Nobelovec se melanholično vrača v preteklost

Kazuo Ishiguro: Najprestižnejša nagrada za književnost v rokah enega najbolj znanih in cenjenih britanskih pisateljev.

čet, 05.10.2017, 19:00

Ostanki dneva

Ostanki dneva že veljajo za klasično delo. To je čudovit in ganljiv spomin na dneve pred drugo svetovno vojno, o izgubljenih željah in ljubezni. Ishiguro z vrhunsko literarno veščino slika svet v izginjanju skozi usodo človeka, ki na melanholičen način pripoveduje o tragiki življenja, neuresničeni ljubezni, dostojanstvu in vdanosti.

S prefinjeno ironijo pisatelj mojstrsko pričara specifičnost angleškega humorja, prezir do ameriških novotarij ali razmišljanja o vdanosti in zvestobi. Zaradi svojega japonskega rodu je lahko z jasnejšo distanco prepoznal tisto, kar je najbolj značilno in prepoznavno v njegovi novi domovini.

Kazuo Ishiguro? Ja, vsekakor!

Ingrid Kovač Brus, novinarka, prevajalka:

Ishigurov najbolj znani in najbrž tudi najbolj izpiljeni roman Ostanki dneva je postavljen v Veliko Britanijo, večina drugih del pa se dogaja v Aziji, največkrat seveda na Japonskem. Še posebej ga zanima 2. svetovna vojna, čas pred njo in po njej, kar za avtorja japonskih korenin ni presenetljivo. Tako v romanu Ko smo bili sirote s filmsko prepričljivostjo izriše svetovljanski Šanghaj v 30-ih letih, mestne četrti, kjer potekajo spopadi med komunisti in Čankajškom, trgovanje z opijem, diplomatske igre in igrice ...

Vse to pa je le kulisa za filigranski (tak je tudi njegov jezik) prikaz razmišljanja in čustvovanja človeka, ki je poklicno izjemno uspešen, a v svoji notranjosti neozdravljivo ranjen. Kot otrok je namreč ostal brez staršev in skozi življenje ga žene ena sama stvar – ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo v njegovem otroštvu.

Mirjam Drev, prevajalka:

Kazuo Ihiguro? Ja, vsekakor! Stilist s širokim tematskim in jezikovnim obzorjem je Ishiguro pripadnik struje zgodbarjev, ki so osvežili britansko romanopisno tradicijo in fabulo postavili korak pred literarni eksperiment. V svojih romanih z ostrino skalpela vstopi v srčiko človeške krhkosti, se sooča s tistimi duševnimi stanji in tudi tabuji, ki svareče prebijajo gladino razmeroma obvladljive stvarnosti. Lahko rečemo, da je zavzet za družbo in njene vrednote, še stopnjevano pa za posamičnega človeka z njegovimi stiskami, vendar brez patosa, z visoko ubeseditveno normo.

Ishigurove knjige so eno temeljitejših približevanj uganki, zakaj so nekateri posamezniki kos življenjskim preizkušnjam in drugi ne, naj o tem piše v Ostankih dneva, pripovedi o angleškem butlerju, njegovih moralnih dilemah in zapravljeni ljubezni, ali pa v Ne zapusti me nikdar, distopiji o človeških klonih kot nosilcih avtonomnosti, ki ju osebno postavljam v vrh njegovih del.

Alenka Koron, raziskovalka ZRC SAZU

Za ljubitelje in poznavalce sodobne britanske književnosti podelitev letošnje Nobelove nagrade za literaturo Kazuu Ishiguru najbrž ni tolikšno presenečenje kot za ostali svet. Gre za pisca iz kroga najreprezentativnejših britanskih romanopiscev, ki morda ni tako plodovit kot njegovi ugledni kolegice in kolegi, npr. Ian McEwan, Graham Swift, Martin Amis, Angela Carter, Antonia S. Byatt, Sara Maitland, Julian Barnes in drugi, saj je objavil le osem romanov; toda s svojim na prvi pogled konvencionalnim, vendar slogovno pretanjenim pisanjem se vztrajno loteva prevpraševanja najbolj bolečih tem in etičnih problemov našega in vseh drugih časov, npr. vprašanja krivde oziroma odgovornosti posameznikov do aktualnih zgodovinskih dogajanj (svetovnih katastrof, vojn, kolaboracije) in silne nebogljenosti in nemoči ljudi pri soočanju z lastnimi travmami. To pa počne na način, ki še zdaleč ni intelektualističen in je zato blizu tudi širšemu krogu bralcev. Kazuo Ishiguro je svetovno prevajan avtor in bo to ostal kljub nagradi, ki včasih ubira čudna pota, čeprav je verjetno še vedno ena najuglednejših v svetovnem merilu.

