Tiskane izdaje
Ne verjemite stoinvečletniku, če vam pravi, da rojstni dan ni nič posebnega, še posebej ne danes stotriletniku Borisu Pahorju: zadnja leta je jubilant zmeraj praznoval z izdajo nove knjige in tudi letos ni drugače. Tokrat dobivamo v branje nekaj dnevniških zapisov.
Pred leti je Pahor slavil s Knjigo o Radi, pred tremi leti je prišla na knjižne police monografija Tatjane Rojc Tako sem živel, lani sta mu Mladinska knjiga in Cankarjeva založba pripravili sprejem, na katerem so predstavili dve deli, zbornik besedil z znanstvenega simpozija o slovenski tržaški literarni šoli in njegovo za založbo Bompiani napisano knjigo Rdeči trikotniki.
Letos je Pahorjev obisk v Ljubljani namenjen predstavitvi spominskega dela V imenu dialoga, v katerem se neumorni tržaški pričevalec v izbranih dnevniških zapisih kritično in neposredno posveča že znanim temam in zapisuje izzive za dialog.
Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
Po pogovoru v knjigarni Konzorcij, povezoval ga bo dolgoletni Pahorjev urednik Zdravko Duša, bo imel slavljenec še en opravek, v Vili Podrožnik ga bo gostil predsednik vlade dr. Miro Cerar.
V uvodu k novi knjigi (uredil jo je Zdravko Duša, izdala Cankarjeva založba) Pahor o »občasnih« zapiskih iz leta 2013 navaja, da gre za mešanico različnih besedil, kakor se je reševal že v reviji Zaliv, torej za »prave dnevnike, večkrat pa za navedbe starejšega datuma, za citate iz knjig, prejeta pisma ali odgovore nanje«. Tako po njegovem nastane mozaik, v katerega je brez škode mogoče vključiti tudi kratek esej ali, kot je to Pahor storil zdaj, dnevnik, ki ga je pred leti en mesec pisal za Delovo Sobotno prilogo, pa še kako drugo besedilo.
Arhitektura knjige razkriva Pahorjeva premišljanja o marsičem od leta 2005, v večinskem delu je leto 2013, sklene pa se s krajšim dodatkom 2014–2016. Avtorjeva ponudba bralcu je jasno začrtana: »Verjamem, da bo marsikdo segel po teh literarnih odlomkih, zato da bo seznanjen s tem, kako smo živeli ločeni od domovine in jo opazovali kot iz jamborovega koša.«
O tem košu v knjigi zapiše, da poudarja, kako je vse, kar piše o dogajanju v Sloveniji, pač pogled nekoga, ki gleda nanjo od zunaj, s tržaške obale, »torej fizično-biološko ločen, vendar pa tako, da gre za ločitev tudi v prenesenem pomenu«. A oddaljenost ni tako velika, da Pahor ne bi videl vsakršnih neumnosti sodobnega slovenstva, reflektira na primer tudi početje politikov, tega ali onega zaradi po njegovem mnenju neprimernih stališč ošteje, koga enostavno pošlje v oslovsko klop, tu in tam koga tudi pohvali.
Skrivnostna energija
Avtor o sebi pravi, da je njegova življenjska norma, ki ji poskuša ostati zvest, preprosta – biti na strani ponižanih in razžaljenih. O dolgoživosti, ki mu zadnja leta prinaša tolikšno pozornost, kot je prej skoraj nikdar ni doživel v slovenski javnosti, je precej prostodušen in brez iluzij, v dnevnik je pred tremi leti sredi avgusta zapisal: »Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.«
A je Pahor tudi povsem konkreten – kogar bi utegnilo zanimati, se lahko loti iskanja: pri objavi delov korespondence z različnimi dopisovalci namreč Pahor pri enem od pisem pariške prijateljice dodaja pojasnilo, da so bonbončki, o katerih avtorica pisma omenja, da mu jih pošilja, imenovani memoboost in da so pravzaprav kapsule, ki vsebujejo ekstrakt ginka in nekaj vitaminov.
