Naprej izgine maček, potem pa še žena

V pravkar prevedenem romanu Harukija Murakamija Kronika ptiča navijalca o odtujenosti in odgovornosti.

Objavljeno
25. avgust 2014 16.30
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Haruki Murakami je eden od najbolj branih sodobnih pisateljev, ljubitelj teka, džeza, Dostojevskega, Čehova, Flauberta,­ Dickensa in mačk. Preden je začel pisati knjige, od katerih­ so nekatere postale kultne, je v Tokiu vodil lokal z džezovsko glasbo. Že za prvi roman je prejel nagrado.

Zatem je kar nizal romane in iz tistega zgodnjega obdobja imamo v slovenščino prevedeno Divjo jago za ovco, ki jo je pisatelj objavil leta 1982. Zunaj Japonske je zaslovel z Norveškim gozdom (1987), ki je postal kultni. Roman ima naslov po pesmi Beatlesov Norwegian Wood, glasbeni motivi pa so v prav vsakem Murakamijevem delu. Pisatelj je strasten zbiratelj gramofonskih plošč in v svojem nefikcijskem delu O čem govorim, ko govorim o teku pravi, da pravzaprav ne ve, koliko plošč ima doma, češ da jih nikoli ni štel, ker se preveč boji začeti.

V svojih delih se ukvarja z odtujenostjo, nenavadnimi pojavi v vsakodnevnem življenju, ljubeznijo. Murakami o svojem pisanju pravi: »Sem zelo realističen. Toda kadar pišem, pišem čudno.« V njegovih romanih so sloni in mačke, ki izginejo, bralci sanj, vidci ... Z njimi se bralec izgubi v posebnem murakamijevskem svetu, v njem vzbujajo nenavadna občutja.

Branje njegovih del je izkušnja, ki lahko izzove občutek neverjetne praznine. To praznino porajajo specifičen, nekako indiferenten slog pisanja in osamljeni, izgubljeni liki. Verjetno je to razlog, da Murakamija nekateri bralci naravnost obožujejo, drugi pa ga sploh ne morejo brati.

Po tem, ko smo v slovenščini poleg omenjenih knjig dobili še 1Q84, Slon izginja, Kafka na obali, Ljubi moj Sputnik, Južno od meje, zahodno od sonca, je prejšnji teden Mladinska knjiga izdala roman Kronika ptiča navijalca iz leta 1995, ki ga je iz japonščine poslovenil ­Iztok Ilc.

Motivi klasične glasbe

Bralec pač vsako knjigo primerja z drugimi knjigami istega avtorja in med njimi izbere svojo favoritinjo. Iz Murakamijeve bogate bere bi najbrž večina izbrala Norveški gozd, ob čemer je treba dodati, da kakovost njegovega pisanja občutno ne niha. Tako je tudi Kronika ptiča navijalca vznemirljivo branje na skoraj sedemsto straneh.

Kakor vse Murakamijeve knjige ima tudi ta nenavaden naslov in pisatelj nam šele proti koncu razodene, zakaj – v vsebinskem smislu – prav tak naslov. Nasploh se številna Murakamijeva dela tako tematsko kot v naslovih navezujejo na glasbo. Kronika ptiča navijalca je sestavljena iz treh knjig, ki imajo naslove: Tatinska sraka po Rossinijevi operi, Ptič prerok po Schumannovi klavirski skladbi in Lovec na ptiče po liku iz Mozartove opere Čarobna piščal.

Glavni lik v Kroniki ptiča navijalca Toru Okada je tipičen murakamijevski. Najprej izgine maček, ki ga imata z ženo Kumiko, in nato še žena. Toru Okada preživlja dneve tako, kakor zvesti bralec Murakamijevih del pričakuje: spi, se tušira, plava, se sprehaja, kuha, razmišlja in kajpak srečuje bizarne like. Ima tudi presahli vodnjak. Da bi ugotovil, kaj je počel narobe, da sta izginila maček in žena, mora Toru Okada iti zelo globoko, do samega dna vodnjaka. Le tako bo morda razumel samega sebe in prevzel odgovornost za to, kar se mu je zgodilo. Murakami nas skupaj z junakom vodi tudi skozi vzporedni svet, v katerem ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled.

Murakami tokrat manj vpleta­ zahodno popularno kulturo, vendar spet vešče izrisuje like in predstavlja najbolj mračno stran človeškega bitja. Ljudje smo sposobni prizadejati neverjetno veliko zla, tako prijateljem in družini kot tujcem in živalim. V knjigi je ogromno psihologiziranja, seciranja človeških lastnosti, ki jih projiciramo tudi na nam znane ljudi in nase. Murakamijevi liki so sami odgovorni za vse, kar se jim dogaja v življenju, in v njihovih rokah je, da popravijo svoje napake. Tu so še občutki boleče izpraznjenosti in osamljenosti, prepletanje resničnosti in fantazije, strahovi, negotovost ..., s katerimi Murakami plete svojo napeto pripoved.

