Tiskane izdaje
Andrej E. Skubic je stopil na literarno prizorišče leta 1999 z romanom Grenki med, ki mu je prinesel prvega kresnika. Zanj je bil nominiran tudi za vse naslednje romane – Fužinski bluz, Popkorn, Lahko in leta 2012 za Koliko si moja, ko je prejel drugega. Če bo nagrajen tudi za svoj zadnji roman Samo pridi domov, si bo po številu kresnikov delil prvo mesto z Dragom Jančarjem.
Skubičevo prozo odlikuje avtorsko prepoznavna slogovna in pripovedna suverenost, velja za tako rekoč najbolj sodobnega slovenskega prozaista, ki mu nič, kar pripada tukaj in zdaj, ni tuje. V to zdajšnjost umešča male eksistence slehernikov in jih porine v okolje, ki utegne imeti zanje oprijemljive posledice ali pač tudi ne. Tako tudi v romanu Samo pridi domov, v katerem sledimo aktualni zgodbi slovenskega tajkunstva in politične korupcije.
Glavni protagonist romana je Leon Berden, ki zaradi javnega razkritja nečednih poslov svoje stranke izgubi ugledno službo v močni in vplivni, s politiko prepleteni odvetniški družbi. Postane ljudski junak, a zaradi tega njegova nova pravniška pisarna ni prav nič polna. Tudi njegov zakon z mladostno ljubeznijo, sicer sekretarko na ministrstvu, vidno izgublja sijaj. Za nameček se zaplete še z novinarko, ki jo zanima ozadje njegovega razkritja, na vrata pisarne pa nekega dne potrka eden najvplivnejših politikov v državi, ki bi rad tožil znanega kolumnista ...
Vse te dogodke Skubic v romanu splete v mešanico kriminalke in osebne oziroma družinske drame, začinjene z lucidnimi dialogi in notranjimi monologi ter različnimi pripovedovalskimi perspektivami. In čeprav konkretne aluzije na slovensko politično dogajanje, celo konkretne osebe, niso neprepoznavne, Skubičevega romana ne poganja politični aktualizem ali celo aktivizem, še manj gre za moralko. Svet ni črno-bel, ampak poln sivih odtenkov, pravičništvo pa lahko hitro postane bumerang za tistega, ki ga vrže.
Odmevi
Skubičeva proza je vedno predmet precejšnjega kritiškega zanimanja, tako pritrdilnega kot kdaj tudi odklonilnega. Ob romanu Samo pridi domov pa se zdi, da je bila kritika pri njegovi afirmaciji zelo soglasna. Matej Bogataj je v Mladini tako med drugim zapisal, da se Skubic »uspešno poigrava z našim pričakovanjem. Tisti, ki se postavi nasproti moči in kapitalu in politiki, tako rekoč upornik z razlogom, ki je očiščenje družbe, se izkaže za premetenega, koristoljubnega, predvsem pa je akutno do konca neodgovoren, do sebe in bližnjih.«
V Književnih listih je bil Igor Bratož mnenja, da je pisatelj »napisal ambiciozen, neznansko berljiv roman o groteskno spačenem podalpskem času«, pa tudi, da poganja zgodbo z »natančno izpisanimi dialogi, s samoumevno suverenostjo jo kotali od suspenza do suspenza, z največjo lahkoto dramatizira vsak še tako majhen meander zgodbe«.
Nič manj navdušena ni bila v Pogledih Ana Schnabl: »Pripoved se med nevralgičnimi točkami suče oprezno, s prizorom pogosto začne in medias res ali pa ga konča brez sklepa, kar gradi kriminalnemu romanu sorodno napetost in berljivost. Obenem je govorica povsem Leonova – če ne bi bilo tako, potem Skubica ne bi imenovali mojster identifikacije; gre za besedni zaklad urbanega, izobraženega moškega srednjih let, ki se mu mudi stvari ubesediti na način, kakor stojijo.«
Andreja Rauch je bila za Radio Študent mnenja, da je pisateljeva »literarna izvedba vsega upovedanega v romanu brezhibna. Pri Skubicu se vedno znova in tudi tokrat zgodi apologija trendi izrazov s knjižno izreko. Jezik je tudi tematsko verodostojen, tako pravniška, novinarska in ljubezenska govorica zdržijo enakovreden nivo.« V Dnevniku pa je Ana Geršak v romanu prepoznala »ostro kritiko trenutnega 'state of mind' v Sloveniji, v katerem dogodki v javni sferi nevarno ogrožajo meje zasebnega in vdirajo v intimo posameznika bolj, kot bi si bili pripravljeni priznati«.
