Tiskane izdaje
Martin Krpan Frana Levstika v ponarodeli različici ilustratorja Toneta Kralja običajno ni tak. Hrust, ki je na Dunaju posekal Brdavsa in še pred tem najljubšo cesaričino lipo, nakar si za nagrado ni zaželel cesarične, ampak le cesarsko pismo, s katerim bi legaliziral tihotapljenje soli, je, skupaj s kobilico z neznanim številom konjskih moči, a dovoljšnjim, da je izstrelila dunajske nastopače na gnojno gomilo, po novem drobcen. Stisnjen v miniaturko.
Stisnili in natisnili so ga pri Mladinski knjigi, tradicionalni založnici te veleuspešnice številka ena med slikanicami, ki je prvič izšla leta 1954, čemur je sledilo še šestnajst ponatisov v skupni nakladi 240.000 izvodov. Kraljev Krpan se ponaša z največ ponatisi med slikanicami v programu MK, najnovejša izdaja pa sodi v jubilejno serijo ob 70-letnici te založbe.
S 25 centimetrov ob prvi izdaji, ki še danes očara z nekoliko pastelnim tonom Kraljevih ilustracij in špartansko ozkim robom beline ob njih, se je skrčil na le 16,5, takšno miniaturno izdajo, a sodeč po Cobissu pol centimetra večjo, so pri MK natisnili že leta 2010.
Zimzeleni Levstikov političnosatirični Martin Krpan (leta 1858 ga je objavil v Slovenskem glasniku, kar je izšlo, je del prvotno obsežneje zastavljenega dela) je dolgo čakal na ilustratorja. Prvi ga je v mladih letih, leta 1917, izrisal Hinko Smrekar, kar je bilo v karieri tega tragičnega umetnika z vselej bridko finančno eksistenco pomembno naročilo (prvi umetniški honorar mu je sicer po avtobiografskih zapisih predstavljala palica, s katero jih je doma dobil, ko je porisal družinsko sobo, a ga to ni izučilo), drugi Krpanov ilustrator v izdaji, ki danes bibliofilom tako kot Smrekarjeva predstavlja veselje, pa je bil leta 1943 Lojze Perko.
Slovenci in morje
Prva ilustrirana Martina Krpana sta torej izšla v času vojn, prav prvi mirnodobni, Kraljev, pa je s sijajnim prepletom likovnih motivov iz ljudske tradicije, smisla za pripovedništvo, barv, polnih življenja, svojevrstnega renesančnega vtisa in »slane« primorske tematike v obči zavesti postal Krpan številka ena.
Izšel je v letu, ko je bila tema Slovencev in morja v prvem planu, letu londonskega memoranduma, ki je Socialistični republiki Sloveniji ob izgubi tradicionalnega slovenskega okolja na Tržaškem prinesel današnje sinje okno v svet.
Med »forešti«, ki so se naselili v tragično izpraznjenih obalnih mestih, je nekaj let po izidu Krpana, leta 1962, pristal tudi Kralj. V Izoli si je v prastari hiši uredil atelje in skušal prepričati občino o ureditvi stalne zbirke svojih del. Občinarji so ravnali skladno z legendarnimi zadnjimi štirimi besedami v Krpanu – minister Gregor pa nič –, stalna zbirka Kraljevih del, vključno z izvirnimi ilustracijami Krpana, pa je danes v kostanjeviški Galeriji Božidarja Jakca.
Tudi avtorjev, ki so se lotili vizualiziranja Krpanove avanture za Kraljem in so kot neizbežno referenco upoštevali izjemen uspeh njegove različice, ni malo. Ilustrirali so jo Ive Šubic leta 1964, Marjan Amalietti leta 1977, Boris Kobe in Bard Iucundus leta 1981, Klavdij Palčič leta 1983, Miki Muster leta 1997 in Suzana Bricelj leta 1999, če se omejimo le na znana imena, seveda pa ostaja vsem znano ime predvsem sam Krpan.
Ob Levstikovi pripovedi imamo kmečko in rock opero Martin Krpan Bojana Adamiča (kot opera Janija Goloba je zaživela tudi cankarjanska Krpanova kobila), več javnih kipov in kar nekaj po njem poimenovanih ulic, trpežen rumen bicikel za poštarje, nesojeni oklepnik ali kak fitnes, rockovsko zasedbo in tekmovanje za silaka leta, brati pa ga je mogoče tudi v švedščini, japonščini in esperantu (prevodov je ducat) ter otipati v braillovi pisavi. Vpis Martina Krpana v Cobiss obrodi kar 351 rezultatov, med katerimi v naslovih ali podnaslovih knjig naletiš na, denimo, Državotvorna interpretacija osrednjega slovenskega junaka, Diplomat Martin Krpan ali Martin Krpan: testosteron v tranziciji.
V opusu Toneta Kralja, ki je lik, podoben Krpanu, razvil in na kaki lični, ljudsko obarvani razglednici objavil že med vojno, ostaja njegova najprepoznavnejša knjižna ilustracija. Leta 1958 je ilustriral še drugega odličnega sina slovenskega naroda, Petra Klepca Franceta Bevka – znova za Mladinsko knjigo, za serijo Čebelica –, a temu ponatisi niso bili dani.
