Tiskane izdaje
Prihodnje leto bo minilo sto let, odkar je umrl Ivan Cankar, največji slovenski pisatelj, kakor se nam je že v otroštvu vtisnilo v spomin. Malo zaradi te obletnice, predvsem pa zaradi pisatelja samega so v zavodu Škrateljc izdali zbirko Cankar v stripu; nastali so Hlapec Jernej in njegova pasja pravica, Moj lajf in Hlapci – Ko angeli omagajo.
Ivana Cankarja (1876–1918) so si »izposodili« Žiga X Gombač in Igor Šinkovec – prvi je napisal in drugi narisal hlapca Jerneja v pasji podobi –, Boštjan Gorenc - Pižama in Tanja Komadina, ki sta se poigrala s simboliko črtic, zbranih v knjižici Moje življenje, ter Andrej Rozman - Roza in Damijan Stepančič, ki sta v besedi in sliki priredila Hlapce. Trije pisci, ki so se s Cankarjem ukvarjali zadnje leto in še nekaj, so se v ponedeljek sprehodili po odru Cankarjevega doma in občinstvu razkrili, kakšno je (bilo) njihovo razmerje s pisateljem. Vsak v svojem slogu, podobno, kakor so se lotili predelav omenjenih del.
Hlapci in pesimizem
Ko govorimo o odnosu do Ivana Cankarja, ga ne bi mogli bolje opisati, kakor ga je urednica zbirke Cankar v stripu Ženja Leiler v spremni besedi Mojega lajfa: »Tako kot za večino klasikov nacionalne literature tudi za Ivana Cankarja velja naslednje: o njem vsi vse vemo, ali vsaj mislimo si, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo.« Ali pa se mu vsaj poskušamo izogniti, dokler nam ob kakšni priložnosti ne prekriža poti, kakor se je zgodilo Andreju Rozmanu - Rozi: »Mislil sem, da se bom vse življenje lahko izogibal Cankarju, a očitno predolgo živim.«
V resnici se je v preteklosti lotil Hlapca Jerneja in nastala je predelava, ki sodi v sodobni čas, čeravno je ta od današnjega oddaljen že dve desetletji. Pri Hlapcih je bil bistveno bolj zadržan in jih je pustil skoraj nedotaknjene – prvič z zavedanjem, da si pisatelj ni pustil niti vejice popravit, drugič pa si ga je vzel za zgled, kajti taisti pisatelj je nekoč menda tako prevedel Hamleta, da je prepisal prevod Dragotina Šauperla. »Pa sem si rekel, bom tudi jaz Hlapce vzel, to je navsezadnje najbolj pošteno do Ivana Cankarja in dijakov,« je razglabljal na odru. Po nastopu pa dodal: »Če bi že vse predelal, bi moral narediti nekaj povsem novega. Predvsem pa konvertitstvo povezujem s časom po osamosvojitvi, ne toliko volitvami ...« Besedilo je tako ostalo precej dolgo, zato se je bal, da se bo ilustrator uprl, a ga je Stepančič tako spretno umestil, da bralcem ne preostane drugega, kot da preberejo cele Hlapce – z dodatkom angelov, ki komentirata dogajanje, predvsem pa si prizadevata, da bi v Jermanu vzbudila nekaj ljubezni.
»Zame je Cankar preveč pesimističen. Mislim, da če človek ni pesimist, še ne pomeni, da ne more biti kritičen do sveta. Svetobolje je bilo sredi 19. stoletja nekaj modnega,« je poskušal Andrej Rozman - Roza razložiti svoj pogled na pisatelja, »poleg tega me pri Cankarju moti njegova preslikava krščanstva v literaturo, zlasti vsi ti krščanski atributri, kot sta kesanje in greh, mi niso blizu.« A čeprav pri Cankarju pogreša optimizem, na koncu Hlapcev ni izkoristil možnosti odprtega konca, kakršnega vidijo mnogi literarni kritiki, tudi dr. Mladen Dolar, ki je napisal spremno besedo k temu stripu. »Meni se zdi popolnoma jasno, da se Jerman ustreli,« je neomajen Roza.
Sto in en obraz krivice
Precej drugačen je bil pristop Žige X Gombača k Hlapcu Jerneju in Cankarju nasploh. Revežu, ki je »izkusil vse obraze krivice«, je pustil možnost srečnega konca, poleg tega pa ga je postavil v okolje, s katerim se mladina bistveno laže poistoveti – v slaščičarno Pri slastnem smrčku. Zakaj basen? Ko sta z ilustratorjem Igorjem Šinkovcem razmišljala, kako nadgraditi popolno besedilo, ki prikaže vse obraze krivice, sta prišla do psov – odlikuje jih zvestoba, hkrati so več kot le hlapci, so tudi prijatelji in sodelavci. Ker je toliko različnih pasem, je laže izraziti »sto in en obraz krivice«. Da bi poudarila to dinamiko, sta izbrala črno-belo tehniko. Tako gre ubogi Jernej, ki je s prijateljem Sitarjem ustvaril najboljši sladoled daleč naokoli, po prijateljevi smrti od psa do psa, od vrat do vrat iskat pasjo pravico. Vse dokler obupan ne zatuli AAUUUUUUU ... in bralcu dovoli, da si ustvari svoj konec.
