Ničle, zapisane z neko krvjo

Šurc v knjigi Prevarana Slovenija razkriva slovensko trgovino z orožjem okrog osamosvojitvenih let.

Tue, 22.03.2016, 09:00

V novo izdani knjigi Prevarana Slovenija (založba Sanje), s podnaslovom Domoljubje, zapisano z ničlami, poskuša avtor Matej Šurc po lastnih besedah prikazati drugo plat slovenske osamosvojitve. Hoče spregovoriti o ozadjih dogodkov od pred volitvami 1990 do prvih volitev decembra 1993. V resnici, ko knjigo beremo, vidimo, da ta okvir prekorači in preseže.

Prvo vprašanje, ki se nam postavi že na začetku, je tole: če bomo izvedeli za drugo plat osamosvojitve, kaj pa je potem tista prva plat, ki se očitno kaže kot temeljni problem? Avtor skuša čimbolj dokumentirano in verodostojno preiskati in predstaviti pomembne vidike za sodbo o zadevi, toda v podtonu in v jedru se kot izzvanec izkaže avtor in motor »prve plati« osamosvojitve, to pa je tedanji notranji minister in, kot je avtor dokazal, trgovec z orožjem, Janez Janša.

Pravzaprav lahko zadnjo Šurčevo knjigo razumemo kot četrto v seriji knjig, ki razkrinkujejo slovensko bolj kakor ne nelegalno trgovino z orožjem okrog osamosvojitvenih let. Zato je v njej mogoče zaslediti teme in podatke, ki jih najdemo v prejšnjih treh knjigah. Toda bralec, ki je lačen resnice o temah, ki so v Sloveniji tabu, utegne ceniti prav to ponavljajočo se vztrajnost avtorja, da ne obmolkne, da resnica o Sloveniji in o sencah njenega nastanka ne obmolkne, če že odmisli poslovni interes založnika kot predvsem komercialnega. Avtor si je za vzornika vzel J.V. Valvazorja, ki je zapisal, da je rodoljub za čast svoje domovine dolžan po potrebi dati kri in življenje, toda tudi da »ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti s peresom ...«

Kako so položili orožje

Kar pri začetku knjige Šurc razvije zanimivo zgodbo, ki zadeva orožje Teritorialne obrambe, ki so ga generali JLA 1990 ukazali premestiti v vojaške kasarne. Začne 18. maja 1990 opoldne v Šentjurju pri Celju in potem še z dvainšestdesetimi občinami, v katerih so uradniki JLA predali orožje TO. Povelje je izdal generalpodpolkovnik Ivan Hočevar in spontano je v zvezi s tem prišlo do dveh praks: tistih, ki so orožje predali, in tistih, ki ga niso. Kot primer slednjega avtor popiše jeseniški primer in prišlo je do nečesa zanimivega. Predsednik „občinske vlade“, ki mu vse skupaj ni bilo niti jasno niti všeč, je vedel, koga je v takih primerih treba poklicati: ne republiškega sekretarja za obrambo (v tistih dneh je resor prevzemal Janša), ne oficirje JLA, temveč že leto dni upokojenega Staneta Dolanca, za katerega je Šurc zapisal: „Bil je strah in trepet jugoslovanskih disidentov, liberalcev in pripadnikov sovražne emigracije“. Dolanc je imel svoj vikend v jeseniški občini, v Gozd Martuljku. Avtor meni, da je bila ta poteza občinskega funkcionarja pametna, kajti Dolanc je takoj nato poklical predsednika države Milana Kučana in takrat je bil ta prvič seznanjen s Hočevarjevim ukazom o razorožitvi TO.

Avtor dokazuje, da Kučan pri tej zadevi ni niti sodeloval niti hotel sodelovati, kakor danes trdi Janša, prav tako ne slovensko predsedstvo. Še več, izzivalno pove tole zgodbico, ki kontekste postavi nekoliko drugače. Anton Krkovič, pravi, je še dvajset let po pozneje prejemal pikre pripombe, ker je pustil predajo orožja JLA. Ludvik Zvonar mu je rekel: »Na žalost je tvoja občina orožje predala. Ti si bil kot načelnik občinskega upravnega organa za ljudsko obrambo – kar pomeni, da si bil del oblasti – drugi najodgovornejši, da orožja ne bi predali JLA...«

S to zgodbo okoli predaje orožja pridemo na okus nepomirljivega odnosa med sekretarjem Janšo, njegovim krogom in »silami kontinuitete« in začne se bitka za interpretacijo zaslug, dejstev in – kar je sredica vsega dogajanja – za resnico o aferi vseh afer: trgovini z rožjem, kjer je, tako avtor, nekdo na krvav način in z umazanimi posli, nelegalno in mimo polnega pokritja slovenske države, torej povsem mimo načela vladavine prava, iztržil desetine milijonov tedanjih nemških mark.