Novice, da je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost Kazuo Ishiguro (1954), so se razveselili ljubitelji knjig po vsem svetu. Ishiguro pa ni priljubljen samo med bralci, ampak ga cenijo tudi literarni kritiki. Končno je šla nagrada v prave roke, o tem se tokrat strinja večina.

Kazuo Ishiguro je britanski pisatelj, rojen v Nagasakiju. Ker se je pri petih letih s starši preselil v Veliko Britanijo, kjer je oče nadaljeval znanstveno kariero, piše izključno v angleščini. Magistriral je na Univerzi Vzhodne Anglije in se zatem vse do leta 1980 izpopolnjeval v kreativnem pisanju. Piše romane, scenarije, zgodbe.

Trije romani v slovenščini

V slovenščino imamo prevedene tri romane, najbolj znanega Ostanki dneva (prevod Srečko Fišer, Cankarjeva založba), po katerem so posneli odličen film z Anthonyjem Hopkinsom in Emmo Thompson v glavnih vlogah. Film v režiji Jamesa Ivoryja iz leta 1993 je bil nominiran za osem oskarjev in je eden redkih, ki je uspel popolnoma pričarati čarobnost pisane besede. V slovenščini lahko beremo še Ne zapusti me nikdar (prevod Katarina Jerin, Učila) in Ko smo bili sirote (prevod Ingrid Kovač Brus, Celjska Mohorjeva družba).

Ishigurove knjige so prevedene v več kot 40 jezikov, njegovih sedem do zdaj objavljenih romanov mu je prineslo vrsto nagrad in kultni status pri številnih bralcih, o čemer govori število prodanih del – več milijonov.

Velja za enega najbolj znanih in cenjenih britanskih pisateljev, ki je bil kar štirikrat nominiran za nagrado booker, dobil pa jo je leta 1989 za Ostanke dneva. Časopis Time ga je leta 2008 uvrstil na 32. mesto med 50 največjimi britanskimi pisatelji po drugi svetovni vojni. Ne zapusti me nikdar so književni kritiki Tima leta 2010 uvrstili med sto najboljših romanov v angleščini vseh časov.

Roman Ostanki dneva govori o ostarelem, nepomembnem batlerju, ki odhaja na svoje še bolj nepomembne počitnice. Je resnična drama, ki združuje vse najboljše lastnosti Ishigurovega pripovedovanja – okvir zgodbe tvorijo velika zgodovinska dogajanja iz perspektive skrbno izbranih trenutkov posameznih človeških usod.

Predvsem ene usode – nejasno zavedajoč se zapravljenih priložnosti batler James Stevens negotovo zagrabi lastno življenje šele v trenutkih, ko mu to nepovratno odteka, ko so pred njim le krhki ostanki dneva, obarvani z neozdravljivo melanholijo. Nekje v ozadju te zgodbe Ishiguro odpira veliko zgodovinsko temo odtekanja stoletnega sistema vrednot britanske aristokracije.

Vpliv Dostojevskega in Prousta

Pisatelj je samo prva dva romana, A Pale View of Hills in An Artist of the Floating World, umestil na Japonsko. Večkrat je poudaril, da nima veliko zveze z japonsko književnostjo ter da njegovih knjig ni mogoče uvrstiti v japonsko literaturo. Čeprav ima nekatere najboljše lastnosti japonskih pisateljev, kot so eleganca pripovedi, finost, izpiljenost vsake besede in stavka, sam meni, da sta nanj najbolj vplivala Dostojevski in Marcel Proust. Meni, da so na njegovo pisanje veliko bolj kot japonske knjige vplivali japonski filmi.

Kritiki Ishigura primerjajo s Salmanom Rushdijem, Jane Austen in Henryjem Jamesom, vendar se sam s tem ne strinja. Sebe vidi kot novo generacijo pisateljev, ki imajo lastnosti okolja, iz katerega so prišli starši in otrokom vsadili vrednote njihove domovine, obenem pa so enako močno pod vplivom okolja, v katerem so odrasli, v njegovem primeru je to Britanija. »Vse to je v meni združeno in mi niti ni do delitve,« pravi Ishiguro in dodaja, da je to eden od pozitivnih fenomenov globalizacije, ker se izgubljajo nacionalne, rasne in kulturne razlike.

Kazuo Ishiguro je torej nedvomno britanski pisatelj. Bližina tradiciji viktorijanske književnosti in njene značilnosti, da literarni lik definira predvsem z njegovim družbenim in zgodovinskim okoljem kakor tudi modernistična vpeljava subjektivnega predstavljanja sveta, sta odliki tega pisatelja.