Žiga X Gombač je bil med tistimi mulci, ki jim Cankar ni vzbujal odpora, temveč je v njem prepoznal več kot vrstniki. Veliko zaslug za to, kot je dejal, pripisuje mami, ki je imela do pisatelja pozitiven odnos in ga je velikokrat citirala. Čeprav ima Gombač to lepo navado, da vsako leto prebere nekaj klasičnih del, bo Hlapec Jernej najbrž zmagal po številu ponovitev. Med pripravo stripa ga je prebral več desetkrat in vedno znova našel kaj, kar je dotlej spregledal. In bolj ko ga je bral in se postavljal v kožo mladih bralcev, bolj se je zavedal odgovornosti, ki jo imajo do njih pisatelji.
Pižama vdre v strip
Ivan Cankar je Slovencem, mladim in starim, vsekakor veliko pustil. S tem, koliko v resnici in kako se to kaže, se je v svojem slogu – gromko in iskrivo – poigral Boštjan Gorenc - Pižama. Na njegovih plečih je bila vsa tista simbolika, ki se je usedla v miselni svet Slovencev ter ga tako zaznamovala, da imajo besedne zveze »tek za vozom«, »luč na učiteljevem oknu« in »skodelica kave« čisto svoj pomen.
Boštjana Gorenca bistveno bolj kot našteto preganja pehar suhih hrušk. Ta je posredno kriv, da se je odločil za sodelovanje pri ustvarjanju Cankarja v stripu. »Ko so me povabili k projektu, sem se najprej vprašal, ali si drznem,« je rekel. Toda kmalu je ugotovil, da so zgodbe iz Mojega življenja lep čas del njegovega življenja komika. »Že nekaj časa se zafrkavam, da sem član lige za odstranitev peharja suhih hrušk iz kurikuluma. Črtica je zelo dobra, ampak ni za otroke,« je vzkliknil. To je tudi razlog, zaradi katerega je Cankar za ljudi tako težko prebavljiv – ker ga spoznajo prezgodaj. »Za Cankarja potrebuješ predznanje, življenjske izkušnje.«
Še bistveno bolj slikovit pri opisovanju pomena suhega sadja v slovenski literaturi je bil na odru. »Suho sadje so nam tlačili v usta, ko še nismo imeli encimov, da bi to prebavili!« Ker se mu je zdelo, da je trenutek, ko se Ivan, tatič suhih hrušk, znajde pred mamo s svojim grehom in ona ne reče nič, le solzo potoči, prehudo breme za otrokov zdrav razvoj, sta avtorja posegla v zgodbo: »Dovolj! Intervencija!« s pojasnilom: »Skrbijo naju tile skrhani odnosi in potlačena čustva.« Intervencijo si je Gorenc privoščil tudi v obliki angela in hudiča, ki ponazarjata Ivanov notranji boj, pri čemer si ni mogel pomagati, da ne bi v hudičeve roke položil sredstvo sodobne komunikacije. Kaj dela hudiček, ko opravi svoje delo? Tvita.
Na koncu lutke
Ne glede na svoj osebni boj s suhim sadjem je bil Boštjan Gorenc po končanem projektu zadovoljen: »Bil je zelo dobro izpeljan, imeli smo kar nekaj ekskurzij po krajih, povezanih s Cankarjem, obiskali smo rokopisni oddelek v Nuku ... Zdaj imam precej večje znanje o Cankarju in želim si, da bi vsi knjižni projekti potekali na tej ravni.«
Sodelujoče je zbral dr. Uroš Grilc, nekdanji minister za kulturo, zdaj pa direktor zavoda za kulturo, izobraževanje in šport Škrateljc. »Zanimajo nas knjižni projekti, ki ne prinašajo le dobrih zgodb v knjigah, ampak delajo zgodbo okoli njih,« je pojasnil. Lanska 140. obletnica rojstva in skorajšnja stoletnica smrti sta bili gotovo spodbuda, da so sklenili obuditi spomin na pisatelja, ne pa edina.
»Cankar je simbolno sicer priznan kot naš največji pisatelj, v dejanskem, kulturnem in intelektualnem življenju pa tako rekoč ne obstaja, čeprav je vselej aktualen in jezikovno tako blesteč, da nas še danes lahko nagovarja.« Zato so se skozi subverzivno stripovsko formo odločili pisatelja približati resda mlajši publiki, a ker gre za literarno klasiko, bodo verjetno vzbudili zanimanje še v marsikom drugem, sklepa Grilc. Sredi decembra bodo odprli razstavo v Domžalah, predstavitve po Sloveniji (prva bo 9. decembra na Vrhniki) pa se bodo sklenile prihodnjo jesen, ko bo v Lutkovnem gledališču Maribor nastala še lutkovno-stripovska predstava v režiji Sebastijana Horvata.
