Fama o kolesarjih: Nedoumljive so poti kolesarske

Borges je nekje zapisal, da vsakdo ustvarja svoje lastne predhodnike, in tako dal ne samo legitimnost kolesarjem in Fami o kolesarjih Svetislava Basare (knjiga je izšla pri založbi Goga, prevod­ Dejan Rajčić), od njega so in illo tempore prevzeli tudi svoj temeljni postopek: ker sedanjost izvira iz prihodnosti, ­trdijo evangeličanski kolesarji­ rožnega križa, jo je mogoče ­popravljati kvečjemu s prihodnje perspektive.

Načrtovati atentat na Ferdinanda v poznih dvajsetih, organizirati skrivno brezčasno bratovščino, ki ji Karel Grdi ponudi zavetje, o tem govori Basarov roman, ki se mu nastanek sredi osemdesetih in zeitgeistu primeren duh teže pozna na vsakem koraku.

Tudi v tem, da je početje kolesarjev zelo podobno lovu na sanje sekte princese Ateh iz Hazarskega besednjaka. Kolesarji onirično in ezoterično posegajo v zgodovino od Babilonskega stolpa sem, se borijo z nemškimi Traumeinsatz komandosi in si prizadevajo za alogično in akavzalno nadčasovno in duhovno bližino vsega in članov, biciklističnih roženkrojcarjev, še posebej.

Navdahnjeni s Svetim Duhom in zbrani okoli svetega simbola, edinega, ki se upira horizontali, dvokolesa, se pedalarji od prvih civilizacij sem pretikajo skozi zgodovino, v katero ne verjamejo. Pri tem imajo, kot vsi pravi heretiki, nemalo težav pri cerkvenih in sploh oblasteh. Vendar jih to ne moti, fama o njih, splet legend, pričevanj, čudežev in kar še gre k ezoteriki, je položena v njihovo delovanje.

Obratno; za resnico si prizadevajo z mistifik/a/cijami, apokrifi, s pisanjem skrivne zgodovine sveta, kakor jo vidijo oni in si delijo perspektivo s Svetim Duhom. Podobno kot Swedenborgovi angeli – Basara ga je iz zgodovine biciklizma ekskomuniciral – ne vidijo poteka časa, temveč stanja, in to iz utoposa, iz nekega približnega zaključka zgodovine, ki mora obstajati, če naj ima zgodovina sploh smisel.

Nadgradnja obstoječega modela

Jasno; apokrifi, citacija neobstoječih spisov in ponarejanje, nejasen preplet nujnosti in imaginacije, erudicija, ki sega od poznavanja svetih očetov do psihoanalize, ogledala in ure kot zlagani merilci časa, dokument proti tehnokratom, kakor ga razume tajna služba, mešanje zgodovine in fikcije, dopisovanje preteklosti z njenimi nerealiziranimi možnostmi, predvsem pa mistična katedrala, ta sveti gral biciklistov, vse sodi med skoraj obvezen pripovedni arzenal časa nastanka, torej v sredino osemdesetih. Kot ji botrujeta srbski nadrealizem in ponovno odkritje hermetične proze, kar je ob Borgesu izplavalo proti luči (dneva) ravno ob debati o smereh razvoja, ker se je star, zrelo modernističen način nekako izpel in zapadel v ponavljanje in ­epigonstvo.

Basara je obstoječi model nadgradil; najprej z mističnim Bizancem, kar je nedvomno posvetilo regiji in njeni duhovni zapuščini, pa s kišev­skim zanimanjem za polpreteklo in še vedno prisotno dediščino stalinizma v bolj ali manj radikalni­ obliki in arheologijo anarhizma. Fama o kolesarjih je spisana razkošno, nekje od patristike pa vse do zanimanja za literarne proglase, kakor so ga izkazovali strokovnjaki za metafore v usnjenih plaščih s pištolami za pasom, ti entuziastični, če že ne tudi v literaturi na isti način podkovani bratje po črki profesionalnim bralcem za javno rabo, kritikom.

Predvsem pa je s širokim naborom priklicanih besedil iz preteklosti, ki si ne pomišlja zaviti v bolj obskurne in pop vode, recimo od Sherlocka Holmesa do Freuda, Negrija in antipsihiatrov, pa živahnega findesièclovskega zanimanja za okultno, postavil dobro razvito mrežo, v katero se ulovi zgodovina, ta zgodba vseh zgodb, ki se sproti sesipa in upogiba pod lastno težo.

Fama namreč razbija njeno enovitost, z različnimi pristopi kaže na njene pomanjkljivosti, kako bi sicer lahko popolnoma, če izvzamemo Famo, izpustila mistično sekto kolesarjev in jih obsodila na anonimnost, iz katere se zdijo njihova početja kot izmišljija, kar najbolj poljudna in ničemur zavezana – razen seveda igri.

Ta igrivost ima ob popasenju iz tradicije poznanih žanrov in stilov še eno posledico: duhovitost in nabritost pisanja. Preganjavični zapisniki tajnih policij ob zaslišanju članov druščine, šikaniranje početja kolesarjev, ki jim pri njihovem širjenju dvokolesne blagovesti ne verjamejo, saj je absurdna, videnje in spreobračanje, preoblačenje pomenov zgodovinskih dogodkov so bolj kot tesnobnemu romanu o teoriji zarote podobni ludističnemu poigravanju z labirinti iz črk, ki bralca bolj zabavajo kot lovijo v pajkovo mrežo. Ker je zraven obilo priklicevanja negativne teologije, od Nagardžune do Mojstra Eckharta, pa nekaj posmeha oblastnikom in vsem, ki se jemljejo preveč resno, dobiva zadeva dejavno nihilističen poprh.

Ta doseže vrh z opisom mistične umobolnice, nekakšnega obrnjenega Stolpa ali spomenika III. Internacionali, v kateri pacienti ne bodo vedeli, da se zdravijo, saj jim bodo omogočili udejanjanje njihovih lastnih fantazem; bolniku s fiksno idejo, da je predsednik, bi dali upravljati državo, kvazi kapetanu ladjo, tistemu, ki si domišlja, da je psihiater, pa umobolnico. Pa ta ali ona o kontroli s čipom nista edini profetski, ki jih živimo, jih je še.

Basara je prišel na idejo o kolesarjih iz resničnega dogodka, ko je v tridesetih na obrobju SZ nepismen maljčik poskusil patentirati kolo, s kakršnimi so se medtem že obilo vozili po Evropi. Popolnoma nov izum, samo iz nekega drugega časovnega in geografskega žepka, kot je Titanski trčil v ledeno goro zaradi zgodbe o Titanu, objavljene nekaj let preden je bil zgrajen. Nedoumljive so kolesarske poti, po katerih poganjajo Sveti Duh z udi njegove udarne trojke!