V svojih romanih se vrača v nedavno preteklost in le roman Ne zapusti me nikdar, po katerem so tudi posneli film, je umeščen v bližnjo prihodnost in ima prvine znanstvene fantastike. »Privlačijo me teme, ki se nanašajo na obdobje pred drugo svetovno vojno in po njej, ker me zanimajo ideali in vrednote, v katere so mnogi verjeli pred vojno in ki so se pokazale kot napačne. Ljudje, ki so se po njih ravnali, pa se morajo soočiti s posledicami in dojeti, da niso imeli prav,« je dejal pisatelj v enem od intervjujev.

Pri Ishiguru je narator glavni lik zgodbe, ki se zaveda svojih slabosti in napak, ni pa pripravljen, da bi jih komurkoli priznal. Bralcem ponuja priložnost, da v bistvu občutijo naklonjenost do glavnega junaka kljub njegovim napakam, ker to pomeni, da so humanejši in se lažje identificirajo z njim. Ishiguro ne vztraja pri kakšnem večjem zapletu niti ne išče konca za svoje romane, ampak vprašanja, s katerimi se sooča njegov glavni junak, ostajajo odprta, saj se tako najpogosteje dogaja v resničnem življenju.

Foto: Jože Suhadolnik/Delo


Spomin

Pisatelj ima v svojih romanih rad melanholično noto, njegovi junaki sprejemajo svojo preteklost ter tisto, kar so postali in to na neki način prinaša mir, kajti tako spoznanje jih osvobaja strahu pred prihodnostjo. Ima talent, da o težkih temah in občutkih piše preprosto, lepo in čisto s kakšno kapljico nepričakovanega humorja. Človekovo življenje je za Ishigura predvsem spomin, pogosto na tisto, kar bi radi pozabili ali na tisto, kar se ni nikoli zgodilo.

Ishiguru se večkrat dogaja, da knjigo začne pisati, nato pa pisanje tudi za več let prekine. Tako je bilo na primer z zadnjim romanom The Buried Giant (Pokopani velikan) iz leta 2015. Ta prinaša zgodbo ostarelega para, ki se odpravi na potovanje po angleškem podeželju, v upanju, da se bosta kot starša ponovno povezala z odtujenim sinom. V njem je na ganljiv način opisal, kako se spomin križa s pozabo, zgodovina s sedanjostjo ter fikcija z resničnostjo.

Roman je začel pisati leta 2004, vendar je izgubil voljo, potem ko je del rokopisa pokazal ženi in ga je skritizirala. Ta roman je poskušal napisati kar trikrat. Žena je do njegovega dela nasploh zelo kritična. »Problem je v tem, da takrat, ko je postala moje dekle, še nisem bil pisatelj. In ko bere moje rokopise, name še vedno gleda kot na komaj diplomiranega študenta, ki sanja o tem, da se bo nekoč ukvarjal s pisanjem.«

Noče biti intelektualni pisatelj

Na novinarsko vprašanje, ali kdaj čuti pritisk, da bi moral pisati več, odgovarja: »Na začetku svoje kariere sem se o številu izdanih knjig pogovarjal z urednikom založbe Faber & Faber Robertom McCrumom, ki me je odkril. Po prvem romanu sem ga vprašal, koliko časa bi moralo miniti, da bi objavil naslednjo knjigo. Rekel mi je: Za tvojo kariero bi bilo najbolje, če bi objavil knjigo na vsaki dve leti.« Pogosto ga na to spomnim, saj sva še vedno dobra prijatelja in on mi vsakič odgovori, da je bil to neumen nasvet. Spomnim pa se, da se mi je to zdelo nemogoče.« Takrat se je odločil, pravi, da ne želi svojega kvantitativnega prispevka književnosti, ampak bo poskušal ustvariti dela, ki so drugačna od obstoječih.

O tem, kako čustva prenesti na papir, pa Ishiguro pravi: »Za pisatelje je problem to, da se zaradi uporabe besed kot orodja – besede pa se uporabljajo tudi v esejih in razpravah –, znajdemo v skušnjavi, da bi morali vedno razmišljati v okvirih logičnih intelektualnih obrazcev.

Seveda je to pomemben aspekt pisanja romana, toda za romanopisca je prav tako pomembno, da uporablja domišljijo kakor na primer glasbenik, na nekako nelogičen način. Mislim, da je zame zelo pomembno, da ne postanem neke vrste intelektualni pisatelj.«

Prijavi sovražni govor