Istega leta Pahor zaupa dnevniku premislek ob besedah profesorice Tatjane Rojc, ki ga je označila za človeka, ki kljub kompleksni osebnosti zmore splesti s sogovornikom oseben intimen odnos, v katerem pri pogovorih ni tabujev. Pahor dodaja: »Všeč mi je tudi njen izraz o meni kot 'kompleksni osebnosti'. Kar je prav tako resnično, saj sem živel s semeniščniki, teologi, vojaki, zaporniki, taboriščniki, jetičniki, čeprav je marsikdo v svojem življenju moral menjavati položaje, je bil moj v bistvu drugačen, ker sem zmeraj, od začetka moral dokazovati, da nisem to, kar sem uradno. Česar včasih ni bilo treba izreči, nasprotno, a je bila potrebna zvestoba svoji biti ...«
Ostrina na škodo globine
Prav tako najde lavreat skoraj samo ponižne besede o svojem izvoru, na nekem mestu navrže, da se je pokojna soproga Rada zavedala »ne toliko višje stopnje svojega družbenega izvora, kolikor večje obdarjenosti v zahtevnem duhovnem svetu«, potem doda še nekaj neprizanesljivih, skoraj trpkih opažanj, ko napiše, da je bila mati kot dekle kuharica v Trstu, njegov ded po očetu branjar na trgu ob Rusem mostu.
»Nimam visoko izobraženih prednikov. In tudi osebno spadam bolj v kategorijo preprostega človeštva, na območju duha pa sem, pravijo, bolj bister kot globok. Eno in drugo se da v teku življenja izboljšati, a gre zmeraj za nekakšne dodatke, kar ne prenese nikakršne sorodnosti z izvirno pristnim.«
Tudi ob primerjavah s Kosovelom, ki jih je ob podelitvi Tischlerjeve nagrade v nagovoru omenil zdaj že pokojni Fabjan Hafner, ko je o tržaškem stoletniku govoril kot o spominu in vesti zadnjih sto let, Pahor pove nekaj podobnega: »Tudi v meni je počrnela palača s slepimi okni, pordela trajna podoba dokončnega uničenja, izključitev pojma prihodnosti, ki se je potem ponovila ob odvzetju imena in priimka pred dan in noč gorečim krematorijem. K sreči je moj duševni svet sicer šel skozi pogubne faze, a jih je doživel manj globoko kot Kosovel in hkrati bolj stoično, tako da je kasneje prevladovala ostrina na škodo globine.«
A čili stoletnik, ki je na lep dan zmožen ugotoviti: »Lep, podarjen sončen dan, zato pustim, da me sprejme v svojo svetlobo«, ima v glavi še precej relevantnih načrtov. O starem mestu s trgom ob Rusem mostu si zamišlja bleščečo prihodnost: »Da, Trst, ki bo govoril zanamcem, ko bo spet postal eno izmed poglavitnih pristanišč evropskega zaledja Jadrana. Jaz ga seveda ne bom doživel, a mesto bo doživelo svoje novo vstajenje ob naslednikih nove solidarnosti in sožitja, ki smo ga mi s težavo uresničevali in ga še uresničujemo.«
Pahor ima tudi širšo vizijo, letos jo je šel predstavit kar na evropski kulturni forum v Bruslju, kjer mu je gostovanje izposlovala komisarka Violeta Bulc. »Tako sem lahko svetoval, naj se evropska kultura zavzema za zborovanje o usodi Človeštva, ko se je končno začela reševati usoda Matere Zemlje. Samo dialog je rešitev človeškega sveta. (...) Čudovita intelektualca Stéphane Hessel in Edgar Morin sta pred leti v knjižici Chemin de l'experience predlagala ustanovitev etičnega parlamenta. Sijajno bi se tako začelo; zbor, svetovni kongres, bi po moje predlagal dialog, začenši z ugotovitvijo, da je zgrešeno, da se je bitje, ki je zmožno doseči prave čudeže, doslej predajalo samo dominaciji z vojnami in uničevanjem, zato je napočil čas, da dokažemo, da se zmore predati višjim ciljem, kot so pokazale naše književne in umetnostne stvaritve. (...) Seveda bo marsikdo rekel, da gre za utopijo, ki bo ostala na papirju, kot so ostale vse druge. (...) A po naravi sem optimist. Zato sem prepričan, da se bo človeštvo odločilo za dialog. In da ne bo odlašalo.«