Sindrom česa je bo tedanje dogajanje

V resnici je Šurčeva knjiga kontekstualizacija trgovine z orožjem in raziskovanje tragičnih dimenzij laži, prevar in, če hočete, krvi, smrti in groze, ki je bila zadejana prebivalcem Balkana. Nekdo je njihovo bolečino in željo, da bi se vojaško uprli srbski agresiji, grdo tržil, služil je na krvi in na bolečini. Če kaj, avtor sugerira prav to, da če obvelja deviza državnosti iz uradne interpretacije ene (prve) plati o slovenski osamosvojitvi, potem taka država v izhodišču ne more biti rojena pod svetlo zvezdo poštenega miru in sožitja, temveč v teminah zla, iz katerega ne more priti nič dobrega. O dokazih za to domnevo pisca teh vrstic o namenih pisca knjige, je bralec prijazno povabljen, da se prepriča na desetinah strani te knjige.

Zdi se, da avtor to misel potrdi proti koncu knjige in rezimira bistvo problema z zgodbo o aferi mariborsko letališče 1993. Gre pa, če sledimo avtorju, za ministrovo namero, da bi nelegalno trgovino z orožjem in za vse obvode mimo zakona, mimo vednosti države in za zelo slabo luč, ki je na Slovenijo padla pri mednarodnih opazovalcih, »pokril“ z uradnim dokumentom, sporazumom med slovensko in bosensko državo glede urjenja vojske in »pomoči v orožju«. Tedanji obrambni minister in član predsedstva BiH Fikret Abdić sta 18. avgusta 1992 podpisala sporazum o pomoči BiH, na podlagi katerega bi slovensko obrambno ministrstvo usposobilo in oborožilo kakih tisoč bošnjaških prostovoljcev. »Urjenje je potekalo v Svetlem Potoku globoko v osrčju kočevskih gozdov. Toda prišel je ukaz, da je treba vse skupaj nemudoma končati, učni center zapreti, tujce pa brž spraviti čez mejo ... O tem so namreč pisali avstrijski mediji.« Oktobra 1992 je bosensko-hercegovska vlada pripravila predlog sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju med Slovenijo in BiH, ta pa je predvideval »popolno vojaško sodelovanje pri proizvodnji in nabavi orožja in vojaške opreme ter izmenjavo obveščevalnih informacij. Predsednik Kučan je ostal previden in sporazuma ni podpisal.« Toda slovensko vodstvo je še naprej pomagalo vladi BiH pri obrambi njihove države. Sprejelo je pobudo, da se v Sloveniji oblikuje logistična baza za prevoz človekoljubne pomoči in vojaške opreme iz tujine v BiH. »To vlogo je sprejelo mariborsko letališče. Tako je 21. septembra 1992 zjutraj na njem pristalo ukrajinsko transportno letalo, ki je priletelo iz Madžarske. Izkrcalo je tri velike zabojnike s skupno težo šestintrideset ton«. To je bilo uradno sporočeno, za to je tudi vedel notranji minister Bavčar. Vmes se je povečeval pritisk javnosti (Mladina) in pa sosednjih držav, očitki pa so leteli na nezmožnost Slovenije vzpostaviti pravno državo. V mislih pa so imeli nelegalno trgovino z orožjem, v katero se je od vseh najgloblje spustil Janez Janša s svojo ekipo (Krkovič, Lovšin...). Kučan je predlagal, da se BiH preneha pošiljati vojaška pomoč in se o tem obvesti njene oblasti. S tem je bil preklican sklep državnega vrha iz poletja 1991, ki je odprl vrata te pomoči. V ozadju vsega dogajanja pa se je tudi kopičilo nelagodje ob novih in novih informacijah, da s tihim in nevednim pokritjem državnega vrha v resnici poteka razsežna, povsem nelegalna in povsem nenadzorovana trgovina z orožjem, za katero brez pooblastil in brez zakonskega pokritja stoji Janez Janša.

Vse vmesne zgodbe in zaznave avtorja knjige imajo vrednost dobrega dokumentiranja, avtentičnega pričevanja. Prikaže, kako so ljudje izgubljali življenja v sumljivih okoliščinah, riše širše mednarodno-politične kontekste, ki pojasnjujejo, kako so se sploh ustvarile razmere, da so spregovorile »ničle«, zapisane za konkretnimi številkami na čekih, ki naj bi danes predstavljale katekizem in biblijo patriotizma ki bi naj bile vredne festivala domoljubnih pesmi in njihovega neposrednega prenosa prek nacionalne televizije, ki jo obvladuje »patriotsko« obdelan svet RTV.

To je knjiga, ki jo je vredno prebrati in predstavlja drugačen in poguma poln dokument izpod rok novinarja, katerega življenje v času pisanja ni minevalo čisto brez nevarnosti. Kontekst dogajanja seveda ni samo sestavljen iz enega človeka, ki je bil tedaj sekretar za obrambo. Pojasnjuje bolj, sindrom česa je bil in je še ta nekdanji sekretar za obrambo.