Največji izum sapiensa so izmišljarije

Izraelski profesor zgodovine­ Yuval Noah Harari razburja­ svetovno javnost z delom ­Sapiens: kratka zgodovina človeštva. Ob izidu slovenskega­ prevoda pri Mladinski knjigi­ je imel avtor v Ljubljani tudi predavanje.

Je Hararijev Sapiens (prevod Polona Mertelj) katekizem nove generacije antropologov in zgodovinarjev, sociologov, politologov, kulturologov in še koga? Ne, Sapiens je daleč od tega, ponuja pa niz drznih razlag in osupljivo preprostih pogledov, ki jih mnogi nismo (u)videli, čeprav smo jih ves čas imeli pred nosom.

Ugotavlja, da je največja pogruntavščina Homo sapiensa sposobnost izmišljanja zgodb in zgodbic – ustvarjanje izmišljarij. Take izmišljarije so država, narod, denar, religija in podobne nerealne utvare, ki jih v biološki realnosti ni, obstajajo le v naših glavah.

Vendar so nam te neresničnosti, ki jih ne gre vedno zamenjevati z lažmi, omogočile, da smo se združili in da lahko tudi kot popolni tujci naredimo skupaj nekaj tako veličastnega, kot sta recimo Beli album skupine The Beatles in film Odiseja 2001 Stanleyja Kubricka, pa tudi nekaj tako srhljivega, kot je koncentracijsko taborišče ali atomska bomba.

Vzporedni razvoj človeka

Ena od stvari, ki jo Homo sapiensi radi spregledamo, je, da smo imeli še nekaj bratov in sestra iste človeške vrste. Res je, da smo zadnjih deset tisoč let edina človeška vrsta na svetu, vendar je kar nekaj naših najbližjih sorodnikov na stotine tisoč let živelo z nami. Naš skupni prednik je bila južna opica (avstralopitek) v Afriki pred približno 2,5 milijona let.

Iz nje se je razvilo več vrst človeka, in sicer v Evropi in zahodni Aziji Homo neanderthalensis, v vzhodni Aziji Homo erectus, na otoku Java Homo soloensis, na otoku Flores pritlikavi Homo floresiensis, pa Homo denisova, Homo rudolfensis, Homo ergaster ter Homo sapiens – modri človek. Te človeške vrste se niso razvile druga iz druge, temveč so obstajale sočasno.

Homo sapiens je večino drugih posredno ali neposredno pobil, skratka, opravil je genocid. Le nekaj genov nekaterih drugih človeških vrst, s katerimi so se očitno Homo sapiensi tudi parili, so ponesli naprej predniki današnjih Evrazijcev, ki niso čisti sapiensi, temveč so njihovi geni pomešani z geni neandertalcev. Sodobni Kitajci in Korejci pa so mešanci več vrst ­sapiensa in erectusa.

Žito, jezik, izmišljarije

Ljudje so se do pojava žita preživljali kot lovci in nabiralci v majhnih, občasno nomadskih skupnostih. Za preživetje so delali precej manj časa kot sodobni človek in veliko časa preživeli v skupnosti, ki je bila temelj preživetja. Pospeševanje tega, čemur pravimo napredek, sta ustvarila ogenj in kmetovanje.

Ogenj je človeku omogočil kuhano in pečeno hrano, ki se je hitreje prebavila. Zaradi pšenice se je človek po eni strani udomačil, se naselil na enem samem kraju, po drugi strani pa ga je zasužnjila, delal je več kot prej, jo zalival, plel, za nameček pa si je s tem poslabšal jedilnik, kajti njegova prej raznolika hrana je postala enolična.

Ker je bil kmetovalec odvisen predvsem od uspešne letine, je stradal vsakič, ko je bila letina slaba. Lovec nabiralec pa je, ko ni bilo več zajcev, jedel robide, ko je teh zmanjkalo, se je lotil žab in podobno.

Poleg ognja in kmetovanja je bila pomembna pojavitev jezika. Prožnost našega jezika se je razvila zato, da bi posedovali in sporočali podatke o svetu. Brez jezika bi bilo večje družbeno sodelovanje nemogoče. Količina podatkov, ki jih mora nekdo pridobiti in shraniti, da bi lahko sledil nenehno spreminjajočim se odnosom med recimo le petdesetimi ljudmi, je osupljiva. V taki skupini je kar 1225 odnosov med posamezniki in še precej več zapletenih družbenih kombinacij.

Tretji velik korak naprej se je zgodil z izmišljarijami. Sprva so naši predniki delovali le v manjših, bolj ali manj izoliranih skupnostih, v katerih so se vsi poznali in je vsak vedel o drugem skoraj vse. V takih skupinah so delovali družabni nagoni. Dvajset pralovcev se je še lahko dogovorilo, da bodo šli skupaj na mamuta, dva tisoč pa se jih nikakor ne bi moglo dogovoriti za nič skupnega, ker se ne poznajo in si ne zaupajo.

Zato so ljudje izumili izmišljarije, skupne pravljice in mite, v katerih lahko tudi popolni neznanci delujejo v isto smer za isti cilj. Ti skupni miti so pomagali oblikovati mesta, narode, države, kulture in religije, v imenu katerih se je truma neznancev pripravljena skupaj boriti za »pravično« ali »našo« stvar. Križarski pohodi so bili možni, ker so sodelujoči verjeli in verovali v skupnega Boga, ki se je utelesil v svojem sinu in umrl za odrešitev naših grehov.

