Tiskane izdaje
Življenjska zgodba pisateljice Nell Zink je tako čudaška kot njeni romani. Med drugim je bila brezdomka, polagalka opeke, bobnarka in tajnica pri podjetju Colgate Palmolive. Petnajst let je njena bralska publika štela enega samega človeka. Trenutno živi v Bad Belzigu, majhnem mestecu blizu Berlina, od koder z varne razdalje opazuje norijo, ki jo okrog njenega meteorskega literarnega vzpona zganjajo mediji, založniki in bralci.
»Vse v njenem življenjepisu se zdi, kot da bi bilo izmišljeno, začenši z njenim imenom. Nell Zink iz Bad Belziga!« pravi Jonathan Franzen. Pa ni izmišljeno. Nell Zink se je rodila leta 1964, odraščala je v Virginiji, kjer je njen oče kot vojni inženir preizkušal orožje na reki Potomac. Bila je nesrečen otrok, v šoli je ves čas jokala, zatočišče pa je iskala v divjini, ki je obkrožala njihovo hišo, in v knjigah. Ker je mama, knjižničarka po poklicu, ostro skritizirala njene prve pisateljske poskuse, jih je obdržala pretežno zase.
Po diplomi na kolidžu je bila najprej brezdomka, nato je štiri leta delala v gradbeništvu kot polagalka opeke. To delo je bilo po njenih besedah »bolj pomembno za njen intelektualni razvoj kot kolidž«, saj ji je pomagalo razvijati samodisciplino. Leta 1989 je odšla v New York in si našla delo tajnice, ki ga je, kot pravi, opravljala briljantno, saj je bila vzgojena v submisivno osebo. Kot tajnica je delala tudi v podružnici multinacionalke Colgate Palmolive.
Leta 1993 je začela pisati za fanzine Animal Review, v katerem so znani ljudje, denimo pank glasbeniki, objavljali zapise o svojih ljubljenčkih. Z možem Alexandrom Burckom sta ustanovila bend F. E. R. R. E. T., ona je igrala kitaro, on bobne. Zakon je šel kmalu po gobe. Ko je leta 1996 v Philadelphia Inquirerju izšel kratek članek o njej, ga je prebral tudi izraelski pesnik in muzikolog Zohar Eitan, medtem ko se je vozil s podzemno železnico. Napisal ji je pismo in v njem med drugim razkril, da je njegova najljubša žival pikapolonica.
Osem mesecev kasneje sta se poročila in se preselila v Izrael. Zohar Eitan je pomemben zato, ker jo je seznanil z izraelskim pisateljem Avnerjem Šatsom, ki je bil nadaljnjih 15 let njena edina bralska publika. Leta 2000 se je zveza z Zoharjem Eitanom končala in Zinkova se je na povabilo prijatelja preselila v Nemčijo.
Ptiči so jo združili s Franznom
Prelomnica v njenem življenju se je zgodila leta 2010. Takrat je Jonathan Franzen, slavni ameriški literarni prvoligaš, objavil članek o nezakonitem lovu na ptice pevke. Nell Zink, tudi sama ljubiteljica ptic, mu je napisala pismo in mu ga poslala prek založnika Macmilliana. V njem je spregovorila o lovcih na ptice v Albaniji, med drugim pa je omenjala nemškega ornitologa Martina Schneider-Jacobyja, katerega vodnik po mokriščih zahodnega Balkana je pravkar prevedla. Pismo je bilo eruditsko, zabavno, skratka, pritegnilo je Franznovo pozornost.
Avtorica je denimo zapisala, da bo Franzen pripomogel k reševanju ptic, »teh absurdno tragičnih živali«, »ker jih ljubi, ker so to, kar so – majhne brezdomne osebe«. To se je, mimogrede, res zgodilo – Franznov članek v National Geographicu je pripeljal do dveletnega moratorija na lov na ptiče v Albaniji.
Franzen je Zinkovi odpisal in kmalu je dobival od nje po pet elektronskih pisem na dan. Kar bi ga sicer spravilo ob živce, a pisala je tako, da ga je navdušilo. Predlagal ji je, naj napiše kak kos literature.