V Murakamijevi vznemirljivi prozi nad vsakodnevnimi dogodki visi grožnja, bizarno pa je opisano z največjo hladnokrvnostjo. Kronika­ ptiča navijalca razvija teme iz Murakamijevih prejšnjih romanov, elementi popularne kulture, filmi, glasba in detektivska zgodba pa skupaj tvorijo delo, ki raziskuje skrite globine japonske družbe konec 20. stoletja. Če bi hoteli izpostaviti vodilno nit romana, bi bila to odgovornost. V tej zvezi je treba posebej omeniti zgodbo enega od likov v romanu, ostarelega vojnega veterana, ki ga je izkušnja zverinskega ravnanja japonskih vojakov na Kitajskem za vedno ­spremenila.

Murakami vedno piše v prvi osebi in na trenutke se bralcu, ki o njem nekaj ve, zdi, da je v Kroniki ptiča navijalca nekaj avtobiografskega. In res, pred dnevi je na mednarodnem književnem festivalu v Edinburghu dejal, da je Toru Okada njegov junak. »Ko sem bil mlajši, sem si želel biti kakor on.« Dejal je tudi, da je njegova življenjska želja sedeti na dnu vodnjaka, tam zgolj obstajati. Številne teme iz njegovih romanov se pojavljajo tudi v njegovem vsakdanu. Obseden je z mačkami, kuhanjem in glasbo, je še povedal.

Haruki Murakami veliko brska po notranjosti ljudi in svoji. Magični svet, s katerim priteguje bralce po svetu, pravi, da najde v sebi. »Ljudje pravijo, da je to magični realizem, toda globoko v moji duši je to samo realizem. Ni magičen. Ko pišem, je vse to zelo naravno, zelo logično, zelo realistično in razumno,« je svojčas izjavil za New York Times. Dodal je, da je njegova kreativnost »črna škatla«, v katero ne vstopa zavestno.

O Japoncih z razdalje

Murakami se je rodil leta 1949 v Kjotu, večji del otroštva pa preživel v Kobeju. Zdaj živi v Tokiu po večletnih obdobjih v ZDA in Evropi. Da bi lahko postal pisatelj, se mu je porodilo leta 1978 med neko bejzbolsko tekmo. Še danes ne more pojasniti tega samospoznanja: »Preprosto sem to dojel – in to je vse,« je izjavil. Medtem ko je poučeval na univerzi Princeton v ZDA, so mu na Japonskem izdali­ zbrana dela v osmih knjigah, ki so zajemala njegov celotni opus od 1979 do 1989.

»V ZDA sem odšel samo za pet let in nenadoma sem si zaželel pisati o Japoncih v japonščini. Včasih o preteklosti, včasih pa tudi o tem, kako se živi danes. O svoji domovini je lažje pisati, ko si daleč od nje. Z razdalje je mogoče videti celotno državo takšno, kot je v resnici. Do takrat me ni posebej mikalo, da bi pisal o Japonski. Preprosto sem si želel pisati samo o sebi in svojem svetu,« je dejal v enem od intervjujev.

Od drugih japonskih pisateljev se Murakami razlikuje po vplivu evropskih in ameriških pisateljev in glasbe na njegova dela. »Moji starši so vedno govorili o japonski književnosti. To sem sovražil, zato sem bral tujo literaturo, večinoma evropske avtorje 19. stoletja – Čehova, Dostojevskega, Flauberta, Dickensa. Ti so bili moji najljubši pisatelji.«

Murakami je zelo discipliniran pisatelj. Ko piše roman, si ustvari rutino, pri kateri vztraja za vsako ceno. Rutina pomeni, da vsak dan vstane ob štirih zjutraj in piše pet ali šest ur. Popoldnevi so namenjeni teku ali plavanju, včasih obojemu. Proti večeru bere in posluša glasbo, spat pa se odpravi ob devetih.

Razloge za tak način dela je pojasnil takole: »Te rutine se držim vsak dan brez izjeme, ker vsakodnevno ponavljanje istih postopkov postane v nekem trenutku izjemno pomembna stvar, neke vrste trans. Na ta način hipnotiziram samega sebe, da bi dosegel globlje stanje zavesti. Da je mogoče takšno vrsto navade ohranjati dolgo, na primer pol leta ali eno leto, je potrebno veliko mentalne in fizične moči. V tem smislu je pisanje kot trening preživetja.«

Murakami v intervjujih poudarja tri stvari, pomembne za pisatelja: talent, osredotočenost in vzdržljivost. Najbolj pomemben je seveda talent. Ni toliko pomembna količina entuziazma ali napora, ki ga nekdo vlaga v svoje delo, brez talenta se ni mogoče ukvarjati s pisanjem. V nasprotju s talentom se je vzdržljivosti in osredotočenosti mogoče priučiti.

Pri 65-letnem Murakamiju vse troje odlično deluje, ima pa tak način dela pomanjkljivost, pravi sam: ne daje mu kaj dosti časa za družabno življenje.