneje.

Točno tako. Obstaja anekdota o francoskem liriku, ki je vsak dan sedel v slonokoščenem stolpu. Ko so ga vprašali, zakaj biva tam, kjer mu ni všeč, je odgovoril, da je stolp edini kraj, od koder se stolpa ne vidi. Če bi bil jaz v Iraku, najbrž tudi ne bi zmogel videti vseh detajlov, ki jih v iraški družbi vidim od daleč, iz Nemčije. Oddaljenost te osvobodi rutinskega dojemanja stvari, odreši te pritiska tradicije, značilne za družbo, iz katere izhajaš, odmakne te od tabujev, ki veljajo v njej. Na tak način vidiš več.

Spominjam se, v eksilu v Nemčiji­ sem odkril, da znam kuhati, vabil sem k sebi prijatelje in jim kuhal, pa čeprav se v Iraku skoraj nikdar nisem približal štedilniku, tam je kuhala mama. Oddaljenost od doma ti da taka drobna spoznanja, a tudi veliko drugačnih, pomembnejših: domovino in prijatelje preprosto zmoreš videti v drugi luči.

Kakšno je stanje v Iraku zdaj? Prebral sem, da ne mine leto, ko ne bi potovali po državi.

Položaj je strašen, nagrmadilo se je veliko problemov. Zadnji dve, tri leta vzbuja skrb vznik Islamske države (IS), morda še večji problem je korupcija, ki se je zažrla v vse plasti družbe. Korupcija je botra terorizmu. Zdajšnja situacija je žalostna in temna, še zmeraj je veliko hipokrizije, svoje sta naredili vojna in gospodarska kriza, ki je bila njena posledica, vojne so drage, veste, negativno vplivajo tudi cene nafte, ki so strmo padle. Kolikor sem slišal, bodo v javni upravi novembra izplačali le polovične plače. Pred dnevi sem po telefonu poklical sestro, ki je v Iraku učiteljica, in povedala mi je, da bosta ona in mož že zdržala, otroci pa se bodo teže sprijaznili z dejstvom, da je na primer denarja za elektronske igračke nenadoma precej manj.

Mislim si, da lahko država – po tistem, kar vem – bankrotira v pol leta. Vidim pa tudi entuziazem pri mladih, hočejo živeti in ustvarjati tam, doma, ne mika jih v tujino, raje vsak teden prirejajo demonstracije proti korupciji v državi. To mi daje upanje. Ko sem lani obiskal Bagdad, se mi je izpolnila dolgoletna želja – nastopil sem na literarnem večeru. Doma! Na ulici Al Mutanabi, kjer so bile stoletja knjigarne in kavarne, kamor so zahajali pisatelji in drugi intelektualci, sem bral iz romana Bagdad Marlboro in prišlo me je poslušat okrog petsto navdušenih mladih ljudi, mnogi so se morali prebiti čez več cestnih blokad, kjer preverjanje traja dolgo. Res, nekaj se spreminja v Iraku in to me veseli.

Prijavi sovražni govor