Ne trajnostni razvoj, ampak trajnostni umik

Kako se boriti proti podnebnim spremembam? James Lovelock, oče hipoteze o Gaji, ima zamisel.

tor, 21.03.2017, 06:00

Kaj storiti, če se bodo globalne temperature že v tem stoletju povišale za pet stopinj Celzija,­ kakor nas strašijo podnebni strokovnjaki? Umaknimo se v klimatizirana mesta, podeželje­ pa prepustimo upravljanju Gaje, predlaga v delu Težavna­ pot v prihodnost (Mladinska knjiga, zbirka Esenca) James Lovelock, eden izmed najbolj znanih gurujev okoljevarstvenikov na svetu in oče hipoteze o Gaji.

Pogled na Zemljo kot živi planet, ki se sam uravnava, se je Jamesu Lovelocku porodil leta 1965 v kalifornijski Pasadeni, ko je kot sodelavec Nase sodeloval v »lovu« na življenje na Marsu (idejo za ime Gaja je, po grški boginji Zemlje, prispeval pisatelj William Golding). Svoje poglede je desetletje kasneje strnil v knjigo Gaja: nov pogled na življenje na Zemlji (1979, v slovenskem prevodu smo jo dobili šele leta 1994).

Znanstveniki še vedno nimajo enotnega mnenja o tem, ali hipoteza o Gaji, naši čudoviti Zemlji, ki se sama uravnava, sploh drži. Nekateri še vedno trdijo, da je to psevdoznanost (v prevodu: »hipijevsko nakladanje«, »njuejdževske« blodnje), drugi poudarjajo dejstvo, da je Lovelock vizionarsko opozoril na to, da bo povečana količina ogljikovega dioksida prekrila Zemljo kot odeja, desetletje preden je globalno segrevanje postalo politično vprašanje. Tretji menijo, da je to čudovita ideja, ki pa po strogih znanstvenih parametrih ni prestala testa časa. Kakorkoli že, dejstvo je, da je James Lovelock eden naj­vplivnejših modernih znanstvenikov in da nobena podnebna znanost ne more mimo teorije o Gaji (manj poetično ji rečejo Zemljin sistem).

Zdaj 97-letni znanstvenik prvi rade volje prizna, da se je v zadnjih petdesetih letih, odkar deluje kot neodvisni raziskovalec, v svojih napovedih v marsičem zmotil. V isti sapi osupne, bolje rečeno, razburi z novimi nekonvencionalnimi tezami.

V svoji najbolj »zloglasni« knjigi Gaja se maščuje: o pregrevanju Zemlje in usodi človeštva (2006, v slovenščini 2007) je napovedal, da bo leta 2020 na planetu zavladalo ekstremno vreme, ki bo povzročilo globalno opustošenje. In da bo leta 2040 večina Evrope podobna Sahari, London pa bo pod vodo. Še več, podnebne spremembe da bodo imele tako drastične posledice, da bo preživela le peščica ljudi od sedanjih milijard.

Ob izidu knjige Težavna pot v prihodnost leta 2014 je v intervjuju za Nature odkrito priznal, da je v prejšnji knjigi pretiraval, »a v tistem času smo bili vsi tako prevzeti nad popolno korelacijo med temperaturo in CO2, ki je izhajala iz analize ledu na Grenlandiji in Antarktiki, da je bilo mikavno reči: Na podlagi podatkov o večanju količine CO2 lahko rečemo, da bo v tem in tem letu temperatura toliko in toliko.« Zdaj meni, da ima Zemljin sistem veliko inercije in ga zato ne bomo tako hitro premaknili. Denimo zaloge toplote v oceanih, ki je tisočkrat večja od tiste v atmosferi ali na kopnem.

Začelo se je leta 1712

Desetletje kasneje je Lovelockova napoved manj apokaliptična, a njegova zamisel, kako se bojevati proti globalnemu segrevanju, ni nič manj provokativna: z umikom. Smo prva biološka vrsta od nastanka življenja pred več kot tremi milijardami let, ki na veliko izkorišča informacijo, da spreminja svet okoli sebe, piše v knjigi Težavna pot v prihodnost. Danes je naš pomen še večji, kajti če bi našo obliko živ­ljenja – od najmanjše bakterije do največjega kita – uničili, se življenje na opustošenem planetu ne bi moglo nikdar več spočeti. Zato je varovanje življenja na Zemlji izziv in odgovornost za človeštvo.

