Henrik Suzo o edinem zdravilu

Knjižica resnice: Miniatura poznosrednjeveškega dominikanca iz Porenja Henrika Suza.

Objavljeno
12. maj 2015 17.34
 Dejan Kos
Dejan Kos

Od leta 2013 naša osrednja knjižnica izdaja zbirko Textus recepti (»sprejeta besedila«). Urednik Gorazd Kocijančič jo je zasnoval »kot serijo izdaj in komentiranih prevodov del, ki jih Narodna in univerzitetna knjižnica bodisi hrani v prepisih in redkih tiskanih izvodih ali pa so povezana z našo zgodovino književnosti, čeprav so shranjena­ drugje«.

Med tovrstnimi dragocenostmi so tudi nekateri rokopisi, ki so po ukinitvi ljubljanskega samostana klaris leta 1782 najprej prešli v kapucinski samostan in nato v sestav licejske knjižnice. To se je med drugim zgodilo tudi s kvartom, v katerem najdemo spise Henrika Suza (Heinricha Seuseja), poznosrednjeveškega dominikanca iz Porenja. Urednik zbirke Kocijančič je prevedel in z obsežno uvodno študijo opremil eno od njegovih miniatur: Knjižico resnice, mistagoški vodnik in filozofsko mojstrovino obenem.

Uvod je dragocen sopotnik ob približevanju Suzovi misli in globinam duhovnih izročil, iz katerih ta misel izhaja. Kocijančič pojasni zgodovinske okoliščine menihovega delovanja, opiše temeljne poteze njegovega opusa, nato pa Knjižico premišlja v povezavi s historičnimi in ahistoričnimi razsežnostmi temeljnih epistemoloških, filozofskih, metafizičnih in bivanjskih dilem. Razprava ni dragocena pridobitev le za tukajšnjo humanistiko, temveč tudi za študij duhovnozgodovinskih in filozofskih tradicij nasploh.

S pomočjo obsežnega korpusa relevantnih virov izlušči štiri problemske sklope Suzovega mišljenja: radikalno apofatiko v duhu novoplatonskega izročila Dionizija Areopagita in Mojstra Eckharta, povezanost filozofske spekulacije in verujoče duhovnosti, afirmacijo bitnosti in s tem zgodovinskosti ustvarjenega sveta v njegovem razmerju do lastnega izvora in slutnjo duhovnozgodovinske regresije ob zdrsu v nepresežno imanenco.

Prevajalski dosežek

Posebno pozornost zasluži tudi prevajalski dosežek. Ob vzporednem branju izvirnika in s številnimi opombami opremljenega prevoda postane razvidno, da slednji ne zahteva le težavnega razbiranja srednjevisokonemške, v abstraktnosti še neizšolane semantike, temveč tudi rekonstrukcijo filozofskih in teoloških sistemov, ki osmišljajo Suzov pojmovni instrumentarij.

Dodatne hermenevtične zaplete povzročajo še menihovi poskusi razširitve omejenih semio­tičnih potencialov, tako značilnih za apofatiko oziroma »mistično« izrekanje slutnje neizrekljivega. Besedilo je prepredeno s pojmi, oblikovanimi s kreativno močjo spekulacije, ki ponekod meji že na pesniško invencijo. Slovenska različica pomenski kompleksnosti poznavalsko sledi v vseh njenih razsežnostih.

V jedru Suzovega dialoga med Resnico in njenim učencem je obrat spoznavajoče misli v lastna izhodišča. V celotni argumentacijski strukturi je mogoče prepoznati dve spoznavnoteoretični evidenci. Prva temelji na univerzalističnem uvidu v razmerje med mislijo in njej dostopno resničnostjo: svet, ki ga spoznavamo, je hkrati tudi svet, iz katerega izhaja spoznanje. Na tem mestu Suzo ne argumentira vedno le spekulativno, temveč mestoma sledi deskriptivni logiki.

Omenja denimo peterno sebstvo, ki človeka povezuje s svetom: eno nam je skupno s kamni, drugo z rastlino, tretje z živalmi, četrto je skupna človeška narava in peto tista značilnost, ki nam pripada kot posameznikom. Poudarek je na zmožnosti individualnega sebstva, da se obrne k lastni ne-izvornosti, medtem ko v prisvajanju tega, kar nam ne more nikoli pripadati, Suzo prepozna vir zla. In ne le to – v ekskurzu o »divji«, samozadostni misli najde izhodišča gnostične slepote in predvidi njen prihodnji vzpon.

Krožna urejenost

Tragičnost tega »razvoja« je toliko večja, ker celo tradicije, na katerih temelji, velikokrat sledijo isti logiki kot Suzova misel. Podrobnejši premislek namreč pokaže, da pravzaprav tudi novoveška epistemologija potrjuje univerzalistično idejo krožne urejenosti snovnega, organskega, družbenega in kognitivnega sveta: skladno s konceptom samoorganizacije je lahko naš jaz (oziroma »sebstvo«) kot instrument soregulacije in (samo)spoznavanja le rezultat predhodnih procesov, nikakor pa njihovo izhodišče.

Kako bi sploh lahko bilo drugače? Mehanizem samoorganizacije ne izhaja iz nas, izročeni pa smo mu v celoti. Kljub verodostojnosti argumentov smo danes priča uresničitvi Suzovih slutenj. Nedomišljen, z logiko prastarih instinktov in ideologijo individualizma zaznamovan mehanizem prisvajanja sebstva je tako močan, da nas celo to, kar ne bi moglo biti bolj očitno, ne pripravi do preoblikovanja na glavo postavljene arhitekture lastne zavesti.

Druga Suzova evidenca se nanaša na razmerje med svetom in njegovim izvirom. Univerzalistična misel tukaj pridobi svojo meta-ontološko poglobitev: tisto, kar je ustvarilo svetove, ki so ustvarili (samo)spoznanje, je absolutno presežno v razmerju do ustvarjenega. Tudi v tem aksiomu lahko prepoznamo transgresivnost logičnega argumenta.

Kako bi lahko neobstoj svetov zanikalo nekaj, kar ni večje tako od neobstoja kot od tega, kar je nastalo z njegovim zanikanjem? Ker ostaja absolutna presežnost Izvora akcidentalnemu spoznanju absolutno nedostopna, govori menih – v duhu svojih učiteljev – na tem mestu o Niču. Nespoznavni­ osnovi se lahko približa samo praznina lastnega sebstva. Pot do izhodišča je zato pot od-postajanja (entwerdenne).

Suzova misel se v sintezi obeh evidenc (enosti ustvarjenega in presežnosti Izvora) osvobaja konceptov obstoja in neobstoja. Tovrstni misticizem ni v nasprotju z racionalnostjo, temveč je njena radikalna, trans-logična izpeljava. Zato tudi v ničemer ne nasprotuje »profanim« oblikam spoznavanja in bivanja, temveč jih preoblikuje skladno z njihovim temeljem, kristaliziranim v Kristusovi absolutizaciji ljubezni. V dejavni predanosti (gelaszenheit), združevanju lastnega niča z Ničem lastnega izvira, lahko ta resnica samo ­postajamo.

Mnogo zelišč lajša bolečine duha, toda le neupoštevanje tega, kar nam ne pripada, jih zmore pozdraviti.