Tudi bogovi, denar, človekove pravice in zakoni obstajajo le v skupni človeški domišljiji. Če bi po prvi svetovni vojni v Nemčiji samo en človek z imenom Adolf Hitler verjel v večvrednost nemškega naroda, bi ga imeli za norca. Ker pa je takrat v Nemčiji zelo veliko ljudi verjelo v skupni mit o večvrednosti nemškega naroda, so Hitlerja, ki je bil v resnici nor, postavili za velikega vodjo in skupaj z njim šli v propad.

Naslednja stopnja povezovanja ljudi je bila pisava, ki je omogočala prenos podatkov na daljavo in v času med popolnimi neznanci.

Fikcija kot del naše resničnosti

V knjigi Harari ta skupni mit, ko fikcija postane tako močan del naše resničnosti, da smo prepričani, da to je resničnost, pojasni na primeru Peugeota. Peugeot niso njegovi avtomobili, kajti tudi če uničimo vse Peugeotove avtomobile, bo podjetje še obstajalo. Če se delavci odločijo za splošno stavko, jih lahko vse preženejo, a bodo potem namesto njih delali drugi.

Če bodo vodilni v Peugeotu slabo delali, bodo zamenjali tudi njih, delnice Peugeota pa tako ali tako pogosto menjujejo lastnike. Če zgori Peugeotova tovarna, bodo zgradili drugo. Torej ne avtomobili, ne delavci, ne vodilni, ne lastniki in ne tovarne niso Peugeot. Peugeot je skupni mit, ki v resničnosti ne obstaja, obstaja le v glavah vseh nas, ki verjamemo v njegov obstoj.

Relativna uspešnost civilizacije

Avtor ugotavlja, da ljudje v sodobnih družbah delajo v povprečju od 40 do 45 ur na teden, ljudje v državah v razvoju pa od 60 do 80 ur na teden. Zdajšnji lovci nabiralci v puščavi Kalahari v povprečju delajo le do 35 ur na teden, lovijo vsak tretji dan, nabiranje pa jim vzame od tri do šest ur na dan. V normalnih razmerah je to dovolj, da nahranijo vse člane skupine.

Starodavni lovci in nabiralci, ki so živeli na precej bolj rodovitnih območjih, kot je Kalahari, so za preskrbo z živili in surovinami verjetno porabili še manj časa. Niso plačevali računov in odplačevali hipotek, prav tako ni bilo veliko gospodinjskih ­opravil.

Zanimivo je tudi vprašanje pravic in s tem povezane hierarhije, kar je le še ena izmišljarija. Različne družbe sprejemajo različne vrste namišljenih hierarhij. Rasna pripadnost je v sodobnih Združenih državah Amerike zelo pomembna, za srednjeveške muslimane pa je bila razmeroma nepomembna. V Indiji še vedno deluje strog kastni sistem, medtem ko česa podobnega v sodobni Evropi ni.

Perverzija hierarhije po spolu

Hierarhija po spolu je bila usodna za vse znane človeške družbe, saj so se povsod ljudje razdelili na moške in ženske, in slednje so jo običajno odnesle slabše. Ženska je bila last očeta, moža ali brata. Če jo je kdo posilil, je moral za to plačati odškodnino lastniku, saj je poškodoval njegovo lastnino. Posilstvo ženske, ki ni pripadala nikomur, recimo pri starih Hebrejcih ni veljalo za posilstvo. Če pa je mož posilil ženo, je to takrat veljalo za nekaj nemogočega, za bistroumni nesmisel.

Čeprav se moški in ženske biološko delimo, ker imajo ženske dva kromosoma X, moški pa kromosoma X in Y, Harari meni, da sta moški in ženska predvsem družbena in ne biološka kategorija. Ženska, torej sapiens z maternico, v antičnih Atenah ni mogla ne voliti, ne biti sodnica, ne opravljati javne funkcije, ne odločati, s kom se bo poročila, skoraj vedno je bila nepismena, po zakonu last očeta ali moža.

Ženska v sodobnih Atenah pa lahko voli, je lahko sodnica, lahko opravlja javno funkcijo, lahko odloča, s kom se bo poročila, je skoraj vedno pismena in po zakonu neodvisna. Družbena kategorija ženske se je zelo spremenila, čeprav se biološko ženska v dveh ali treh tisočletjih ni spremenila.

Najbolj bizarna je delitev na moške in ženske, pri čemer slednjim pripada naziv šibkejšega spola. Moški naj bi zaradi fizične superiornosti monopolizirali naloge, povezane s trdim fizičnim delom, na primer oranje in spravilo pridelka.

To naj bi jim omogočalo nadzor nad pridobivanjem hrane, kar se je potem spremenilo v družbeni in politični vpliv. Vendar Harari dodaja, da sta s takim poudarjanjem mišične moči dve težavi. Prvič, izjava, da so »moški močnejši od žensk«, drži le pavšalno in le za nekatere oblike moči.

Ženske na splošno bolje od moških prenašajo lakoto, bolezni in utrujenost. Prav tako veliko žensk teče hitreje in dvigne težje uteži od marsikaterega moškega. Pojavil se je celo absurd, saj so bile ženske skozi zgodovino večinoma izključene s položajev, ki zahtevajo malo telesnega napora (duhovništvo, pravo, politika), in so morale opravljati predvsem težaška dela na polju, v delavnicah in gospodinjstvu. Če bi bila delitev družbene moči neposredno povezana s telesno močjo in vzdržljivostjo, bi je morale ženske dobiti veliko več.

V zanimivem antropološkem in zgodovinskem premisleku o človeku Sapiens: kratka zgodovina človeštva izraelskega profesorja zgodovine Yuvala Noaha Hararija je še vrsta svežih pogledov na preteklost, ki nam tako usodno kroji sedanjost in prihodnost. Drznih in blasfemičnih misli ne manjka.