Novo geološko dobo, v kateri je človeštvo močno vplivalo na živo okolje, Lovelock imenuje antropocen. Začela naj bi se natanko leta 1712. Zakaj? Takrat je Thomas Newcomen, kovač iz Dartmoutha v Angliji, zasnoval in izdelal štirikilovatni parni stroj.

Ko smo stopili v dobo antropocena, nismo opazili, da smo nehote prevzeli vlogo katalizatorja med ogljikom v premogu in kisikom v zraku. V 18. in 19. stoletju še nismo vedeli dovolj, da bi lahko dojeli, kakšne spremembe povzročamo. Šele proti koncu 20. stoletja smo opazili, da sta se podnebje in kemična struktura Zemlje spremenila, in, tako Lovelock, nato pomislili, da se Zemlja morda sama uravnava in ohranja okolje, v katerem je življenje mogoče. Podnebne spremembe, rast prebivalstva, gospodarska rast in nenehen razvoj človeške civilizacije so odzivi na obilico energije, ki omogoča eksponentno rast števila inovacij. In naša tristo let trajajoča eksplozija inovativnosti ima posledice, dobre in slabe, ni pa načina, da bi vrnili podnebje v predhodno stanje ali zmanjšali število­ prebivalstva.

Za sedanje globalne zamisli o »reševanju planeta« Lovelock ne kaže veliko razumevanja. To je neumno pretiravanje romantičnih severnjaških ideologov, pravi. Sliši se lepo, da se trudimo rešiti planet, pravi Lovelock, vendar v resnici ne razmišljamo o reševanju Gaje, pač pa o tem, kako bi rešili svet zase. Prav tako ni privrženec zelenih tehnologij (»klavrni poskusi črpanja energije iz nepraktičnih in škodljivih obnovljivih virov«) in tudi naši okoljevarstveniki verjetno z veseljem pritrdijo njegovemu nasprotovanju vetrnim elektrarnam in se v isti sapi zgražajo nad njegovim vnetim zagovarjanjem jedrske energije.

Zdravilo za »sladkorno bolezen« Zemlje

Potem ko je bil dolgo prepričan, da razumemo bolezen globalnega segrevanja in jo lahko ozdravimo, piše Lovelock v svojem zadnjem delu, je zdaj spremenil mnenje. Ker število ljudi narašča, učinkovito zmanjševanje količine CO2 v ozračju verjetno presega zmožnosti katerekoli države, naj ima demokratično ali diktatorsko vlado. Vse bi bilo drugače, če ne bi bilo tako kot pri plinih CFC (ki so jih nekoč uporabljali v pršilih in hladilnikih) le šest multinacionalk, ki bi proizvajale CO2 in bi jih pač zlepa ali zgrda zaprli. Zato ne vidi zdravila za »sladkorno bolezen«, za katero trpi Zemlja, sumi, da smo se pretirano odebelili, ker ne zmoremo nehati goltati industrijskega obilja.

Zatorej po njegovem najboljše ukrepanje najverjetneje ni trajnostni razvoj, ampak – trajnostni umik. Zamislil si je tudi izvedbo umika: namesto da bi si prizadevali za zmanjšanje ogrevanja ozračja (kar je po njegovem početje brez upa na zmago, zlasti pa ga nima za prehudo katastrofo, saj to segrevanje Gaji v resnici ne škodi, le za ljudi bo bivanje bolj neprijetno), se umaknemo v nadzorovane ­mikrosisteme, velika človeška mravljišča, v katerih bi si ustvarili preživetvene razmere. Sam po sebi se ponuja za zgled današnji Singapur, toda to ne pomeni, da bi enako udobne bivalne razmere lahko ponudili tudi, denimo, prebivalcem Lagosa.

S tem bi ubili dve muhi na en mah: izkoristili bi nezadržen pritisk množic na velemesta in namesto sedanjih razprostranjenih mest postavili učinkovita, kompaktna mesta, ki bi vzdrževala optimalno notranje podnebje, deželo in morje pa bi prepustili Zemljinemu sistemu, da ga uravnava kakor doslej.

James Lovelock, neutrudni mislec tudi v častitljivi starosti, o sebi pravi, da je optimist. O tem, da Zemljin sistem, Gaja, še ne bo tako kmalu preminil, ne dvomi, neizpodbitno pa je, da sedanje velikosti človeške populacije ne more več dolgo vzdrževati.

Prijavi sovražni govor