Tiskane izdaje
Če bi knjigo Papir, kamen, škarje Toma Podstenška ocenili kot relevanten prikaz stanja aktualnega slovenstva, bi bilo to nekoliko pretenciozno, zagotovo pa je lucidna observacija atmosfere, ki danes pri nas prevladuje. V ospredju so frustracije, večno nezadovoljstvo, predvsem pa občutek brezizhodnosti in nekakšne kolektivne depresije.
Prvoosebni roman
Za razliko od knjige Sodba v imenu ljudstva, ki je bila nominirana za kresnika pred štirimi leti, je novo Podstenškovo delo brez vsake eksplicitne angažiranosti ali kritike družbenega sistema. Prvoosebni roman predstavlja osnovnošolskega učitelja geografije Simona, ki je ujet v prazen eksistencialni prostor poznih srednjih let, ko so mladostne iluzije mimo, sedanjost je prazna in monotona, prihodnost pa se zdi še bolj siva. To se odraža na vseh njegovih ravneh delovanja in razmišljanja, pa naj so to njegov poklic, vsakdanja rutina, osebni in intimni odnosi ali pogled v preteklost, ki je obenem vir in svojevrsten izgovor za apatijo.
Pisatelj pravzaprav predstavi vse fenomene, ki ga (nas) danes zaznamujejo in predvsem hromijo. Sem sodijo prepričanost o nesrečnem času in kraju rojstva in bivanja – čeprav samega sebe prepričuje, da sodi med deset odstotkov privilegirane svetovne populacije –, izgubljanje v praznih fantazmah, strah pred obvezo in predanostjo, osrednja rdeča nit pa je nekakšen fatalizem, da naše življenje krojijo naključja in muhasta usoda, sami smo povsem nemočni, zato je defetizem edina logična življenjska drža.
Z reminiscencami na preteklost, ki se gladko prepletajo z drugimi dogodki, saj so prav tako predstavljeni v sedanjiku, avtor osvetli genezo svojih frustracij. To je disfunkcionalna družina, v kateri se sicer ni dogajalo nič posebej pretresljivega, vendar so kljub temu odnosi ostali hladni in na določeni distanci, zadrege otroštva in mladostnih let v šoli ter tragičen incident, ki je pomenil konec njegovega edinega iskrenega prijateljskega razmerja. Ena osrednjih premis je odtujenost in odsotnost vsakršnega življenjskega elana. Svet osrednjega junaka je zato travmatično seciranje lastnih izkušenj, pri čemer je pisatelj zelo odkrit in neprizanesljiv, občasno tudi bizaren.
Trpki odnosi
Takšna je podoba njegovih staršev, tragikomična smrt očeta na stranišču, osamljena smrt bežnega znanca, trpki odnosi s sestro ter sodelavci in sodelavkami, ki so prav tako nekako izgubljeni v vesolju, čeprav morda za odtenek manj travmatizirani in nekako zbogani s tem, da z majhnimi okruški vsak dan znova sestavijo in osmislijo svojo eksistenco.
Redno se pojavljajo tudi teme, o katerih se sprenevedamo, da ne obstajajo ali da so rezervirane za redke čudake in obstrance, denimo redno izživljanje seksualnih fantazij prek medmrežja, ki je za marsikoga edino erotično »razmerje«, ki sčasoma preraste v spervertirano igro zahtev in pričakovanj, ali večna obsesija z mladimi dekleti, ki z leti prav nič ne pojenja, četudi je to označeno za sprevrženo in perverzno.
Edina sila, ki ga vsaj občasno spravi v gibanje, je bes, ki je, kot zna povedati vsak psiholog, ob različnih stopnjah apatičnosti eden od najpogostejših simptomov depresije. Vendar tudi tukaj protagonist ne naredi koraka naprej. V strahu, da bi se porušila sicer povsem neznosna