»Prvič v 25 letih je nekdo pohvalil moje pisanje. In to popoln tujec. In to celo on,« je povedala Zinkova. Leta 2012 mu je poslala zbirko svojih rokopisov, Franzen pa je postal goreč zagovornik njenega dela. »Nell Zink je pisateljica izjemnega talenta. Njeno delo kaže na možnost, da je svet morda veliko večji in nenavadnejši, kot si predstavljamo,« je dejal.
En roman je imela že gotov – Sailing Toward the Sunset by Avner Shats, napisala ga je leta 1998. Glavni lik je poltjulenj in polženska, romantično pa je zapleten(a) z agentom Mosada, ki ima nalogo, da najde in ubije pretendenta za prestol Izraela. Franzen je prebral rokopis in se nato zaman trudil, da bi našel založnika.
Zvezda v enem letu
Veliko lažje pa je šlo pri naslednjih dveh romanih Nell Zink. Prvi je The Wallcreeper (v naslovu je ptica, ki biva v gorah in ima živordeča krila). Napisala ga je v vsega treh tednih, pretežno kot odgovor na provokacijo romanopisca Jonathana Franzna, in ga za tristo dolarjev prodala majhni založniški hiši Dorothy, specializirani za žensko literaturo.
Prvoosebna pripovedovalka Tiffany nima cilja v življenju, nima notranjega kompasa, nima občutka za smer. Gre za 900 strani dolgo knjigo, ki je napisana brez predaha, brez poglavij in po oceni kritičarke New Yorkerja »ni podobna ničemur, kar ste do zdaj brali«. Je zgodba o ameriškem paru, ki se preseli v Evropo ter se predaja zunajzakonskemu seksu in okoljevarstvenemu terorizmu. Kritiki so ponoreli. Kritik New York Timesa je denimo zapisal, da je to »zelo zabavno, zelo nenavadno in briljantno delo, v katerim se groba spolna komedija meša z okoljevarstvenim traktatom«.
Prav tako letos so Nell Zink objavili še drugo knjigo, z naslovom Mislaid, Franznova agentka pa je pri založbi Ecco, podružnici HarperCollins, zanjo izposlovala šestmestno številko. Prvoosebna pripovedovalka Peggy, kasneje Karen, je lezbijka, rojena v šestdesetih v Virginiji. Zapusti moža, gejevskega profesorja, in skupaj s hčerko prevzame novo afroameriško identiteto. To knjigo označujejo kot komedijo, v njej pa Zinkova piše o travestiji ameriškega apartheida, o seksualnem, ekonomskem in intelektualnem statusu ženske ...
Obe knjigi Nell Zink sta tako presenetljivi, originalni, brez kakršnihkoli paralel in predhodnic, s hecnim kombiniranjem vzhodnoevropskih intelektualnih tradicij s kulturnimi tradicijami ruralne Virginije, da sta res prinesli svež veter v ameriško literaturo. The Wallcreeper je bil leta 2014 uvrščen med sto opaznih knjig po izboru New York Timesa. »Moj socialni status je v lanskem letu zrasel od ničle do heroja (from zero to hero),« pravi Nell Zink.
Nemški ptiči so vsi enaki
Trenutno živi v Bad Belzigu, mestu z 11 tisoč prebivalci, ki je uro vožnje z vlakom oddaljeno od Berlina. Tja se je preselila iz Reutlinga, saj je hotela biti bliže moškemu, ki ga imenuje zgolj Mystery Boy, sicer pa ga noče pokazati javnosti. O njem je novinarki New Yorkerja povedala samo, da »se skupaj smejeta ob jezerih in da skupaj veslata po rekah«.
V javnosti pa se pretvarjata, da se ne poznata. Nell Zink se zelo trudi, da bi spoznala nemške ptiče. Kar je težko, saj »so vsi enaki, vsi so sivi in rjavi, drugače kot ameriški, ki so veliko bolj pisani«. In piše. Tudi roman Nicotine, ki bo izšel prihodnje leto, je napisala v enem samem mesecu. Založnik ji je za rokopis plačal 425 tisoč dolarjev.
