Tiskane izdaje
V okviru Prepišnega uredništva, tedna odprtih vrat Literarno-umetniškega društva Literatura, ki sovpada s Slovenskimi dnevi knjige, so včeraj popoldne priredili okroglo mizo o kritiki. Vprašanja o kritiki, so slišali obiskovalci, si je treba zastavljati javno in pogosto.
Prepričanje, da je treba o kritiki govoriti reflektirano in, čeprav se ne da odgovoriti na vsa vprašanja, poskušati zmeraj znova, je moderatorja Roka Smrdelja spodbudilo, da je slovensko kritiko in temeljna vprašanja, povezana z njo, premeril s pomočjo razprav treh kritiških peres, Ane Geršak, Tine Vrščaj in Gorana Dekleve.
In kakšna je zdajšnja slovenska literarna kritika, kakšna je njena vloga v času, ko se prostor zanjo vse bolj krči? Ana Geršak je povedala, da je seveda presečišče različnih krogov, tako literarne teorije in literarne zgodovine kot vsakokratnega družbenega konteksta, v katerem je delo nastalo, pa tudi konteksta avtorjevega opusa, tu je tudi upoštevanja vredna osebna kritikova izkušnja.
Tina Vrščaj si ne dela iluzij: za večino ljudi je danes kritika nepomembna, tako je pri nas in povsod drugje, obstaja pa krog ljudi, ki jo jemlje resno. Kljub temu da literarna kritika ni tako pomembna stvar, jo moraš, če se greš pisanje kritik, jemati resno.
V nenehni krizi
Dekleva se je ozrl v preteklost, v kateri sta kot osrednji kritiški figuri kraljevala Josip Vidmar in Taras Kermauner, in opozoril, da sta oba imela in zagovarjala jasna estetska, vrednostna in ideološka stališča, kakšna naj bi kritika sploh bila. Če motrim lastno pisanje, je dodal Dekleva, vidim, da zavijam tja, kamor naj si ne bi želel – danes kritiki nimamo literarnega programa, ki bi ga zagovarjali in ponujali avtorjem.
Dobe se sicer razlikujejo in naša ni herojska, je navrgel, ne čutim se poklicanega, da bi napel svoje sile v imenu take ali drugačne ideje; pogosto me najbolj navdušijo dela, ki zadenejo moj vnaprejšnji predsodek in ga razkrinkajo kot neupravičenega, zgrešenega.
Je tudi kritiko zadela vsesplošna kriza? Kritiki menijo, da je kritika pravzaprav v nenehni krizi, kot izrazito izmuzljiv, subjektiven žanr pa bi se morala zmeraj zavedati svoje mejne pozicije. Če naj bi bil kritikov dialog z avtorjem in literarnim delom smiseln in korekten, bi se morali kritiki zavedati, da kritika ni le njihovo mnenje, eno od milijona mnenj, ampak pisanje, ki mora biti reprezentativno, njegov avtor pa kompetenten.
Predsednik Društva slovenskih literarnih kritikov Matej Bogataj, ki smo ga prosili za mnenje, pravi, da je stanje slovenske literarne kritike glede števila prepoznanih in kompetentnih ocenjevalcev dobro, več je kolegov, katerih ocene z veseljem prebira; posebej seveda potem, ko je svoje že napisal. Večji problem, pravi Bogataj, je s kritiko glede njenega mesta v kulturnem prostoru: razen za favorizirane se zmanjšuje prostor za posamezen knjižni naslov, slabšata se tudi položaj in vloga kritika, pretežno samozaposlenega, merjenega s honorarji in položajem znotraj kulturnih rubrik, kar je posledica varčevanja redakcij, ki se vse bolj naslanjajo na notranje vire.
Vidiki branja
Dekleva je v razpravi postregel s pogledom v preteklost, ki pokaže, da so bili časi, ko je bralo veliko več ljudi in so to počeli bolj poglobljeno kot danes. Morda ni šlo zmeraj za ljubezen do beletristike in željo, da ob knjigi bolj izveš, kdo si, tudi ni bil cilj zmeraj le užitek v govorici, ampak je branje signaliziralo pripadnost določenemu razredu; branje se pač nikdar ne dogaja v idealnem vakuumu in kritik mora upoštevati še sekundarne in terciarne vidike.
Kritiki, ki so danes oznanili dobitnika nagrade kritiško sito, se strinjajo, da je literarna kritika danes podplačana, za resno branje in razmišljanje o prebranem zmanjkuje časa, a navsezadnje tudi dobršen del slovenske literarne produkcije nastaja v podobnih pogojih, zato bi se lahko reklo, da je ves slovenski literarni pogon v krizi.
Jelka Ciglenečki o tem pravi: Stara šala literarne scene se glasi: Stritarjeva nagrada se podeljuje za življenjsko delo. Nagrada, ki je namenjena mladim kritikom (dobijo jo nekje okoli tridesetega leta), označuje tudi starostno mejo, ko jih življenjske okoliščine pogosto prisilijo, da se »upokojijo«. Za njimi je obsežen opus prebranih knjig, pridobili so si izkušnje, bralstvo in ravno ko bi se kariera morala dobro začeti, je treba začeti preživljati družino ipd., kar je nemogoče s simboličnimi honorarji.
Morda bi bila rešitev v vidnejših mestih osrednjih časopisov, namenjenih najboljšim, ki bi bili za tako delo pošteno plačani (zaradi stanja na medijski sceni skoraj nujno financirani od države). Tako bi bralci dobili več kakovostnih informacij o sodobnem naboru knjig, morda celo o izdanih prevodnih delih, ki so trenutno skoraj povsem prezrta.
